Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem. Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev

Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem

“Učitelji pogosto delajo razlike med učenci: revnejši, za katere učitelji vedo, da starši ne bodo prišli v šolo zahtevat boljše ocene, dobijo pogosto slabše ocene kot otroci premožnejših staršev. Če se kot razred upremo tej krivici, nam začnejo groziti z ocenami, zato o tem ne moremo kritično spregovoriti,” je kritičen devetošolec Arian, eden od številnih razpravljavcev na letošnjem otroškem parlamentu. Ta pod pokroviteljstvom ZPMS poteka že 27 let. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je “Šolstvo in šolski sistem“.

Na enem od območnih parlamentov sta o tem, kaj jih v zdajšnjem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljala sedmošolka Lana in devetošolec Lovro. In med drugim posebej opozorila, kako na počutje v šoli in šolski uspeh šolarjev vpliva revščina. “Zelo težko je učencem, ki v šoli ne razumejo snovi, a jim tudi doma nima kdo pomagati. Tisti, ki doma dobijo pomoč staršev, so v veliki prednosti,” ugotavlja Lana, Arian pa ponuja rešitev: “V šoli bi morali imeti več skupnih ur za utrjevanje snovi, da bi se učili v šoli, da ne bi toliko delali doma. Če bi šola ostala v šoli, bi se res veliko spremenilo, če bi se učitelji z nami več pogovarjali, se z nami več učili, bi bili odnosi veliko boljši in vsem bi nam šlo bolje!”

Učitelji bi otroke ne le bolje spoznali, pač pa bi tudi vedeli, kje njihovo poučevanje ni uspešno, česa otroci ne razumejo, kakšen pristop pri razlagi potrebuje kateri otrok.

Lovro meni, da bi za zmanjševanje razlik med otroki veliko večji delež pouka moral potekati na terenu, na taborih in ekskurzijah, saj se tam tkejo popolnoma drugačne vezi in odnosi kot pa v šoli, kjer se takoj po pouku razbežijo vsak na svoj konec in v svoj svet. Prav tako bi bilo nujno, da bi bili spoznavni tabori organizirani ob začetku šolskega leta, ko se v razrede vključujejo novi učenci, še posebej če gre za priseljence, ki so prvič vključeni v tisto šolo.

Ker pa plačljivost takih dejavnosti pogosto pomeni, da se jih revnejši pač ne morejo udeležiti, sogovorniki menijo, da je prav plačilo za enake možnosti najpomembnejša misija šolskega sklada in zato tega nikakor ne smejo spreminjati!

“Učitelji se ne zanimajo preveč za otroke, za to, zakaj so nemirni, glasni, zakaj so agresivni, kaj se skriva za vsem tem. Kaj se jim dogaja doma, kakšni so kot osebnosti, zakaj se v šoli vedejo tako, kot se. Še manj se ukvarjajo s tistimi, ki so vselej tiho, zaprti vase in ki bi pozornost v resnici pogosto potrebovali veliko bolj kot največji razgrajači. Morda otroke nekoliko bolj spoznajo razredniki, učiteljev, ki učijo predmet ali dva, pogosto ne zanima nič drugega kot to, da svoje odpredavajo in zapišejo ocene, toda to ni prav!”

Šolarji si močno želijo predvsem drugačnega odnosa, boljšega spoznavanja, razumevanja svojih težav in prepričani so, da učitelji, ki tarnajo za izgubljeno avtoriteto, to izgubljajo prav zato, ker se otrokom ne znajo približati: “Ne moremo reči, da učitelj s tem, ko podeli šuse«, ker jih pač lahko, ko nadere vsakogar zaradi najmanjše zadeve, dobi avtoriteto. Veliko lažje jo dobi s tem, da je prijazen, da se šali, da zna snov pri svojem predmetu narediti zanimivo. Z vsem tem ga bodo otroci veliko bolj spoštovali. Z več komunikacije, z boljšim poznavanjem otrok, s tem, da postanemo neke vrste sodelavci, se avtoriteta dobiva in nikakor ne izgublja!”

Čeprav so naši trije sogovorniki do šole in učiteljev kritični, seveda priznavajo, da učiteljem danes z otroki ni lahko. Predvsem pa so kritični zato, ker si res želijo sprememb na bolje, ker iz prakse vedo, kako uspešnejše je sodelovanje z odličnimi, empatičnimi, človeškimi učitelji, ki jih ni malo in ki jih imajo tudi sami.

O svojih idejah o tem, kaj bi morali izboljšati v šolskem sistemu, bodo osnovnošolci iz vse Slovenije debatirali na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, priporočila pristojnim pa bodo 9. aprila spisali še na otroškem parlamentu na državni ravni.