Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Mali Nikolaj živi le s trajno invalidnim očetom, ki mora jemati 20 tablet na dan
“Doživel sem hud infarkt, po zdravniških ocenah je bil na desetstopenjski lestvici ocenjen z vrednostjo 9-10. Mesece sem preživel v bolnišnici. Z operacijo so mi rešili življenje, a sem ostal invalid. V času, ko sem se boril za življenje, se mi je rodil sin. A ga je dva tedna po rojstvu mamica zapustila. Nikoli več se ni oglasila. Takrat sem bil na smrt bolan, z majhnim otrokom. Če mi mama in sestra takrat ne bi toliko pomagali, ne vem, ali bi bil danes sploh še tu,” dobri dve leti pozneje opisuje Nikolajev očka.
Zdaj sam skrbi za živahnega dveletnika, kar je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno: “Vse je drugače, kot je bilo nekoč. Ne smem dvigniti več kot za dva ali tri kilograme teže, ker bi to lahko povzročilo notranje poškodbe. Težko je, ker živiva v drugem nadstropju, včasih bi otroka dvignil, ga nesel, pa se bojim, da bi lahko bilo kaj narobe. Res se vsak dan posebej borim, da se imava lepo, da kakovostno preživiva dan, da je skuhano, da greva na zrak, na igrala, da gre ob uri spat in se potem lahko še pogovarjava, učiva, igrava …”
“Hodil je tudi v vrtec, a je domov prinašal številne okužbe in sem vsakič končal v bolnišnici, bakterije me lahko življenjsko ogrozijo, zato sem ga moral izpisati iz vrtca.” Seveda bi bilo veliko lažje, če bi ga lahko vpisal, tam bi imel tudi primernejšo in bolj raznovrstno prehrano. S sredstvi, ki jima ostanejo od socialnih pomoči, je to doma zelo težko. “Imava vsak svojo prehrano, jaz moram imeti zaradi okužb strogo dieto. In potem prav vsako stvar preračunam, preden jo kupim, ali lahko, ali nama bo zneslo do konca meseca. Zanj skušam kupovati čim bolj zdravo, a je vse tako drago, sadje, zelenjava, vse …”
Za prehrano, plenice, oblačila in vse, kar potrebujeta, jima v povprečju ostane osem evrov na dan. Za oba. “Težko je kupiti vse, tudi oblačila in igrače. Star bo tri leta, potreboval bi kakšno kolo, pa sploh še nisem gledal, koliko stanejo, ker tako nimam.”
Vse to je na stranskem tiru tudi zato, ker so na prednostnem seznamu nujno potrebna doplačila zdravil in prehranskih dodatkov za očetovo zdravje: “Vsak dan jemljem 20 tablet, jemal jih bom do konca življenja: nekatera moram doplačevati, kar ni malo, dodaten problem je, ker si moram sam kupovati prehranske dodatke, magnezij, kalcij … Če namreč ob zdravniških kontrolah teh vrednosti v krvi nimam urejenih, me zadržijo v bolnišnici in jih dobivam z infuzijo.” To pa je neprijetno ne le zanj, pač pa tudi za malčka, za katerega ta čas skrbijo sorodniki.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Nikolaja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Očetu pa dodatne zdravstvene težave povzroča tudi dejstvo, da so mu pred pol leta iz zdravstvenih razlogov nenadoma odstranili prav vse zobe, saj bi skrito vnetje v koreninah njegovo življenje lahko ogrozilo: “In zdaj sem že skoraj pol leta brez zob. Ne moreš ne gristi, ne jesti, veliko sem shujšal.” Čeprav so mu zobe odstranili po zdravniški odločitvi in zaradi življenjskega ogrožanja zdravja, začasne ali stalne proteze na račun zdravstvene zavarovalnice ne more dobiti prednostno. Spraševal je pri številnih zobozdravnikih: čakalna doba pa povsod najmanj leto in pol. “In potem, tik preden ti rečejo adijo, te malo še pocukajo za roko in prišepnejo, da če bi si lahko pa kje izposodil denar, ti pa lahko v enem tednu odvzamejo odtis in v treh do štirih naredijo protezo, kakršno želiš. Žalosten in razočaran sem šel od vsakogar z mislijo, kako se vse vrti okrog denarja.”
In denar odloča še o nečem, kar očetu dveletnika načenja zdravje: stanovanje ogrevata s staro pečjo na drva, ki jih mora sam znositi v stanovanje: “Peč je stara kot blok, vsaj kakšnih 40 let, letos se je že začela krušiti in razpadati od znotraj, strah me je bilo, da ne bi uhajal kak smrtonosen dim, in upal, da bi zdržala vsaj še nekaj časa. Problem je tudi, ker moram iz kletnih prostorov nositi drva, česar tako ali tako ne bi smel. Ampak druge izbire nimam. Zato si v kantico naložim kos ali dva in grem počasi po stopnicah. In tako nekajkrat na dan.”
