Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iranec Faramarz Ghobadian je svojo domovino zapustil zaradi političnih razlogov. Pred šestimi leti se je namreč udeležil do oblasti kritičnih protestov, kar je vzbudilo pozornost iranskih organov pregona in ogrozilo njegovo svobodo. Njegova pot v boljše, varnejše življenje se je začela v Teheranu, kjer je najprej poiskal tihotapce. Ti so mu pomagali priti do Turčije, ki je bila za mnoge od njegovih petdesetih sopotnikov končni cilj, za Faramarza pa le vmesna postojanka. Želel si je v Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo ali Francijo, a naključje je hotelo, da je prišel v Slovenijo.
Med dvomesečnim bivanjem v Turčiji je Iranec tam spoznal svoje bivše dekle, Slovenko. Njegov cilj se je spremenil, sledil ji je v Slovenijo, o kateri ni vedel skoraj ničesar. Tu je nato zaprosil za mednarodno zaščito in na odobritev statusa begunca čakal kar tri leta. Vmes je bila njegova prošnja večkrat zavrnjena, čakanje na odobritev pa je bilo precej mučno, saj prvo leto ni mogel delati, ves čas pa je živel v negotovosti. Zamotil se je z obiskovanjem fitnesa in spoznavanjem novih ljudi. Ker je nekoliko drugačnega videza kot Slovenci, so ga ti na ulici velikokrat ustavili in vprašali, od kod je:
Na ta način sem spoznal tudi svojega najboljšega prijatelja. Nekega dne je prišel v restavracijo, kjer sem delal, me vprašal, od kod sem, in zdaj sva prijatelja že pet let. To, da me ljudje gledajo, opazijo, da sem drugačen, včasih strmijo vame, mi ni nelagodno, ampak uživam v tem, saj rad komuniciram, srečujem nove ljudi. To je pravzaprav ena od pozitivnih plati Slovenije.
Všeč so mu naša obmorska mesta Koper, Portorož in Izola, kot najboljšo lastnost Slovencev pa izpostavlja to, da zelo radi priskočimo na pomoč. Sam je največ pomoči potreboval pri urejanju različnih dokumentov in opravljanju izpitov, saj ne govori slovensko:
Ko sem na primer opravljal vozniški izpit, sem moral najprej narediti izpit o cestno-prometnih predpisih – CPP. Ena od prostovoljk mi je pri tem pomagala tako, da je z menoj enkrat, dvakrat ali trikrat na teden reševala spletne primere CPP izpita.
Faramarz pravi, da je bila ena težjih stvari pri vključevanju v slovensko družbo iskanje službe. Teh že tako ni na pretek, še težje pa mu je bilo zaradi nepoznavanja jezika. V Iranu je delal kot nepremičninski agent in inštruktor fitnesa, česar se v Sloveniji zaradi prenasičenega trga ni mogel lotiti. Delo mu je pomagal poiskati prijateljica, ki je delala v restavraciji s hitro prehrano:
Moram reči, da je bilo to veliko presenečenje tako zame kot za mojo družino, saj doma nisem praktično nikoli kuhal. No, morda sem kdaj pa kdaj pripravil kakšno malenkost. Ko sem to povedal sestri, ki živi v Franciji, ni mogla verjeti.
V tej restavraciji je delal štiri leta, nato pa se je odločil, da gre na svoje, in odprl svojo restavracijo z iransko hrano. Pravi, da je bil to edini logični korak, saj je v štirih letih dodobra spoznal prehranjevalne navade Slovencev, ki jim bo tako v svoji restavraciji poskušal ponuditi okusno, svežo in zdravo hrano.
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iranec Faramarz Ghobadian je svojo domovino zapustil zaradi političnih razlogov. Pred šestimi leti se je namreč udeležil do oblasti kritičnih protestov, kar je vzbudilo pozornost iranskih organov pregona in ogrozilo njegovo svobodo. Njegova pot v boljše, varnejše življenje se je začela v Teheranu, kjer je najprej poiskal tihotapce. Ti so mu pomagali priti do Turčije, ki je bila za mnoge od njegovih petdesetih sopotnikov končni cilj, za Faramarza pa le vmesna postojanka. Želel si je v Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo ali Francijo, a naključje je hotelo, da je prišel v Slovenijo.
Med dvomesečnim bivanjem v Turčiji je Iranec tam spoznal svoje bivše dekle, Slovenko. Njegov cilj se je spremenil, sledil ji je v Slovenijo, o kateri ni vedel skoraj ničesar. Tu je nato zaprosil za mednarodno zaščito in na odobritev statusa begunca čakal kar tri leta. Vmes je bila njegova prošnja večkrat zavrnjena, čakanje na odobritev pa je bilo precej mučno, saj prvo leto ni mogel delati, ves čas pa je živel v negotovosti. Zamotil se je z obiskovanjem fitnesa in spoznavanjem novih ljudi. Ker je nekoliko drugačnega videza kot Slovenci, so ga ti na ulici velikokrat ustavili in vprašali, od kod je:
Na ta način sem spoznal tudi svojega najboljšega prijatelja. Nekega dne je prišel v restavracijo, kjer sem delal, me vprašal, od kod sem, in zdaj sva prijatelja že pet let. To, da me ljudje gledajo, opazijo, da sem drugačen, včasih strmijo vame, mi ni nelagodno, ampak uživam v tem, saj rad komuniciram, srečujem nove ljudi. To je pravzaprav ena od pozitivnih plati Slovenije.
Všeč so mu naša obmorska mesta Koper, Portorož in Izola, kot najboljšo lastnost Slovencev pa izpostavlja to, da zelo radi priskočimo na pomoč. Sam je največ pomoči potreboval pri urejanju različnih dokumentov in opravljanju izpitov, saj ne govori slovensko:
Ko sem na primer opravljal vozniški izpit, sem moral najprej narediti izpit o cestno-prometnih predpisih – CPP. Ena od prostovoljk mi je pri tem pomagala tako, da je z menoj enkrat, dvakrat ali trikrat na teden reševala spletne primere CPP izpita.
Faramarz pravi, da je bila ena težjih stvari pri vključevanju v slovensko družbo iskanje službe. Teh že tako ni na pretek, še težje pa mu je bilo zaradi nepoznavanja jezika. V Iranu je delal kot nepremičninski agent in inštruktor fitnesa, česar se v Sloveniji zaradi prenasičenega trga ni mogel lotiti. Delo mu je pomagal poiskati prijateljica, ki je delala v restavraciji s hitro prehrano:
Moram reči, da je bilo to veliko presenečenje tako zame kot za mojo družino, saj doma nisem praktično nikoli kuhal. No, morda sem kdaj pa kdaj pripravil kakšno malenkost. Ko sem to povedal sestri, ki živi v Franciji, ni mogla verjeti.
V tej restavraciji je delal štiri leta, nato pa se je odločil, da gre na svoje, in odprl svojo restavracijo z iransko hrano. Pravi, da je bil to edini logični korak, saj je v štirih letih dodobra spoznal prehranjevalne navade Slovencev, ki jim bo tako v svoji restavraciji poskušal ponuditi okusno, svežo in zdravo hrano.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov