Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Mali Nikolaj živi le s trajno invalidnim očetom, ki mora jemati 20 tablet na dan
“Doživel sem hud infarkt, po zdravniških ocenah je bil na desetstopenjski lestvici ocenjen z vrednostjo 9-10. Mesece sem preživel v bolnišnici. Z operacijo so mi rešili življenje, a sem ostal invalid. V času, ko sem se boril za življenje, se mi je rodil sin. A ga je dva tedna po rojstvu mamica zapustila. Nikoli več se ni oglasila. Takrat sem bil na smrt bolan, z majhnim otrokom. Če mi mama in sestra takrat ne bi toliko pomagali, ne vem, ali bi bil danes sploh še tu,” dobri dve leti pozneje opisuje Nikolajev očka.
Zdaj sam skrbi za živahnega dveletnika, kar je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno: “Vse je drugače, kot je bilo nekoč. Ne smem dvigniti več kot za dva ali tri kilograme teže, ker bi to lahko povzročilo notranje poškodbe. Težko je, ker živiva v drugem nadstropju, včasih bi otroka dvignil, ga nesel, pa se bojim, da bi lahko bilo kaj narobe. Res se vsak dan posebej borim, da se imava lepo, da kakovostno preživiva dan, da je skuhano, da greva na zrak, na igrala, da gre ob uri spat in se potem lahko še pogovarjava, učiva, igrava …”
“Hodil je tudi v vrtec, a je domov prinašal številne okužbe in sem vsakič končal v bolnišnici, bakterije me lahko življenjsko ogrozijo, zato sem ga moral izpisati iz vrtca.” Seveda bi bilo veliko lažje, če bi ga lahko vpisal, tam bi imel tudi primernejšo in bolj raznovrstno prehrano. S sredstvi, ki jima ostanejo od socialnih pomoči, je to doma zelo težko. “Imava vsak svojo prehrano, jaz moram imeti zaradi okužb strogo dieto. In potem prav vsako stvar preračunam, preden jo kupim, ali lahko, ali nama bo zneslo do konca meseca. Zanj skušam kupovati čim bolj zdravo, a je vse tako drago, sadje, zelenjava, vse …”
Za prehrano, plenice, oblačila in vse, kar potrebujeta, jima v povprečju ostane osem evrov na dan. Za oba. “Težko je kupiti vse, tudi oblačila in igrače. Star bo tri leta, potreboval bi kakšno kolo, pa sploh še nisem gledal, koliko stanejo, ker tako nimam.”
Vse to je na stranskem tiru tudi zato, ker so na prednostnem seznamu nujno potrebna doplačila zdravil in prehranskih dodatkov za očetovo zdravje: “Vsak dan jemljem 20 tablet, jemal jih bom do konca življenja: nekatera moram doplačevati, kar ni malo, dodaten problem je, ker si moram sam kupovati prehranske dodatke, magnezij, kalcij … Če namreč ob zdravniških kontrolah teh vrednosti v krvi nimam urejenih, me zadržijo v bolnišnici in jih dobivam z infuzijo.” To pa je neprijetno ne le zanj, pač pa tudi za malčka, za katerega ta čas skrbijo sorodniki.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Nikolaja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Očetu pa dodatne zdravstvene težave povzroča tudi dejstvo, da so mu pred pol leta iz zdravstvenih razlogov nenadoma odstranili prav vse zobe, saj bi skrito vnetje v koreninah njegovo življenje lahko ogrozilo: “In zdaj sem že skoraj pol leta brez zob. Ne moreš ne gristi, ne jesti, veliko sem shujšal.” Čeprav so mu zobe odstranili po zdravniški odločitvi in zaradi življenjskega ogrožanja zdravja, začasne ali stalne proteze na račun zdravstvene zavarovalnice ne more dobiti prednostno. Spraševal je pri številnih zobozdravnikih: čakalna doba pa povsod najmanj leto in pol. “In potem, tik preden ti rečejo adijo, te malo še pocukajo za roko in prišepnejo, da če bi si lahko pa kje izposodil denar, ti pa lahko v enem tednu odvzamejo odtis in v treh do štirih naredijo protezo, kakršno želiš. Žalosten in razočaran sem šel od vsakogar z mislijo, kako se vse vrti okrog denarja.”
