Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
Dolgoletni spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok
Konzerva mačje hrane, skrbno razdeljena, da skupaj z makaroni omogoča vsaj dva topla obroka, ledeno mrzle sobe, nepopisna osamljenost in še večji strah in sram, da bi kdo izvedel, kako pošastno starost živijo. Starost nekaterih starostnikov je nepredstavljivo slaba celo za tiste, ki so vajeni marsičesa. V Humanitarčku, društvu, ki vrsto let pomaga najranljivejšim ljudem iz skrajnega roba, so se odločili, da s projektom Vida opozorijo na zgodbe starostnikov, ki so jih osebno spoznali. Zanje ne zbirajo neposredne (finančne) pomoči, pač pa z opisom njihove usode opozarjajo na to, da so ljudje, ki potrebujejo raznovrstvo pomoč, vsepovsod okoli nas. Vida je bila starostnica, ki ji »Humiji« niso uspeli pravočasno pomagati. A s projektom Vida, poimenovanem po njej, lahko pravočasno vidimo tiste, ki so še tukaj in ki živijo pod robom vsega znosnega.
Usoda najrevnejših dijakov ostaja odvisna od donacij humanitarnih društev
Polnih devet let je, kar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel projekt Botrstvo v Sloveniji. Njegov namen je bil pomagati otrokom pri razvoju njihovih talentov, kakovostnejšem preživljanju prostega časa ali omogočiti udeležbo na plačljivih obšolskih dejavnosti. V tem času je bilo pomoči deležnih več kot 9000 otrok, zbrali pa so več kot 14,5 milijonov evrov.
Revščina je v najstniškem obdobju ena največjih možnih stigem, zato dijaki praviloma ne prosijo za pomoč
Končala se je 8. večja dobrodelna dražba za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tokrat smo ponudili ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom, ki je skupaj dosegel 30.000 evrov, lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije.
Začenjamo 8. večjo dobrodelno dražbo za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tudi tokrat ponujamo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije. Tistim talentom, ki ne morejo na kolo, smuči, v plesne, športne dvorane, v bazene ali na stadione. Ki torej potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal. Podpisana rdeča majica, simbol zmage na dirki po Španiji, s katero je Primož Roglič kolesaril do vrha zmagovalnega odra, je na voljo za izklicno ceno 99 evrov. Je namreč 99. kolesar v zgodovini, ki mu je uspelo osvojiti etapne zmage na vseh treh največjih tritedenskih kolesarskih dirkah – po Italiji, Franciji in Španiji. Izkupiček dražbe bo brez slehernih odbitkov namenjen za razvoj mladih športnih talentov iz projekta Botrstvo.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Osemnajstletnik bo eden od več kot 130 dijakov, ki bodo letos prejemali subvencijo stroškov bivanja v dijaških domovih.
Včeraj popoldne se je z letovanj ob morju ali v gorah vrnila še zadnja izmena otrok iz projekta Botrstvo. Letos ste poslušalci s svojimi donacijami ta odmik od doma in vsakdana omogočili rekordnemu številu otrok, saj se jih je letovanja lahko udeležilo kar 120!
Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!
Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.
Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."
Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
Neveljaven email naslov