Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
Zgodi se, kar se še malo pred tem zdi nepredstavljivo: iz stabilnega, čeprav skromnega življenja se človek naenkrat znajde v situaciji, ko mora otrokom začeti odrekati hrano in na cente preračunavati, kako preživeti mesec brez odklopov elektrike. To je bil čas, ko sem lagala kot nikoli prej v življenju, da ja nihče ne bi vedel, kako težko živimo. In čeprav je bilo hudo, obstaja še hujša reč: zavedanje, da bo treba za pomoč prositi, pravi sogovornica, mama dveh šolarjev z zdravstvenimi in razvojnimi težavami, ki je po 18 letih izgubila službo. Zakaj je kar nekaj mesecev odlašala s pošiljanjem prošnje, kako težko se je soočiti s finančno stisko, kaj ta pomeni za otroke? Koliko ji je pomagala že osnovna pomoč humanitarnih organizacij in zakaj sama vse opogumlja, naj gredo po pomoč prej, kot je to storila sama?
Oktober je mesec ozaveščanja o ADHD. Kratica, sicer zapisana v angleščini, pomeni primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, imela pa naj bi ga skoraj desetina otrok. Otroci z ADHD so praviloma zelo težko pri miru, težko se osredotočijo na dejavnosti, naloge težje dokončajo in lahko imajo tudi vedenjske težave. Zato je pot skozi šolski sistem zanje lahko zelo težka, pogosto potrebujejo prilagoditve in odločbe, ki jim omogočajo dodatno pomoč. A pot do pomoči ni preprosta in zahteva veliko starševskega truda in znanja. In kaj je z otroki, katerih starši tega ne zmorejo?
Raziskava Mladi v Sloveniji 2024 pri nas že od leta 2000 raziskuje številne vidike družbenih razmer in razmišljanj mladih o različnih temah. Letošnja razkriva, podobno kot še nekatere druge študije, slabšanje duševnega zdravja med slovenskimi mladimi, stalno naraščanja občutkov stresa, odtujenosti in pesimizma glede lastne prihodnosti in prihodnosti slovenske družbe, čeprav je materialna blaginja družbe kot celote objektivno boljša.
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Neveljaven email naslov