Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Mali Nikolaj živi le s trajno invalidnim očetom, ki mora jemati 20 tablet na dan
“Doživel sem hud infarkt, po zdravniških ocenah je bil na desetstopenjski lestvici ocenjen z vrednostjo 9-10. Mesece sem preživel v bolnišnici. Z operacijo so mi rešili življenje, a sem ostal invalid. V času, ko sem se boril za življenje, se mi je rodil sin. A ga je dva tedna po rojstvu mamica zapustila. Nikoli več se ni oglasila. Takrat sem bil na smrt bolan, z majhnim otrokom. Če mi mama in sestra takrat ne bi toliko pomagali, ne vem, ali bi bil danes sploh še tu,” dobri dve leti pozneje opisuje Nikolajev očka.
Zdaj sam skrbi za živahnega dveletnika, kar je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno: “Vse je drugače, kot je bilo nekoč. Ne smem dvigniti več kot za dva ali tri kilograme teže, ker bi to lahko povzročilo notranje poškodbe. Težko je, ker živiva v drugem nadstropju, včasih bi otroka dvignil, ga nesel, pa se bojim, da bi lahko bilo kaj narobe. Res se vsak dan posebej borim, da se imava lepo, da kakovostno preživiva dan, da je skuhano, da greva na zrak, na igrala, da gre ob uri spat in se potem lahko še pogovarjava, učiva, igrava …”
“Hodil je tudi v vrtec, a je domov prinašal številne okužbe in sem vsakič končal v bolnišnici, bakterije me lahko življenjsko ogrozijo, zato sem ga moral izpisati iz vrtca.” Seveda bi bilo veliko lažje, če bi ga lahko vpisal, tam bi imel tudi primernejšo in bolj raznovrstno prehrano. S sredstvi, ki jima ostanejo od socialnih pomoči, je to doma zelo težko. “Imava vsak svojo prehrano, jaz moram imeti zaradi okužb strogo dieto. In potem prav vsako stvar preračunam, preden jo kupim, ali lahko, ali nama bo zneslo do konca meseca. Zanj skušam kupovati čim bolj zdravo, a je vse tako drago, sadje, zelenjava, vse …”
Za prehrano, plenice, oblačila in vse, kar potrebujeta, jima v povprečju ostane osem evrov na dan. Za oba. “Težko je kupiti vse, tudi oblačila in igrače. Star bo tri leta, potreboval bi kakšno kolo, pa sploh še nisem gledal, koliko stanejo, ker tako nimam.”
Vse to je na stranskem tiru tudi zato, ker so na prednostnem seznamu nujno potrebna doplačila zdravil in prehranskih dodatkov za očetovo zdravje: “Vsak dan jemljem 20 tablet, jemal jih bom do konca življenja: nekatera moram doplačevati, kar ni malo, dodaten problem je, ker si moram sam kupovati prehranske dodatke, magnezij, kalcij … Če namreč ob zdravniških kontrolah teh vrednosti v krvi nimam urejenih, me zadržijo v bolnišnici in jih dobivam z infuzijo.” To pa je neprijetno ne le zanj, pač pa tudi za malčka, za katerega ta čas skrbijo sorodniki.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Nikolaja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Očetu pa dodatne zdravstvene težave povzroča tudi dejstvo, da so mu pred pol leta iz zdravstvenih razlogov nenadoma odstranili prav vse zobe, saj bi skrito vnetje v koreninah njegovo življenje lahko ogrozilo: “In zdaj sem že skoraj pol leta brez zob. Ne moreš ne gristi, ne jesti, veliko sem shujšal.” Čeprav so mu zobe odstranili po zdravniški odločitvi in zaradi življenjskega ogrožanja zdravja, začasne ali stalne proteze na račun zdravstvene zavarovalnice ne more dobiti prednostno. Spraševal je pri številnih zobozdravnikih: čakalna doba pa povsod najmanj leto in pol. “In potem, tik preden ti rečejo adijo, te malo še pocukajo za roko in prišepnejo, da če bi si lahko pa kje izposodil denar, ti pa lahko v enem tednu odvzamejo odtis in v treh do štirih naredijo protezo, kakršno želiš. Žalosten in razočaran sem šel od vsakogar z mislijo, kako se vse vrti okrog denarja.”
In denar odloča še o nečem, kar očetu dveletnika načenja zdravje: stanovanje ogrevata s staro pečjo na drva, ki jih mora sam znositi v stanovanje: “Peč je stara kot blok, vsaj kakšnih 40 let, letos se je že začela krušiti in razpadati od znotraj, strah me je bilo, da ne bi uhajal kak smrtonosen dim, in upal, da bi zdržala vsaj še nekaj časa. Problem je tudi, ker moram iz kletnih prostorov nositi drva, česar tako ali tako ne bi smel. Ampak druge izbire nimam. Zato si v kantico naložim kos ali dva in grem počasi po stopnicah. In tako nekajkrat na dan.”
