Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Med nosečnostjo odkrit agresiven rak v pozni fazi pri mamici, izguba njene poslovne dejavnosti zaradi epidemije in ločitev staršev so trem deklicam le v nekaj letih popolnoma spremenile življenje
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Vse se je spremenilo med tretjo nosečnostjo. Po drugorojenki Lari, ki je imela prirojeno srčno napako, so z nestrpnostjo pričakovali rojstvo zdrave deklice. A se je nepričakovano močno zapletlo: "V petem mesecu nosečnosti so mi odkrili raka. Takrat se nam je vsem sesul svet, tudi deklicama, saj sem morala na prezgodnji porod. Namesto dojenčka ne dobiš v roke nič, le povsod so vanje napeljane cevke, v katere teče, saj greš takoj naprej na zdravljenje. Imela sem izredno agresivno obliko raka, tako da je bilo vprašanje, ali me bodo sploh operirali. Čeprav sem bila do tedaj vedno zdrava, pri zdravniku nisem bila tako rekoč od srednješolskih dni."
Z novorojenko je ostala v bolnišnici, dve punčki sta čakali na drugem koncu, tekli so tedni in meseci negotovosti in strahu. "Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …"
Zaradi zelo agresivne terapije je sogovornica izgubila toliko kilogramov, da je iz mlade ženske, ki je skrbela za vse, postala povsem odvisna od pomoči. "Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš," sogovornico premaga jok.
Kako pomagati?
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Med bojem za zdravje in preživetje so se stopnjevale tudi partnerjeve težave z duševnim zdravjem. Sogovornica je razumevajoča, ve, da je bilo vse tudi zanj zelo težko, a ločitev je postala neizogibna, tudi zaradi njegovih agresivnih izbruhov: "Vlamljal je vrata, skorajda ni vrat v hiši, ki bi jih lahko zaprli, razbijal je okna. Bile so grožnje, zasledovanje, postalo je tako kritično, da je bila odrejena prepoved približevanja in to za maksimalen čas, kar ga lahko odredi sodišče, za štiri mesece."
A ne le razpad družine, z epidemijo je propadla tudi sogovorničina uspešna dejavnost, ki zaradi epidemičnih ukrepov v najetih prostorih z visoko najemnino ni mogla obstati. Še en poraz. "Oh, grozen občutek je to. Nekaj, za kar si se trudil, nekaj, v kar si vlagal ves svoj čas in še tisti čas, ki ga nisi imel. Daš se ves, z dušo in telesom, delaš srčno zato, da imaš za preživetje, da družini omogočiš normalno življenje, ampak … potem pa vse propade."
Epidemija, propad dejavnosti, brezposelnost, hude zdravstvene težave, samostojna skrb za tri punčke in vse večje finančne stiske, vse to se je zgostilo v dveh letih. Začela se je bitka ne le s krivdo, slabim duševnim stanjem in boleznijo, pač pa tudi bitka za plačilo položnic, za vsak nakup hrane, za vsak cent. "Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš," je težko mami.
Deklice so se že zdavnaj odrekle večjim željam po kolesih in drugih otroških radostih, po računalniku, ki bi prišel prav za šolo, tudi po za druge samoumevni hrani, kljub temu pa je včasih težko, da mami ne zmore niti nakupa punčkam tako ljubih sladkarij in drugih drobnarij. "Ko gremo v trgovino, mi je bedno, da mami ne more kupiti kislih bombonov ali pa kisle lizike, ne kupi mi sladkega jogurta, poli salame ali hrenovk, jabolk ali pa čokoladnega mleka. Pa čokolino! Čokolina nam spoh ne kupi," sramežljivo razloži desetletna Ana: "Reče, da ni denarja. Čeprav bi punce zrelo rade imele nutelo. In če mami teh stvari noče kupiti, potem pač rečem, da nam bo pač drugič kupila in gremo naprej," z nelagodjem doda.
Zato toliko več pomeni, da imajo zdaj, ko je šolanja na daljavo le konec, deklice normalne obroke vsaj v šoli in v vrtcu, se tolaži njihova mama: "Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli."
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo, jogurt! Da nekaterih sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani! Vesela sem, da se v šoli najedo do sitega!"
Vse je preračunano na cente, zato je bila tudi pogostitev v poceni restavraciji hitre prehrane za Anin rojstni dan skrbno razdeljena na enake deleže: "Razdelile smo si češnjevo pito, sladoled, vse štiri smo skupaj pojedle en pomfri. In vse štiri smo popile kokakolo."
En sam lonček kokakole so si razdelile.
Njihovo finančno stanje bo morda vsaj malenkost boljše, ko bo mamica lahko opravila strokovni izpit in se zaposlila v poklicu, za katerega se je pred leti že izobraževala in ki ji je pisan na kožo, a se brez tega izpita v njem ne more zaposliti: "Rada bi se zaposlila, rada bi se čutila pripadno in rada bi prispevale nekaj tej družbi."
A tudi po tem bo plača minimalna, zato je kakršna koli obnova njihovega dotrajanega doma povsem utopična: "Živimo v dotrajani hiši, okna so preperela, da šipe kar same padajo ven in se okvirji uvijajo, vrata so podobno dotrajala, celotna hiša nima niti centimetra izolacije."
Zato deklice doma pogosto zebe: "Grozno je, ker mami ne more zakuriti in nas zebe. Jaz se pokrijem z odejo. Pa hudo mi je, ker prijateljice ne morejo priti k meni, ker je mrzlo. Da jim ne bi bilo premrzlo," razkrije Ana.
A to še vse nekako potrpijo, pove Ana v imenu obeh sestric, najhuje bi jim bilo, če bi morale opustiti plačljivo plesno šolo, v katero hodita s sestrico, prvošolko Laro in v kateri se že kaže, kako talentirani in navdušeni sta: "Zelo rada hodim na plesne, tam se veliko naučim, pa veliko gibov znam, pa ostanem gibljiva. Za hiphop bi potrebovala nove čevlje." Toda na svojem povsem prvem tekmovanju pred nekaj tedni je morala plesati v starih in premajhnih: "Sem si želela nove, take bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …"
Prositi za pomoč je ena najtežjih stvari, mesece dolgo zbirala pogum
Njihova od vseh preizkušenj utrujena, a kljub temu še naprej boreča se mama se je prav zaradi treh punčk, ki so v tako kratkem času izgubile toliko normalnega življenja, le odločila poiskati pomoč in je zaprosila tudi za vključitev punčk v botrstvo. Sliši se preprosto, a sama pravi, da je prositi za pomoč ena težjih stvari, ki jih je izkusila v življenju: "To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost zaradi otrok."
In ob vsem tem, preštevanju centov, iskanju rešitev in kar se da skrbni vzgoji otrok se v ozadju še vedno skriva tudi skrb, da bi se komaj zazdravljena bolezen utegnila povrniti:
"Naučila sem se živeti s tem in se boriti za življenje. In verjamem, da je vse mogoče, če se potrudimo."
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonski številko 070 698 642 ali pošljete elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic.
538 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Med nosečnostjo odkrit agresiven rak v pozni fazi pri mamici, izguba njene poslovne dejavnosti zaradi epidemije in ločitev staršev so trem deklicam le v nekaj letih popolnoma spremenile življenje
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Vse se je spremenilo med tretjo nosečnostjo. Po drugorojenki Lari, ki je imela prirojeno srčno napako, so z nestrpnostjo pričakovali rojstvo zdrave deklice. A se je nepričakovano močno zapletlo: "V petem mesecu nosečnosti so mi odkrili raka. Takrat se nam je vsem sesul svet, tudi deklicama, saj sem morala na prezgodnji porod. Namesto dojenčka ne dobiš v roke nič, le povsod so vanje napeljane cevke, v katere teče, saj greš takoj naprej na zdravljenje. Imela sem izredno agresivno obliko raka, tako da je bilo vprašanje, ali me bodo sploh operirali. Čeprav sem bila do tedaj vedno zdrava, pri zdravniku nisem bila tako rekoč od srednješolskih dni."
Z novorojenko je ostala v bolnišnici, dve punčki sta čakali na drugem koncu, tekli so tedni in meseci negotovosti in strahu. "Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …"
Zaradi zelo agresivne terapije je sogovornica izgubila toliko kilogramov, da je iz mlade ženske, ki je skrbela za vse, postala povsem odvisna od pomoči. "Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš," sogovornico premaga jok.
Kako pomagati?
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Med bojem za zdravje in preživetje so se stopnjevale tudi partnerjeve težave z duševnim zdravjem. Sogovornica je razumevajoča, ve, da je bilo vse tudi zanj zelo težko, a ločitev je postala neizogibna, tudi zaradi njegovih agresivnih izbruhov: "Vlamljal je vrata, skorajda ni vrat v hiši, ki bi jih lahko zaprli, razbijal je okna. Bile so grožnje, zasledovanje, postalo je tako kritično, da je bila odrejena prepoved približevanja in to za maksimalen čas, kar ga lahko odredi sodišče, za štiri mesece."
A ne le razpad družine, z epidemijo je propadla tudi sogovorničina uspešna dejavnost, ki zaradi epidemičnih ukrepov v najetih prostorih z visoko najemnino ni mogla obstati. Še en poraz. "Oh, grozen občutek je to. Nekaj, za kar si se trudil, nekaj, v kar si vlagal ves svoj čas in še tisti čas, ki ga nisi imel. Daš se ves, z dušo in telesom, delaš srčno zato, da imaš za preživetje, da družini omogočiš normalno življenje, ampak … potem pa vse propade."
Epidemija, propad dejavnosti, brezposelnost, hude zdravstvene težave, samostojna skrb za tri punčke in vse večje finančne stiske, vse to se je zgostilo v dveh letih. Začela se je bitka ne le s krivdo, slabim duševnim stanjem in boleznijo, pač pa tudi bitka za plačilo položnic, za vsak nakup hrane, za vsak cent. "Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš," je težko mami.
Deklice so se že zdavnaj odrekle večjim željam po kolesih in drugih otroških radostih, po računalniku, ki bi prišel prav za šolo, tudi po za druge samoumevni hrani, kljub temu pa je včasih težko, da mami ne zmore niti nakupa punčkam tako ljubih sladkarij in drugih drobnarij. "Ko gremo v trgovino, mi je bedno, da mami ne more kupiti kislih bombonov ali pa kisle lizike, ne kupi mi sladkega jogurta, poli salame ali hrenovk, jabolk ali pa čokoladnega mleka. Pa čokolino! Čokolina nam spoh ne kupi," sramežljivo razloži desetletna Ana: "Reče, da ni denarja. Čeprav bi punce zrelo rade imele nutelo. In če mami teh stvari noče kupiti, potem pač rečem, da nam bo pač drugič kupila in gremo naprej," z nelagodjem doda.
Zato toliko več pomeni, da imajo zdaj, ko je šolanja na daljavo le konec, deklice normalne obroke vsaj v šoli in v vrtcu, se tolaži njihova mama: "Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli."
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo, jogurt! Da nekaterih sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani! Vesela sem, da se v šoli najedo do sitega!"
Vse je preračunano na cente, zato je bila tudi pogostitev v poceni restavraciji hitre prehrane za Anin rojstni dan skrbno razdeljena na enake deleže: "Razdelile smo si češnjevo pito, sladoled, vse štiri smo skupaj pojedle en pomfri. In vse štiri smo popile kokakolo."
En sam lonček kokakole so si razdelile.
Njihovo finančno stanje bo morda vsaj malenkost boljše, ko bo mamica lahko opravila strokovni izpit in se zaposlila v poklicu, za katerega se je pred leti že izobraževala in ki ji je pisan na kožo, a se brez tega izpita v njem ne more zaposliti: "Rada bi se zaposlila, rada bi se čutila pripadno in rada bi prispevale nekaj tej družbi."
A tudi po tem bo plača minimalna, zato je kakršna koli obnova njihovega dotrajanega doma povsem utopična: "Živimo v dotrajani hiši, okna so preperela, da šipe kar same padajo ven in se okvirji uvijajo, vrata so podobno dotrajala, celotna hiša nima niti centimetra izolacije."