Kajti denar pač danes odloča o skorajda vsem.
“Najbolj me skrbi za njegovo prihodnost, kako mu bom lahko pomagal, saj mu moram biti mama in oče hkrati. Boril se bom na vse načine. Saj če že mame nima, da bi saj vse drugo imel, da bi čim manjkrat občutil pomanjkanje. Skrbi me, kaj mu bom lahko nudil, skrbi me tudi, da mi bo kdo očital, da ga ne morem vzdrževati in bi mi ga kakšna socialna služba celo skušala vzeti, češ da finančno ne morem zagotoviti preživetja. To so hude misli. Sploh ker vem, da ne morem delati in da do konca življenja ne bom mogel več delati. Bolezen pa, kot bi ti odvzela roke in noge in ti pustila samo oči, da vse to vsakodnevno gledaš, pa ne moreš nič storiti. To je strašansko breme, ki ga nosiš iz meseca v mesec, vsak dan, trideset dni v mesecu,” zagrenjeno konča Nikolajev očka.
Ne le, da je huda invalidnost pri manj kot 35 letih že sama po sebi izjemen udarec, še enega nato doda socialni oz. pokojninski sistem. Čeprav je njegova invalidnost dokončna, nepopravljiva in zlahka dokazljiva, Nikolajev oče že več kot pol leta čaka na odločbo za trajno finančno rešitev invalidskega nadomestila. Že več kot tri leta pa sta zaradi njegove nezmožnosti za delo prisiljena živeti z nizko denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom.
A tudi odločba o invalidski upokojitvi, ko jo bo birokratski stroj le zmogel spisati, ne bo prinesla olajšanja: pokojninski sistem je namreč narejen tako, da mlade invalide do smrti potisne pod rob revščine in jih pusti tudi finančno odvisne od sorodnikov. In to je zagotovo sistemsko ustvarjanje revščine. Na to se je dobro spomniti tudi na današnji Svetovni dan socialne pravičnosti, ob katerem so vodilni že hiteli pojasnjevati, kako socialno pravičen da je slovenski sistem. Do takrat pa je treba preživeti vsakega od teh 30 dni v mesecu. In številni brez pomoči in donacij ne bi zmogli.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Nikolajeva zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Mali Nikolaj živi le s trajno invalidnim očetom, ki mora jemati 20 tablet na dan
“Doživel sem hud infarkt, po zdravniških ocenah je bil na desetstopenjski lestvici ocenjen z vrednostjo 9-10. Mesece sem preživel v bolnišnici. Z operacijo so mi rešili življenje, a sem ostal invalid. V času, ko sem se boril za življenje, se mi je rodil sin. A ga je dva tedna po rojstvu mamica zapustila. Nikoli več se ni oglasila. Takrat sem bil na smrt bolan, z majhnim otrokom. Če mi mama in sestra takrat ne bi toliko pomagali, ne vem, ali bi bil danes sploh še tu,” dobri dve leti pozneje opisuje Nikolajev očka.
Zdaj sam skrbi za živahnega dveletnika, kar je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno: “Vse je drugače, kot je bilo nekoč. Ne smem dvigniti več kot za dva ali tri kilograme teže, ker bi to lahko povzročilo notranje poškodbe. Težko je, ker živiva v drugem nadstropju, včasih bi otroka dvignil, ga nesel, pa se bojim, da bi lahko bilo kaj narobe. Res se vsak dan posebej borim, da se imava lepo, da kakovostno preživiva dan, da je skuhano, da greva na zrak, na igrala, da gre ob uri spat in se potem lahko še pogovarjava, učiva, igrava …”
“Hodil je tudi v vrtec, a je domov prinašal številne okužbe in sem vsakič končal v bolnišnici, bakterije me lahko življenjsko ogrozijo, zato sem ga moral izpisati iz vrtca.” Seveda bi bilo veliko lažje, če bi ga lahko vpisal, tam bi imel tudi primernejšo in bolj raznovrstno prehrano. S sredstvi, ki jima ostanejo od socialnih pomoči, je to doma zelo težko. “Imava vsak svojo prehrano, jaz moram imeti zaradi okužb strogo dieto. In potem prav vsako stvar preračunam, preden jo kupim, ali lahko, ali nama bo zneslo do konca meseca. Zanj skušam kupovati čim bolj zdravo, a je vse tako drago, sadje, zelenjava, vse …”
Za prehrano, plenice, oblačila in vse, kar potrebujeta, jima v povprečju ostane osem evrov na dan. Za oba. “Težko je kupiti vse, tudi oblačila in igrače. Star bo tri leta, potreboval bi kakšno kolo, pa sploh še nisem gledal, koliko stanejo, ker tako nimam.”