Kajti denar pač danes odloča o skorajda vsem.
“Najbolj me skrbi za njegovo prihodnost, kako mu bom lahko pomagal, saj mu moram biti mama in oče hkrati. Boril se bom na vse načine. Saj če že mame nima, da bi saj vse drugo imel, da bi čim manjkrat občutil pomanjkanje. Skrbi me, kaj mu bom lahko nudil, skrbi me tudi, da mi bo kdo očital, da ga ne morem vzdrževati in bi mi ga kakšna socialna služba celo skušala vzeti, češ da finančno ne morem zagotoviti preživetja. To so hude misli. Sploh ker vem, da ne morem delati in da do konca življenja ne bom mogel več delati. Bolezen pa, kot bi ti odvzela roke in noge in ti pustila samo oči, da vse to vsakodnevno gledaš, pa ne moreš nič storiti. To je strašansko breme, ki ga nosiš iz meseca v mesec, vsak dan, trideset dni v mesecu,” zagrenjeno konča Nikolajev očka.
Ne le, da je huda invalidnost pri manj kot 35 letih že sama po sebi izjemen udarec, še enega nato doda socialni oz. pokojninski sistem. Čeprav je njegova invalidnost dokončna, nepopravljiva in zlahka dokazljiva, Nikolajev oče že več kot pol leta čaka na odločbo za trajno finančno rešitev invalidskega nadomestila. Že več kot tri leta pa sta zaradi njegove nezmožnosti za delo prisiljena živeti z nizko denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom.
A tudi odločba o invalidski upokojitvi, ko jo bo birokratski stroj le zmogel spisati, ne bo prinesla olajšanja: pokojninski sistem je namreč narejen tako, da mlade invalide do smrti potisne pod rob revščine in jih pusti tudi finančno odvisne od sorodnikov. In to je zagotovo sistemsko ustvarjanje revščine. Na to se je dobro spomniti tudi na današnji Svetovni dan socialne pravičnosti, ob katerem so vodilni že hiteli pojasnjevati, kako socialno pravičen da je slovenski sistem. Do takrat pa je treba preživeti vsakega od teh 30 dni v mesecu. In številni brez pomoči in donacij ne bi zmogli.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Nikolajeva zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Mali Nikolaj živi le s trajno invalidnim očetom, ki mora jemati 20 tablet na dan
“Doživel sem hud infarkt, po zdravniških ocenah je bil na desetstopenjski lestvici ocenjen z vrednostjo 9-10. Mesece sem preživel v bolnišnici. Z operacijo so mi rešili življenje, a sem ostal invalid. V času, ko sem se boril za življenje, se mi je rodil sin. A ga je dva tedna po rojstvu mamica zapustila. Nikoli več se ni oglasila. Takrat sem bil na smrt bolan, z majhnim otrokom. Če mi mama in sestra takrat ne bi toliko pomagali, ne vem, ali bi bil danes sploh še tu,” dobri dve leti pozneje opisuje Nikolajev očka.
Zdaj sam skrbi za živahnega dveletnika, kar je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno: “Vse je drugače, kot je bilo nekoč. Ne smem dvigniti več kot za dva ali tri kilograme teže, ker bi to lahko povzročilo notranje poškodbe. Težko je, ker živiva v drugem nadstropju, včasih bi otroka dvignil, ga nesel, pa se bojim, da bi lahko bilo kaj narobe. Res se vsak dan posebej borim, da se imava lepo, da kakovostno preživiva dan, da je skuhano, da greva na zrak, na igrala, da gre ob uri spat in se potem lahko še pogovarjava, učiva, igrava …”
“Hodil je tudi v vrtec, a je domov prinašal številne okužbe in sem vsakič končal v bolnišnici, bakterije me lahko življenjsko ogrozijo, zato sem ga moral izpisati iz vrtca.” Seveda bi bilo veliko lažje, če bi ga lahko vpisal, tam bi imel tudi primernejšo in bolj raznovrstno prehrano. S sredstvi, ki jima ostanejo od socialnih pomoči, je to doma zelo težko. “Imava vsak svojo prehrano, jaz moram imeti zaradi okužb strogo dieto. In potem prav vsako stvar preračunam, preden jo kupim, ali lahko, ali nama bo zneslo do konca meseca. Zanj skušam kupovati čim bolj zdravo, a je vse tako drago, sadje, zelenjava, vse …”
Za prehrano, plenice, oblačila in vse, kar potrebujeta, jima v povprečju ostane osem evrov na dan. Za oba. “Težko je kupiti vse, tudi oblačila in igrače. Star bo tri leta, potreboval bi kakšno kolo, pa sploh še nisem gledal, koliko stanejo, ker tako nimam.”