Zato deklice doma pogosto zebe: "Grozno je, ker mami ne more zakuriti in nas zebe. Jaz se pokrijem z odejo. Pa hudo mi je, ker prijateljice ne morejo priti k meni, ker je mrzlo. Da jim ne bi bilo premrzlo," razkrije Ana.
A to še vse nekako potrpijo, pove Ana v imenu obeh sestric, najhuje bi jim bilo, če bi morale opustiti plačljivo plesno šolo, v katero hodita s sestrico, prvošolko Laro in v kateri se že kaže, kako talentirani in navdušeni sta: "Zelo rada hodim na plesne, tam se veliko naučim, pa veliko gibov znam, pa ostanem gibljiva. Za hiphop bi potrebovala nove čevlje." Toda na svojem povsem prvem tekmovanju pred nekaj tedni je morala plesati v starih in premajhnih: "Sem si želela nove, take bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …"
Prositi za pomoč je ena najtežjih stvari, mesece dolgo zbirala pogum
Njihova od vseh preizkušenj utrujena, a kljub temu še naprej boreča se mama se je prav zaradi treh punčk, ki so v tako kratkem času izgubile toliko normalnega življenja, le odločila poiskati pomoč in je zaprosila tudi za vključitev punčk v botrstvo. Sliši se preprosto, a sama pravi, da je prositi za pomoč ena težjih stvari, ki jih je izkusila v življenju: "To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost zaradi otrok."
In ob vsem tem, preštevanju centov, iskanju rešitev in kar se da skrbni vzgoji otrok se v ozadju še vedno skriva tudi skrb, da bi se komaj zazdravljena bolezen utegnila povrniti:
"Naučila sem se živeti s tem in se boriti za življenje. In verjamem, da je vse mogoče, če se potrudimo."
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonski številko 070 698 642 ali pošljete elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.
Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
Zadnje tedne je precejšen del naših dejavnosti, delo, izobraževanje in tudi prosti čas, povezan s spletom, ki nam vse to tudi omogoča. Brez nove tehnologije ne gre, še posebno v teh časih, a ločiti moramo med delom ob pomoči nove tehnologije in zabavo, ki lahko tudi zasvoji. Miha Kramli je terapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v zdravstvenem domu v Novi Gorici, v katerem obravnavajo tudi nekemične zasvojenosti, torej odvisnike od interneta, iger, spletnih omrežij. Te dni terapij ne izvajajo, a vseeno ljudje iščejo pomoč po telefonu, saj ta položaj, v katerem smo, lahko osvetli prav nekemične zasvojenosti tudi pri otrocih in mladostnikih. Spletni test, s katerim lahko preverite, ali so vaši otroci po malem že zasvojeni z videoigricami, so pripravili v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, v katerem so svoje svetovanje in informiranje preselili na splet in so tako še vedno na voljo za svetovanje in pomoč.
Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, mag. Darja Kuzmanič Korva.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več. Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
Natanko osem let bo minilo ta teden, odkar na Valu 202 vsak ponedeljek opozarjamo na problem revščine, socialne razslojenosti ter na možne rešitve in nudenje pomoči. Čeprav so nekatere težave univerzalne, smo bili pri naši podpori programu Botrstvo osredotočeni predvsem na otroke in družine. Letos pa bomo del naše pozornosti namenili tudi starostnikom. S pomočjo prostovoljcev iz mariborskega dobrodelnega društva Humanitarček, ki so na težave revnih starostnikov konec lanskega leta opozorili s serijo njihovih pretresljivih osebnih zgodb, zbranih v projketu Vida, bomo vsak mesec opozarjali na sistemske težave. A tudi na to, kako lahko vsakdo od nas vsaj nekoliko pomaga starostnikom v stiski. Pri Humanitarčku so namreč pripravili posebno spletno stran s konkretnimi nasveti, informacijami in povezavami, ki lahko koristijo tistim, ki pomoč potrebujejo, seveda ali predvsem pa tistim, ki bi jim radi učinkovito pomagali. V pogovoru z Ireno Kodrič Cizerl podrobnosti pojasnjuje predsednica društva Ninna Kozorog.