Vse to je na stranskem tiru tudi zato, ker so na prednostnem seznamu nujno potrebna doplačila zdravil in prehranskih dodatkov za očetovo zdravje: “Vsak dan jemljem 20 tablet, jemal jih bom do konca življenja: nekatera moram doplačevati, kar ni malo, dodaten problem je, ker si moram sam kupovati prehranske dodatke, magnezij, kalcij … Če namreč ob zdravniških kontrolah teh vrednosti v krvi nimam urejenih, me zadržijo v bolnišnici in jih dobivam z infuzijo.” To pa je neprijetno ne le zanj, pač pa tudi za malčka, za katerega ta čas skrbijo sorodniki.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Nikolaja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Očetu pa dodatne zdravstvene težave povzroča tudi dejstvo, da so mu pred pol leta iz zdravstvenih razlogov nenadoma odstranili prav vse zobe, saj bi skrito vnetje v koreninah njegovo življenje lahko ogrozilo: “In zdaj sem že skoraj pol leta brez zob. Ne moreš ne gristi, ne jesti, veliko sem shujšal.” Čeprav so mu zobe odstranili po zdravniški odločitvi in zaradi življenjskega ogrožanja zdravja, začasne ali stalne proteze na račun zdravstvene zavarovalnice ne more dobiti prednostno. Spraševal je pri številnih zobozdravnikih: čakalna doba pa povsod najmanj leto in pol. “In potem, tik preden ti rečejo adijo, te malo še pocukajo za roko in prišepnejo, da če bi si lahko pa kje izposodil denar, ti pa lahko v enem tednu odvzamejo odtis in v treh do štirih naredijo protezo, kakršno želiš. Žalosten in razočaran sem šel od vsakogar z mislijo, kako se vse vrti okrog denarja.”
In denar odloča še o nečem, kar očetu dveletnika načenja zdravje: stanovanje ogrevata s staro pečjo na drva, ki jih mora sam znositi v stanovanje: “Peč je stara kot blok, vsaj kakšnih 40 let, letos se je že začela krušiti in razpadati od znotraj, strah me je bilo, da ne bi uhajal kak smrtonosen dim, in upal, da bi zdržala vsaj še nekaj časa. Problem je tudi, ker moram iz kletnih prostorov nositi drva, česar tako ali tako ne bi smel. Ampak druge izbire nimam. Zato si v kantico naložim kos ali dva in grem počasi po stopnicah. In tako nekajkrat na dan.”
Kajti denar pač danes odloča o skorajda vsem.
“Najbolj me skrbi za njegovo prihodnost, kako mu bom lahko pomagal, saj mu moram biti mama in oče hkrati. Boril se bom na vse načine. Saj če že mame nima, da bi saj vse drugo imel, da bi čim manjkrat občutil pomanjkanje. Skrbi me, kaj mu bom lahko nudil, skrbi me tudi, da mi bo kdo očital, da ga ne morem vzdrževati in bi mi ga kakšna socialna služba celo skušala vzeti, češ da finančno ne morem zagotoviti preživetja. To so hude misli. Sploh ker vem, da ne morem delati in da do konca življenja ne bom mogel več delati. Bolezen pa, kot bi ti odvzela roke in noge in ti pustila samo oči, da vse to vsakodnevno gledaš, pa ne moreš nič storiti. To je strašansko breme, ki ga nosiš iz meseca v mesec, vsak dan, trideset dni v mesecu,” zagrenjeno konča Nikolajev očka.
Ne le, da je huda invalidnost pri manj kot 35 letih že sama po sebi izjemen udarec, še enega nato doda socialni oz. pokojninski sistem. Čeprav je njegova invalidnost dokončna, nepopravljiva in zlahka dokazljiva, Nikolajev oče že več kot pol leta čaka na odločbo za trajno finančno rešitev invalidskega nadomestila. Že več kot tri leta pa sta zaradi njegove nezmožnosti za delo prisiljena živeti z nizko denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom.
A tudi odločba o invalidski upokojitvi, ko jo bo birokratski stroj le zmogel spisati, ne bo prinesla olajšanja: pokojninski sistem je namreč narejen tako, da mlade invalide do smrti potisne pod rob revščine in jih pusti tudi finančno odvisne od sorodnikov. In to je zagotovo sistemsko ustvarjanje revščine. Na to se je dobro spomniti tudi na današnji Svetovni dan socialne pravičnosti, ob katerem so vodilni že hiteli pojasnjevati, kako socialno pravičen da je slovenski sistem. Do takrat pa je treba preživeti vsakega od teh 30 dni v mesecu. In številni brez pomoči in donacij ne bi zmogli.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Nikolajeva zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Neveljaven email naslov