In denar odloča še o nečem, kar očetu dveletnika načenja zdravje: stanovanje ogrevata s staro pečjo na drva, ki jih mora sam znositi v stanovanje: “Peč je stara kot blok, vsaj kakšnih 40 let, letos se je že začela krušiti in razpadati od znotraj, strah me je bilo, da ne bi uhajal kak smrtonosen dim, in upal, da bi zdržala vsaj še nekaj časa. Problem je tudi, ker moram iz kletnih prostorov nositi drva, česar tako ali tako ne bi smel. Ampak druge izbire nimam. Zato si v kantico naložim kos ali dva in grem počasi po stopnicah. In tako nekajkrat na dan.”
Kajti denar pač danes odloča o skorajda vsem.
“Najbolj me skrbi za njegovo prihodnost, kako mu bom lahko pomagal, saj mu moram biti mama in oče hkrati. Boril se bom na vse načine. Saj če že mame nima, da bi saj vse drugo imel, da bi čim manjkrat občutil pomanjkanje. Skrbi me, kaj mu bom lahko nudil, skrbi me tudi, da mi bo kdo očital, da ga ne morem vzdrževati in bi mi ga kakšna socialna služba celo skušala vzeti, češ da finančno ne morem zagotoviti preživetja. To so hude misli. Sploh ker vem, da ne morem delati in da do konca življenja ne bom mogel več delati. Bolezen pa, kot bi ti odvzela roke in noge in ti pustila samo oči, da vse to vsakodnevno gledaš, pa ne moreš nič storiti. To je strašansko breme, ki ga nosiš iz meseca v mesec, vsak dan, trideset dni v mesecu,” zagrenjeno konča Nikolajev očka.
Ne le, da je huda invalidnost pri manj kot 35 letih že sama po sebi izjemen udarec, še enega nato doda socialni oz. pokojninski sistem. Čeprav je njegova invalidnost dokončna, nepopravljiva in zlahka dokazljiva, Nikolajev oče že več kot pol leta čaka na odločbo za trajno finančno rešitev invalidskega nadomestila. Že več kot tri leta pa sta zaradi njegove nezmožnosti za delo prisiljena živeti z nizko denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom.
A tudi odločba o invalidski upokojitvi, ko jo bo birokratski stroj le zmogel spisati, ne bo prinesla olajšanja: pokojninski sistem je namreč narejen tako, da mlade invalide do smrti potisne pod rob revščine in jih pusti tudi finančno odvisne od sorodnikov. In to je zagotovo sistemsko ustvarjanje revščine. Na to se je dobro spomniti tudi na današnji Svetovni dan socialne pravičnosti, ob katerem so vodilni že hiteli pojasnjevati, kako socialno pravičen da je slovenski sistem. Do takrat pa je treba preživeti vsakega od teh 30 dni v mesecu. In številni brez pomoči in donacij ne bi zmogli.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Nikolajeva zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Mali Nikolaj živi le s trajno invalidnim očetom, ki mora jemati 20 tablet na dan
“Doživel sem hud infarkt, po zdravniških ocenah je bil na desetstopenjski lestvici ocenjen z vrednostjo 9-10. Mesece sem preživel v bolnišnici. Z operacijo so mi rešili življenje, a sem ostal invalid. V času, ko sem se boril za življenje, se mi je rodil sin. A ga je dva tedna po rojstvu mamica zapustila. Nikoli več se ni oglasila. Takrat sem bil na smrt bolan, z majhnim otrokom. Če mi mama in sestra takrat ne bi toliko pomagali, ne vem, ali bi bil danes sploh še tu,” dobri dve leti pozneje opisuje Nikolajev očka.