Vse to je na stranskem tiru tudi zato, ker so na prednostnem seznamu nujno potrebna doplačila zdravil in prehranskih dodatkov za očetovo zdravje: “Vsak dan jemljem 20 tablet, jemal jih bom do konca življenja: nekatera moram doplačevati, kar ni malo, dodaten problem je, ker si moram sam kupovati prehranske dodatke, magnezij, kalcij … Če namreč ob zdravniških kontrolah teh vrednosti v krvi nimam urejenih, me zadržijo v bolnišnici in jih dobivam z infuzijo.” To pa je neprijetno ne le zanj, pač pa tudi za malčka, za katerega ta čas skrbijo sorodniki.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Nikolaja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Očetu pa dodatne zdravstvene težave povzroča tudi dejstvo, da so mu pred pol leta iz zdravstvenih razlogov nenadoma odstranili prav vse zobe, saj bi skrito vnetje v koreninah njegovo življenje lahko ogrozilo: “In zdaj sem že skoraj pol leta brez zob. Ne moreš ne gristi, ne jesti, veliko sem shujšal.” Čeprav so mu zobe odstranili po zdravniški odločitvi in zaradi življenjskega ogrožanja zdravja, začasne ali stalne proteze na račun zdravstvene zavarovalnice ne more dobiti prednostno. Spraševal je pri številnih zobozdravnikih: čakalna doba pa povsod najmanj leto in pol. “In potem, tik preden ti rečejo adijo, te malo še pocukajo za roko in prišepnejo, da če bi si lahko pa kje izposodil denar, ti pa lahko v enem tednu odvzamejo odtis in v treh do štirih naredijo protezo, kakršno želiš. Žalosten in razočaran sem šel od vsakogar z mislijo, kako se vse vrti okrog denarja.”
In denar odloča še o nečem, kar očetu dveletnika načenja zdravje: stanovanje ogrevata s staro pečjo na drva, ki jih mora sam znositi v stanovanje: “Peč je stara kot blok, vsaj kakšnih 40 let, letos se je že začela krušiti in razpadati od znotraj, strah me je bilo, da ne bi uhajal kak smrtonosen dim, in upal, da bi zdržala vsaj še nekaj časa. Problem je tudi, ker moram iz kletnih prostorov nositi drva, česar tako ali tako ne bi smel. Ampak druge izbire nimam. Zato si v kantico naložim kos ali dva in grem počasi po stopnicah. In tako nekajkrat na dan.”
Kajti denar pač danes odloča o skorajda vsem.
“Najbolj me skrbi za njegovo prihodnost, kako mu bom lahko pomagal, saj mu moram biti mama in oče hkrati. Boril se bom na vse načine. Saj če že mame nima, da bi saj vse drugo imel, da bi čim manjkrat občutil pomanjkanje. Skrbi me, kaj mu bom lahko nudil, skrbi me tudi, da mi bo kdo očital, da ga ne morem vzdrževati in bi mi ga kakšna socialna služba celo skušala vzeti, češ da finančno ne morem zagotoviti preživetja. To so hude misli. Sploh ker vem, da ne morem delati in da do konca življenja ne bom mogel več delati. Bolezen pa, kot bi ti odvzela roke in noge in ti pustila samo oči, da vse to vsakodnevno gledaš, pa ne moreš nič storiti. To je strašansko breme, ki ga nosiš iz meseca v mesec, vsak dan, trideset dni v mesecu,” zagrenjeno konča Nikolajev očka.
Ne le, da je huda invalidnost pri manj kot 35 letih že sama po sebi izjemen udarec, še enega nato doda socialni oz. pokojninski sistem. Čeprav je njegova invalidnost dokončna, nepopravljiva in zlahka dokazljiva, Nikolajev oče že več kot pol leta čaka na odločbo za trajno finančno rešitev invalidskega nadomestila. Že več kot tri leta pa sta zaradi njegove nezmožnosti za delo prisiljena živeti z nizko denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom.
A tudi odločba o invalidski upokojitvi, ko jo bo birokratski stroj le zmogel spisati, ne bo prinesla olajšanja: pokojninski sistem je namreč narejen tako, da mlade invalide do smrti potisne pod rob revščine in jih pusti tudi finančno odvisne od sorodnikov. In to je zagotovo sistemsko ustvarjanje revščine. Na to se je dobro spomniti tudi na današnji Svetovni dan socialne pravičnosti, ob katerem so vodilni že hiteli pojasnjevati, kako socialno pravičen da je slovenski sistem. Do takrat pa je treba preživeti vsakega od teh 30 dni v mesecu. In številni brez pomoči in donacij ne bi zmogli.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Nikolajeva zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Neveljaven email naslov