Še tako majhen sum nepravilnosti pri zbiranju denarja za pomoč ljudem v stiski vrže senco dvoma na številna druga humanitarna društva. Zato so tudi nadzorniki ZPM Moste-Polje, ki vodi projekt Botrstvo v Sloveniji, nadvse pozorni na to, da je poslovanje racionalno in skrbno nadzorovano. Že nekaj let zapored tudi ob pomoči neodvisnih zunanjih revizorjev. Nadzorni svet Botrstva, ki ga že vse od začetka vodi pobudnica tega programa Milena Štular, je pred dnevi pod drobnogled vzel poslovanje v letu 2019.
"Navdušen učitelj lahko zelo navduši učenca. Preizkušati je treba različne strategije in razviti dober odnos med otrokom in učiteljem. Ko je vzpostavljeno to zaupanje, je mogoče iz vsakega šolskega predmeta narediti 'najpomembnejši predmet', otroka je mogoče navdušiti tudi za branje," trdi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. Bralna pismenost, ki omogoča razumevanje prebranega in povezovanje znanj, je namreč zelo povezana tudi z dostopnostjo do knjig in časopisov v domačem okolju. Tudi PISA 2018 je na primer pokazala, da 15-letniki, ki prihajajo iz socialnoekonomsko šibkega okolja, v manjši meri dosegajo osnovo raven bralne pismenosti. Ker veliko šolarjev te šole izhaja prav iz takih pogojev, so že pred leti pristopili k projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Učenje so prilagodili otrokom in njihovim sposobnostim in individualno spremljali njihov napredek. "Ker mnogi otroci živijo v družinah, kjer malo berejo, nimajo naročenih časopisov in so knjige slabo dostopne, smo v šoli odprli krajevno knjižnico. Ta je pet dni v tednu odprta vsem. Otrok gre lahko vsak odmor v knjižnico, morda sprva le uživat v vzdušju ali posedanju na udobnih kavčih in stolčkih. Temu se bo slej ko prej pridružilo prebiranje knjig ob osebni bralni mizici ali v skupini. Tak otrok bo slej kot prej dobil notranjo motivacijo za branje. In ta je najpomembnejša," pravi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. In rezultati tretješolcev, s katerimi po teh metodah delajo že od vstopa v šolo to potrjujejo. Še pred leti so njihovi učenci dosegali rezultate pod državnim povprečjem, zdaj tretješolci že presegajo povprečje vrstnikov po Sloveniji. OŠ Ivanjkovci je za ustvarjalnost, inovativne pristope v delu z mladimi in uspešno sodelovanje z Zavodom RS za šolstvo minuli teden prejela tudi priznanje Blaža Kumerdeja. Hkrati pa je odličen primer, kako je socialno pravičnost mogoče doseči tudi le s srčnim, strokovnim in predanim delom učiteljev. OŠ Ivanjkovci je ob 20. februarju, svetovnem dnevu socialne pravičnosti , s tem lahko tudi zgled šolam, ki takega odnosa do otrok iz najmanj spodbudnih okolij (še) nimajo.
Ob deseti obletnici obstoja programa Botrstvo v Sloveniji vas bomo spomnili tudi na številne zgodbe otrok, ki smo jih nanizali skozi skoraj 400 ponedeljkov oz. zadnjih 8 let. Val 202 je postal medijski podpornik marca 2012, ko so se že kazale prve posledice nove socialne zakonodaje, sprejete v času vlade Boruta Pahorja. Da je ta močno posegla v življenja družin in socialno ogroženih ljudi, se je izkazalo že kmalu, kako vseobsegajoče in pogubne so njene posledice, pa smo spoznavali še nekaj let. Posebej takrat, ko se je gospodarska kriza še zaostrila in je stanje poslabšal še zakon o uravnoteženju javnih financ. Skozi pripovedi otrok in njihovih družin je javnost prvič lahko slišala, koliko otrok je lačnih doma, zaradi spremenjene zakonodaje pa tudi v šoli; kakšne stiske se odvijajo za stenami domov in kako nepovratne rane v otroštva so naredili ti ukrepi.
Neveljaven email naslov