Zdaj sam skrbi za živahnega dveletnika, kar je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno: “Vse je drugače, kot je bilo nekoč. Ne smem dvigniti več kot za dva ali tri kilograme teže, ker bi to lahko povzročilo notranje poškodbe. Težko je, ker živiva v drugem nadstropju, včasih bi otroka dvignil, ga nesel, pa se bojim, da bi lahko bilo kaj narobe. Res se vsak dan posebej borim, da se imava lepo, da kakovostno preživiva dan, da je skuhano, da greva na zrak, na igrala, da gre ob uri spat in se potem lahko še pogovarjava, učiva, igrava …”
“Hodil je tudi v vrtec, a je domov prinašal številne okužbe in sem vsakič končal v bolnišnici, bakterije me lahko življenjsko ogrozijo, zato sem ga moral izpisati iz vrtca.” Seveda bi bilo veliko lažje, če bi ga lahko vpisal, tam bi imel tudi primernejšo in bolj raznovrstno prehrano. S sredstvi, ki jima ostanejo od socialnih pomoči, je to doma zelo težko. “Imava vsak svojo prehrano, jaz moram imeti zaradi okužb strogo dieto. In potem prav vsako stvar preračunam, preden jo kupim, ali lahko, ali nama bo zneslo do konca meseca. Zanj skušam kupovati čim bolj zdravo, a je vse tako drago, sadje, zelenjava, vse …”
Za prehrano, plenice, oblačila in vse, kar potrebujeta, jima v povprečju ostane osem evrov na dan. Za oba. “Težko je kupiti vse, tudi oblačila in igrače. Star bo tri leta, potreboval bi kakšno kolo, pa sploh še nisem gledal, koliko stanejo, ker tako nimam.”
Vse to je na stranskem tiru tudi zato, ker so na prednostnem seznamu nujno potrebna doplačila zdravil in prehranskih dodatkov za očetovo zdravje: “Vsak dan jemljem 20 tablet, jemal jih bom do konca življenja: nekatera moram doplačevati, kar ni malo, dodaten problem je, ker si moram sam kupovati prehranske dodatke, magnezij, kalcij … Če namreč ob zdravniških kontrolah teh vrednosti v krvi nimam urejenih, me zadržijo v bolnišnici in jih dobivam z infuzijo.” To pa je neprijetno ne le zanj, pač pa tudi za malčka, za katerega ta čas skrbijo sorodniki.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Nikolaja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Očetu pa dodatne zdravstvene težave povzroča tudi dejstvo, da so mu pred pol leta iz zdravstvenih razlogov nenadoma odstranili prav vse zobe, saj bi skrito vnetje v koreninah njegovo življenje lahko ogrozilo: “In zdaj sem že skoraj pol leta brez zob. Ne moreš ne gristi, ne jesti, veliko sem shujšal.” Čeprav so mu zobe odstranili po zdravniški odločitvi in zaradi življenjskega ogrožanja zdravja, začasne ali stalne proteze na račun zdravstvene zavarovalnice ne more dobiti prednostno. Spraševal je pri številnih zobozdravnikih: čakalna doba pa povsod najmanj leto in pol. “In potem, tik preden ti rečejo adijo, te malo še pocukajo za roko in prišepnejo, da če bi si lahko pa kje izposodil denar, ti pa lahko v enem tednu odvzamejo odtis in v treh do štirih naredijo protezo, kakršno želiš. Žalosten in razočaran sem šel od vsakogar z mislijo, kako se vse vrti okrog denarja.”
In denar odloča še o nečem, kar očetu dveletnika načenja zdravje: stanovanje ogrevata s staro pečjo na drva, ki jih mora sam znositi v stanovanje: “Peč je stara kot blok, vsaj kakšnih 40 let, letos se je že začela krušiti in razpadati od znotraj, strah me je bilo, da ne bi uhajal kak smrtonosen dim, in upal, da bi zdržala vsaj še nekaj časa. Problem je tudi, ker moram iz kletnih prostorov nositi drva, česar tako ali tako ne bi smel. Ampak druge izbire nimam. Zato si v kantico naložim kos ali dva in grem počasi po stopnicah. In tako nekajkrat na dan.”
Kajti denar pač danes odloča o skorajda vsem.
“Najbolj me skrbi za njegovo prihodnost, kako mu bom lahko pomagal, saj mu moram biti mama in oče hkrati. Boril se bom na vse načine. Saj če že mame nima, da bi saj vse drugo imel, da bi čim manjkrat občutil pomanjkanje. Skrbi me, kaj mu bom lahko nudil, skrbi me tudi, da mi bo kdo očital, da ga ne morem vzdrževati in bi mi ga kakšna socialna služba celo skušala vzeti, češ da finančno ne morem zagotoviti preživetja. To so hude misli. Sploh ker vem, da ne morem delati in da do konca življenja ne bom mogel več delati. Bolezen pa, kot bi ti odvzela roke in noge in ti pustila samo oči, da vse to vsakodnevno gledaš, pa ne moreš nič storiti. To je strašansko breme, ki ga nosiš iz meseca v mesec, vsak dan, trideset dni v mesecu,” zagrenjeno konča Nikolajev očka.
