Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Nekoč so nevihtne oblake, ki so deželi grozili s točo, odganjali z glasnim zvonjenjem cerkvenih zvonov. To je bilo uspešno le, če so zvonovi zadoneli pravočasno. Danes nas na točo opozarjajo vremenoslovci in različne mobilne aplikacije, izraz »po toči zvoniti je prepozno« pa je ostal … O tem z učenci OŠ Poljane iz Ljubljane.
Nekatere stvari nas naučijo starši, drugih se naučimo v šoli, ampak en kup stvari se pa naučimo, kar tako, sproti. Ko je Lea Ogrin vprašala drugošolce iz OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica kaj dela odvetnik, so se najprej popraskali po glavi, potem pa so počasi začeli razmišljati, kje so to besedo že slišali…
Mesec september je skoraj pri koncu in šolarji so zdaj že dobro zakorakali v novo šolsko leto. Datumi prvih kontrolnih nalog so že postavljeni, prva spraševanja in pridobivanja novih ocen pa pred vrati. Zato je za večino od njih petek, zadnji dan pouka v tednu, zopet najljubši dan :). Kako preživijo konec tedna, ko lahko šolske obveznosti postavijo vsaj za nekaj časa v kot, so Tadeji Bizilj povedali učenci iz 5. a in 5. b razreda II. Osnovne šole Celje.
Čemu so se najbolj nasmejali učenci drugega razreda OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica?
Ker znamo ljudje tako dobro načrtovati, komunicirati in ker si znamo in želimo pomagati med sabo, smo kot vrsta precej uspešni, bi rekel človek. :) Drugošolci iz OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica verjamejo, da je treba šibkejšim pomagati, se postaviti za njih, kadar tega ne zmorejo sami. Kdaj so krili hrbet drugim in kdaj so hrbet krili njim, so povedali Lei Ogrin.
Kdaj smo tekmovalni in zakaj so razmišljali drugošolci iz OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica.
Ne le sodelovanje in pogovor, človeške odnose na žalost krojijo tudi nesoglasja in spori. Kaj je jabolko spora pri mladih?
Telesna aktivnost sprošča, povečuje sposobnost koncentracije, spodbuja kreativnost in sposobnost pomnjenja ter ugodno vpliva na boljše soočanje z vsakodnevnimi problemi. Tudi v jutrišnji mladinski oddaji Hudo! bo šport na prvem mestu – in to ne katerikoli, temveč trenutno najbolj popularen šport v Sloveniji – košarka. Ne zamudite torej pogovora z mladimi uspešnimi košarkarji, zdajle pa prisluhnimo, s katerimi športi se ukvarjajo petošolci Nataša, Oskar, Jan, Maja, Veronika in Franko iz II. Osnovne šole Celje. Z njimi se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Nekdaj so menili, da so štorklje monogamne, vendar pa to drži le do neke mere. Partnerja lahko po selitvi zamenjajo in se selijo brez njega. Na svoje gnezdo so navezane prav toliko kot na partnerja. Zaradi svoje velikosti, serijske monogamije in zvestobe gnezdu, ki so si ga izbrale, pa je mitološki in kulturni pomen štorkelj zelo velik. Zdaj pa prisluhnimo kaj so o teh »prinašalkah otrok« Liani Buršič povedali učenci 3.A in C razreda OŠ Oskarja Kovačiča iz Ljubljane ter biologinja Petra Hrovatin, vodnica v našem največjem ZOO-ju.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Brez truda, brez vloženega dela ali prizadevanja ne moremo pričakovati uspeha. Dokaz za to so tudi naši košarkarji, dosti starejša kot njihov uspeh pa je stara ljudska modrost: brez muje se še čevelj ne obuje. O tem učenci I. Osnovne šole Žalec.
Uporaba računalnika je postala nepogrešljiva pri našem vsakdanjem delu. Vedno pogosteje se ob tej elektronski napravi znajdejo tudi najmlajši, za katere je računalnik pogosto vir učenja in zabave. Za kaj vse uporabljajo računalnik sami, so Tadeji Bizilj povedali drugošolci iz ljubljanske Osnovne šole Oskarja Kovačiča.
