Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Med nosečnostjo odkrit agresiven rak v pozni fazi pri mamici, izguba njene poslovne dejavnosti zaradi epidemije in ločitev staršev so trem deklicam le v nekaj letih popolnoma spremenile življenje
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Vse se je spremenilo med tretjo nosečnostjo. Po drugorojenki Lari, ki je imela prirojeno srčno napako, so z nestrpnostjo pričakovali rojstvo zdrave deklice. A se je nepričakovano močno zapletlo: "V petem mesecu nosečnosti so mi odkrili raka. Takrat se nam je vsem sesul svet, tudi deklicama, saj sem morala na prezgodnji porod. Namesto dojenčka ne dobiš v roke nič, le povsod so vanje napeljane cevke, v katere teče, saj greš takoj naprej na zdravljenje. Imela sem izredno agresivno obliko raka, tako da je bilo vprašanje, ali me bodo sploh operirali. Čeprav sem bila do tedaj vedno zdrava, pri zdravniku nisem bila tako rekoč od srednješolskih dni."
Z novorojenko je ostala v bolnišnici, dve punčki sta čakali na drugem koncu, tekli so tedni in meseci negotovosti in strahu. "Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …"
Zaradi zelo agresivne terapije je sogovornica izgubila toliko kilogramov, da je iz mlade ženske, ki je skrbela za vse, postala povsem odvisna od pomoči. "Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš," sogovornico premaga jok.
Kako pomagati?
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Med bojem za zdravje in preživetje so se stopnjevale tudi partnerjeve težave z duševnim zdravjem. Sogovornica je razumevajoča, ve, da je bilo vse tudi zanj zelo težko, a ločitev je postala neizogibna, tudi zaradi njegovih agresivnih izbruhov: "Vlamljal je vrata, skorajda ni vrat v hiši, ki bi jih lahko zaprli, razbijal je okna. Bile so grožnje, zasledovanje, postalo je tako kritično, da je bila odrejena prepoved približevanja in to za maksimalen čas, kar ga lahko odredi sodišče, za štiri mesece."
A ne le razpad družine, z epidemijo je propadla tudi sogovorničina uspešna dejavnost, ki zaradi epidemičnih ukrepov v najetih prostorih z visoko najemnino ni mogla obstati. Še en poraz. "Oh, grozen občutek je to. Nekaj, za kar si se trudil, nekaj, v kar si vlagal ves svoj čas in še tisti čas, ki ga nisi imel. Daš se ves, z dušo in telesom, delaš srčno zato, da imaš za preživetje, da družini omogočiš normalno življenje, ampak … potem pa vse propade."
Epidemija, propad dejavnosti, brezposelnost, hude zdravstvene težave, samostojna skrb za tri punčke in vse večje finančne stiske, vse to se je zgostilo v dveh letih. Začela se je bitka ne le s krivdo, slabim duševnim stanjem in boleznijo, pač pa tudi bitka za plačilo položnic, za vsak nakup hrane, za vsak cent. "Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš," je težko mami.
Deklice so se že zdavnaj odrekle večjim željam po kolesih in drugih otroških radostih, po računalniku, ki bi prišel prav za šolo, tudi po za druge samoumevni hrani, kljub temu pa je včasih težko, da mami ne zmore niti nakupa punčkam tako ljubih sladkarij in drugih drobnarij. "Ko gremo v trgovino, mi je bedno, da mami ne more kupiti kislih bombonov ali pa kisle lizike, ne kupi mi sladkega jogurta, poli salame ali hrenovk, jabolk ali pa čokoladnega mleka. Pa čokolino! Čokolina nam spoh ne kupi," sramežljivo razloži desetletna Ana: "Reče, da ni denarja. Čeprav bi punce zrelo rade imele nutelo. In če mami teh stvari noče kupiti, potem pač rečem, da nam bo pač drugič kupila in gremo naprej," z nelagodjem doda.
Zato toliko več pomeni, da imajo zdaj, ko je šolanja na daljavo le konec, deklice normalne obroke vsaj v šoli in v vrtcu, se tolaži njihova mama: "Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli."
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo, jogurt! Da nekaterih sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani! Vesela sem, da se v šoli najedo do sitega!"
Vse je preračunano na cente, zato je bila tudi pogostitev v poceni restavraciji hitre prehrane za Anin rojstni dan skrbno razdeljena na enake deleže: "Razdelile smo si češnjevo pito, sladoled, vse štiri smo skupaj pojedle en pomfri. In vse štiri smo popile kokakolo."
En sam lonček kokakole so si razdelile.
Njihovo finančno stanje bo morda vsaj malenkost boljše, ko bo mamica lahko opravila strokovni izpit in se zaposlila v poklicu, za katerega se je pred leti že izobraževala in ki ji je pisan na kožo, a se brez tega izpita v njem ne more zaposliti: "Rada bi se zaposlila, rada bi se čutila pripadno in rada bi prispevale nekaj tej družbi."