Ne le, da je huda invalidnost pri manj kot 35 letih že sama po sebi izjemen udarec, še enega nato doda socialni oz. pokojninski sistem. Čeprav je njegova invalidnost dokončna, nepopravljiva in zlahka dokazljiva, Nikolajev oče že več kot pol leta čaka na odločbo za trajno finančno rešitev invalidskega nadomestila. Že več kot tri leta pa sta zaradi njegove nezmožnosti za delo prisiljena živeti z nizko denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom.
A tudi odločba o invalidski upokojitvi, ko jo bo birokratski stroj le zmogel spisati, ne bo prinesla olajšanja: pokojninski sistem je namreč narejen tako, da mlade invalide do smrti potisne pod rob revščine in jih pusti tudi finančno odvisne od sorodnikov. In to je zagotovo sistemsko ustvarjanje revščine. Na to se je dobro spomniti tudi na današnji Svetovni dan socialne pravičnosti, ob katerem so vodilni že hiteli pojasnjevati, kako socialno pravičen da je slovenski sistem. Do takrat pa je treba preživeti vsakega od teh 30 dni v mesecu. In številni brez pomoči in donacij ne bi zmogli.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Nikolajeva zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Na konferenci o prihodnosti slovenske državne blaginje, ki je ta teden potekala v Ljubljani, je bila med pomembnimi temami tudi neenakost in revščina v družbi, seveda tudi tista, ki prizadene otroke. Primerjalno z drugimi državami je skrb za otroke in v marsičem še vedno na visoki ravni, vendar pa bi družinska politika z nekaj spremembami lahko bila bistveno bolj učinkovita, opozarjata gostji oddaje dr. Nada Stropnik (Inštitut za ekonomska raziskovanja) in dr. Vesna Leskošek (Fakulteta za socialno delo).
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Zgodbo Mance, Petre, Simone in Luke smo predstavili pred natanko tremi leti in vaša pomoč jim je močno olajšala njihovo življenje. Ne le, da so se končno lahko najedli, kot pravi njihova mama, prav vaša pomoč je otokom omogočila, da so bili ves ta čas manj zasmehovani, enakovredni in so lahko obiskovali tudi dejavnosti, starejša Manca pa je celo lahko izpolnila svoje želje po študiju!
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Na dan, ki slavi delo, je Blaž Maljevac z Radia Koper obiskal nekaj primorskih družin, ki jim brezposelnost ali nizke plače krojijo vsakdan: brezposelno in bolno samohranilko, ki si želi delati, očeta, ki je ob izgubi partnerke ostal še brez službe, brezposelno mamo s štirimi otroki ter medicinsko sestro, ki kljub svoji in partnerjevi redni službi težko shaja skozi mesec. Otroci so nedvomno največje žrtve posledic, ki jih spremembe in vrednost dela na trgu prinašajo v življenja družin. Zato so se kolegi iz Radia Koper, ob tem, da že tretje leto vsak teden objavljajo zgodbe v podporo Botrstvu, ki jih pripravljamo na Valu 202, odločili, da otrokom v socialni stiski iz svojega okolja priskočijo na pomoč. Ta petek, 5. 5. 2017, bodo zato organizirali dobrodelno predavanje dr. Aleksandra Zadela o evolucijskem pomenu čustev. Celoten izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili otrokom, ki se svojih prostočasnih aktivnosti ne morejo udeleževati zaradi socialne stiske.