V tokratnem Živalskem kraljestvu oddaje Dobro jutro, otroci vam predstavljamo ježa. Pri nas je najbolj razširjen beloprsi jež, velik okoli 30 centimetrov. Spomladi, po prezimovanju, tehta manj kot kilogram, ko se pa jeseni pripravlja na zimo, pa doseže tudi kakšna dva kilograma. Ta miroljubni bodičar se, ko je ogrožen, ne umakne ampak samo zvije v klobčič. Zaradi tega in tudi njihove počasnosti pa so ježi med najbolj pogosto povoženimi živalmi na cestah. In kaj so o ježu Liani Buršič povedali učenci in učenke 3. A in C razreda ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča ter biologinja in vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin pa prisluhnite v oddaji.
Ljudje si že od nekdaj pomagamo razumeti svet s pomočjo mitoloških zgodb. Čeprav mite in legende na prvo žogo povezujemo s starodavnimi kulturami in jih postavljamo nekam na začetek človeške zgodovine, se zgodbe, ki so strukturirane iz elementov t.i. monomita, rojevajo še danes. Univerzale principe, ki jim mora slediti junak, je možno najti v vseh starodavnih in sodobnih mitih. Najbolj znano delo narejeno po sosledju, ki ga je primerjalni religiolog Joseph Cambell poimenoval – Junakovo potovanje, je saga Vojna zvezd. Ker miti vedno nagovarjajo naša notranja hrepenenja, niso nikdar stvar preteklosti. O mitih in legendah so razmišljali tudi drugošolci iz OŠ Kolezija v Ljubljani. Z njimi se je pogovarjala Lea Ogrin.
Ljudje si že od nekdaj pomagamo razumeti svet s pomočjo mitoloških zgodb. Čeprav mite in legende na prvo žogo povezujemo s starodavnimi kulturami in jih postavljamo nekam na začetek človeške zgodovine, se zgodbe, ki so strukturirane iz elementov t.i. monomita, rojevajo še danes. Univerzale principe, ki jim mora slediti junak, je možno najti v vseh starodavnih in sodobnih mitih. Najbolj znano delo narejeno po sosledju, ki ga je primerjalni religiolog Joseph Cambell poimenoval – Junakovo potovanje, je saga Vojna zvezd. Ker miti vedno nagovarjajo naša notranja hrepenenja, niso nikdar stvar preteklosti. O mitih in legendah so razmišljali tudi drugošolci iz OŠ Kolezija v Ljubljani. Z njimi se je pogovarjala Lea Ogrin.
Da ne smemo obupati takoj, da moramo vztrajati in ne odnehati ob prvi oviri ali ob prvem slabšem rezultatu, nas opominja rek “Slab začetek, dober konec”. Slabo lahko začnemo povsod – v službi, na tekmi, pri interesnih dejavnostih, različnih opravilih in seveda tudi v šoli.
Danes bomo odpotovali v svet filma. Marsikdo se z lahkoto vživi v vloge glavnih filmskih junakov in tako za dobro uro in pol postane pogumni in neustrašni kralj, nepremagljivi vitez ali pa čarovnik z nadnaravno močjo. Kakšno vlogo bi sami najraje odigrali so Tadeji Bizilj povedali šestošolci Ana, Taja, Matija in Miha z ljubljanske Osnovne šole Poljane.
Tudi v tem šolskem letu bomo ob četrtkih v oddajah Dobro jutro, otroci spoznavali živalsko kraljestvo. Začenjamo pa, ker še nikakor ne moremo pozabiti morja, z živahnim nosečnikom. Ja, prav ste slišali. Morski konjički so ena najbolj nenavadnih vrst rib, ki so nekaj posebnega tako zaradi svoje neobičajne oblike, kot tudi zaradi zanimivega načina razmnoževanja. Njihovo znanstveno ime je zloženo iz dveh besed, ki označujeta telesno obliko – Hippocampus, kar pomeni konj-gosenica. Več pa boste izvedeli v posnetku. Prisluhnite kaj so o morskem konjičku Liani Buršič povedali učenci 3. A in C razreda ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča in biologinja Petra Hrovatin, vodnica v našem največjem ZOO-ju.
Neveljaven email naslov