A tudi po tem bo plača minimalna, zato je kakršna koli obnova njihovega dotrajanega doma povsem utopična: "Živimo v dotrajani hiši, okna so preperela, da šipe kar same padajo ven in se okvirji uvijajo, vrata so podobno dotrajala, celotna hiša nima niti centimetra izolacije."
Zato deklice doma pogosto zebe: "Grozno je, ker mami ne more zakuriti in nas zebe. Jaz se pokrijem z odejo. Pa hudo mi je, ker prijateljice ne morejo priti k meni, ker je mrzlo. Da jim ne bi bilo premrzlo," razkrije Ana.
A to še vse nekako potrpijo, pove Ana v imenu obeh sestric, najhuje bi jim bilo, če bi morale opustiti plačljivo plesno šolo, v katero hodita s sestrico, prvošolko Laro in v kateri se že kaže, kako talentirani in navdušeni sta: "Zelo rada hodim na plesne, tam se veliko naučim, pa veliko gibov znam, pa ostanem gibljiva. Za hiphop bi potrebovala nove čevlje." Toda na svojem povsem prvem tekmovanju pred nekaj tedni je morala plesati v starih in premajhnih: "Sem si želela nove, take bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …"
Prositi za pomoč je ena najtežjih stvari, mesece dolgo zbirala pogum
Njihova od vseh preizkušenj utrujena, a kljub temu še naprej boreča se mama se je prav zaradi treh punčk, ki so v tako kratkem času izgubile toliko normalnega življenja, le odločila poiskati pomoč in je zaprosila tudi za vključitev punčk v botrstvo. Sliši se preprosto, a sama pravi, da je prositi za pomoč ena težjih stvari, ki jih je izkusila v življenju: "To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost zaradi otrok."
In ob vsem tem, preštevanju centov, iskanju rešitev in kar se da skrbni vzgoji otrok se v ozadju še vedno skriva tudi skrb, da bi se komaj zazdravljena bolezen utegnila povrniti:
"Naučila sem se živeti s tem in se boriti za življenje. In verjamem, da je vse mogoče, če se potrudimo."
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonski številko 070 698 642 ali pošljete elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic.
543 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Med nosečnostjo odkrit agresiven rak v pozni fazi pri mamici, izguba njene poslovne dejavnosti zaradi epidemije in ločitev staršev so trem deklicam le v nekaj letih popolnoma spremenile življenje
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Vse se je spremenilo med tretjo nosečnostjo. Po drugorojenki Lari, ki je imela prirojeno srčno napako, so z nestrpnostjo pričakovali rojstvo zdrave deklice. A se je nepričakovano močno zapletlo: "V petem mesecu nosečnosti so mi odkrili raka. Takrat se nam je vsem sesul svet, tudi deklicama, saj sem morala na prezgodnji porod. Namesto dojenčka ne dobiš v roke nič, le povsod so vanje napeljane cevke, v katere teče, saj greš takoj naprej na zdravljenje. Imela sem izredno agresivno obliko raka, tako da je bilo vprašanje, ali me bodo sploh operirali. Čeprav sem bila do tedaj vedno zdrava, pri zdravniku nisem bila tako rekoč od srednješolskih dni."
Z novorojenko je ostala v bolnišnici, dve punčki sta čakali na drugem koncu, tekli so tedni in meseci negotovosti in strahu. "Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …"
Zaradi zelo agresivne terapije je sogovornica izgubila toliko kilogramov, da je iz mlade ženske, ki je skrbela za vse, postala povsem odvisna od pomoči. "Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš," sogovornico premaga jok.
Kako pomagati?
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Med bojem za zdravje in preživetje so se stopnjevale tudi partnerjeve težave z duševnim zdravjem. Sogovornica je razumevajoča, ve, da je bilo vse tudi zanj zelo težko, a ločitev je postala neizogibna, tudi zaradi njegovih agresivnih izbruhov: "Vlamljal je vrata, skorajda ni vrat v hiši, ki bi jih lahko zaprli, razbijal je okna. Bile so grožnje, zasledovanje, postalo je tako kritično, da je bila odrejena prepoved približevanja in to za maksimalen čas, kar ga lahko odredi sodišče, za štiri mesece."
A ne le razpad družine, z epidemijo je propadla tudi sogovorničina uspešna dejavnost, ki zaradi epidemičnih ukrepov v najetih prostorih z visoko najemnino ni mogla obstati. Še en poraz. "Oh, grozen občutek je to. Nekaj, za kar si se trudil, nekaj, v kar si vlagal ves svoj čas in še tisti čas, ki ga nisi imel. Daš se ves, z dušo in telesom, delaš srčno zato, da imaš za preživetje, da družini omogočiš normalno življenje, ampak … potem pa vse propade."