Ko smo minuli teden s 5. večjo dražbo zaokrožili tudi 5. obletnico naše podpore projektu Botrstvo in v zaključni ponedeljkovi oddaji pred mikrofon le privabili tudi nadvse skrivnostnega anonimnega kupca, se je zdelo, da je za nami zaključena zgodba. A je dobro uro po oddaji, na praznični ponedeljek, zazvonil telefon…in prinesel še dodaten razlog za prazničen danJ A najprej se vrnimo k samem poteku dražbe: Jana Vidic
V sredo zjutraj se je v programu Vala 202 in v neposrednem spletnem video prenosu odvila odmevna dražba violončelističnih lokov, ki sta jih projektu Botrstvo podarila 2Cellos oz. Luka Šulić in Stjepan Hauser. Z lokoma sta odigrala številne koncerte, prepotovala svet in jih v humanitarne namene podarila zato, ker sta tudi sama v času šolanja potrebovala donatorsko pomoč in ker sta prepričana, da je treba vračati družbi, ki ti je pomagala na poti do uspeha.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
Na tokratni dražbi duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja enega od svojih lokov za čelo, s katerim sta Luka in Stjepan preigrala ogromno število skladb in na katerega sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo. Izklicna cena za lok, ki ga bosta Luka Šulić in Stjepan Hauser oz. 2Cellos projektu Botrstvo predala ob že razprodanih koncertih v ljubljanskih Stožicah ta konec tedna, na katerih bosta nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV, je 1000 evrov.
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Pomoč pri grožnji z izgubo strehe nad glavo, pa trnova pot do pridobitve socialnih pravic, pritožbe zoper odločbe CSD, ukrepi glede neizdaje odločb v zakonitem roku, pomoč in svetovanje pri vložitvi vlog za osebni stečaj so najpogostejše težave, zaradi katerih so socialno ogroženi v minulih 4 letih iskali pomoč pri projketu Botrtvo – brezplačna pravna pomoč. V tem času, ko so svetovali več kot 1700 posameznikom in družinam, je ekipa pravnikov dosegala tudi pomembne zmage na sodišču, ki kot precedenčne sodbe lahko pomagajo vsem, ki se znajdejo v podobnih težavah. Gostji: družina, ki je na sodišču dobila precedenčno pravno bitko za stanovanje in vodja projketa Nina Zidar Klemenčič
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Z začetkom leta pričenja delovati 15 večgeneracijskih centrov, ki bodo v naslednjih petih letih ustvarjali možnosti za raznovrstno pomoč najranljivejšim skupinam, pripravljali preventivne programe za preprečevanje socialne izključenost ranljivih skupin in nudili prostor za vnovično tkanje niti med generacijami. Centri bodo s posebnimi programi pomembna opora tudi otrokom in mladostnikom, tudi s svetovalnicami, učno pomočjo, popoldanskim varstvom in številnimi tečaji in dogodki, prav vse bo brezplačno!
Za tremi deklicami, Nino, Nušo in Najo je veliko mirnejše leto kot so ga bile vajene v času življenja z nasilnim očetom. Pomoč poslušalcev jim še leto po objavi njihove zgodbe zelo pomaga, da deklice obiskujejo želene obšolske dejavnosti, so sprejete med vrstniki in jih ne skrbi, da bi se zaradi pomanjkanja denarja morale že petič seliti, je pomirjena tudi mama: “Tisoč in eno razliko ste prinesli v naše življenje”.
»Takšni filmi bi morali biti stalna praksa in povod, da bi se o tej in sorodnih tematikah pogovarjali vsak dan, nekaj ur na dan,« je po predpremieri dokumentarnega filma »Pod mostovi« in po okrogli mizi, ki ji je sledila, povedal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Mnenja še nekaterih strokovnjakov, ki se revščino poklicno ukvarjajo, smo strnili v tokratno oddajo.
Minulo leto je, spodbujen tudi z našimi oddajami v podporo Botrstvu, v nacionalni televizijski hiši nastajal dokumentarec o revščini, s pripovedmi tistih, ki jo živijo, in tistih ki se z njo ukvarjajo kot humanitarni delavci ali strokovnjaki. Avtorici Barbara Zemljič in Špela Kožar pravita, da v njej namenoma ni solzavosti in tarnjanja, je pa veliko dejstev in podatkov, ki jih nihče ne bi smel preslišati, še manj ob njih ostati brezbrižen. Predpiemierno bo film prikazan v Kinodvoru, v ponedeljek ob 12.00 na spletni strani MMC od tam prenos okrogle mize, premiero pa bo na televizijskih zaslonih doživel v torek, 10 minut pred 21h na prvem programu TV Slovenija.
Neveljaven email naslov