Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Neveljaven email naslov