Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Neveljaven email naslov