Epidemija, propad dejavnosti, brezposelnost, hude zdravstvene težave, samostojna skrb za tri punčke in vse večje finančne stiske, vse to se je zgostilo v dveh letih. Začela se je bitka ne le s krivdo, slabim duševnim stanjem in boleznijo, pač pa tudi bitka za plačilo položnic, za vsak nakup hrane, za vsak cent. "Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš," je težko mami.
Deklice so se že zdavnaj odrekle večjim željam po kolesih in drugih otroških radostih, po računalniku, ki bi prišel prav za šolo, tudi po za druge samoumevni hrani, kljub temu pa je včasih težko, da mami ne zmore niti nakupa punčkam tako ljubih sladkarij in drugih drobnarij. "Ko gremo v trgovino, mi je bedno, da mami ne more kupiti kislih bombonov ali pa kisle lizike, ne kupi mi sladkega jogurta, poli salame ali hrenovk, jabolk ali pa čokoladnega mleka. Pa čokolino! Čokolina nam spoh ne kupi," sramežljivo razloži desetletna Ana: "Reče, da ni denarja. Čeprav bi punce zrelo rade imele nutelo. In če mami teh stvari noče kupiti, potem pač rečem, da nam bo pač drugič kupila in gremo naprej," z nelagodjem doda.
Zato toliko več pomeni, da imajo zdaj, ko je šolanja na daljavo le konec, deklice normalne obroke vsaj v šoli in v vrtcu, se tolaži njihova mama: "Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli."
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo, jogurt! Da nekaterih sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani! Vesela sem, da se v šoli najedo do sitega!"
Vse je preračunano na cente, zato je bila tudi pogostitev v poceni restavraciji hitre prehrane za Anin rojstni dan skrbno razdeljena na enake deleže: "Razdelile smo si češnjevo pito, sladoled, vse štiri smo skupaj pojedle en pomfri. In vse štiri smo popile kokakolo."
En sam lonček kokakole so si razdelile.
Njihovo finančno stanje bo morda vsaj malenkost boljše, ko bo mamica lahko opravila strokovni izpit in se zaposlila v poklicu, za katerega se je pred leti že izobraževala in ki ji je pisan na kožo, a se brez tega izpita v njem ne more zaposliti: "Rada bi se zaposlila, rada bi se čutila pripadno in rada bi prispevale nekaj tej družbi."
A tudi po tem bo plača minimalna, zato je kakršna koli obnova njihovega dotrajanega doma povsem utopična: "Živimo v dotrajani hiši, okna so preperela, da šipe kar same padajo ven in se okvirji uvijajo, vrata so podobno dotrajala, celotna hiša nima niti centimetra izolacije."
Zato deklice doma pogosto zebe: "Grozno je, ker mami ne more zakuriti in nas zebe. Jaz se pokrijem z odejo. Pa hudo mi je, ker prijateljice ne morejo priti k meni, ker je mrzlo. Da jim ne bi bilo premrzlo," razkrije Ana.
A to še vse nekako potrpijo, pove Ana v imenu obeh sestric, najhuje bi jim bilo, če bi morale opustiti plačljivo plesno šolo, v katero hodita s sestrico, prvošolko Laro in v kateri se že kaže, kako talentirani in navdušeni sta: "Zelo rada hodim na plesne, tam se veliko naučim, pa veliko gibov znam, pa ostanem gibljiva. Za hiphop bi potrebovala nove čevlje." Toda na svojem povsem prvem tekmovanju pred nekaj tedni je morala plesati v starih in premajhnih: "Sem si želela nove, take bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …"
Prositi za pomoč je ena najtežjih stvari, mesece dolgo zbirala pogum
Njihova od vseh preizkušenj utrujena, a kljub temu še naprej boreča se mama se je prav zaradi treh punčk, ki so v tako kratkem času izgubile toliko normalnega življenja, le odločila poiskati pomoč in je zaprosila tudi za vključitev punčk v botrstvo. Sliši se preprosto, a sama pravi, da je prositi za pomoč ena težjih stvari, ki jih je izkusila v življenju: "To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost zaradi otrok."
In ob vsem tem, preštevanju centov, iskanju rešitev in kar se da skrbni vzgoji otrok se v ozadju še vedno skriva tudi skrb, da bi se komaj zazdravljena bolezen utegnila povrniti:
"Naučila sem se živeti s tem in se boriti za življenje. In verjamem, da je vse mogoče, če se potrudimo."
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonski številko 070 698 642 ali pošljete elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”
Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Prazniki so za mnoge najtežji del leta, epidemija pa je še dodatno močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delčkom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo SMS sporočila BOTER5 ali BOTER10 na 1919č.
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov. A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?
Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Neveljaven email naslov