Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Neveljaven email naslov