Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Prihaja iz Armenije, več kot 20 let je živel v Rusiji in ima tudi rusko državljanstvo. Njegovi naslednji postaji sta bila Češka in Ciper. Valery Arakelov sicer še vedno veliko potuje, a njegov dom je zadnja tri leta Slovenija. Leta 2013 je namreč kupil zdraviliški kompleks Rimskih term in sčasoma se je v našo deželo tudi preselil. Andreji Čokl je med drugim povedal, da se zdaj zbuja z najlepšim razgledom na svetu, nekoliko manj pa je navdušen nad našo davčno zakonodajo.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo je Jarmila Melinec prišla pred slabimi dvajsetimi leti – in to iz države, iz katere še nismo gostili sogovornika v torkovi oddaji Drugi pogled. Pa ni prišla od daleč – iz Češke, iz države, kjer so življenje, odnosi med ljudmi in razmerja med spoloma zelo podobni kot v Sloveniji. Vseeno to ne pomeni, da naše sogovornice v Sloveniji ni nič presenetilo. Da ne obstajajo razlike. Ali da ni bilo nikoli težko. Najtežje je bilo z zaposlitvijo in s pridobivanjem dokumentov ter dovoljenj za bivanje. Ko je namreč prišla v Slovenijo, tako naša država kot Češka še nista bili članici Evropske unije in so bili postopki “zateženi”, pravi veterinarka. Danes ne opravlja svojega poklica, temveč vodi podjetje, z družino pa živi na Gorenjskem. V Slovenijo jo je torej, tako kot mnoge druge, pripeljala ljubezen. Moža je spoznala na fakulteti v Brnu, kamor je za mesec dni prišel na prakso. Dovolj je bilo prvih 15 minut srečanja z njim, da se ji je življenje zasukalo v čisto drugo smer.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Drugem pogledu je gost Ernie Mendillo - Američan z italijansko-libanonskimi koreninami. V Slovenijo ga je pred dobrimi 20 leti zvabila ljubezen. Iz kozmopolitskega New Yorka je pristal na Gorenjskem in ob tem doživel kulturni šok. Danes iskreno pove, da je njegov dom Naklo. Je glasbenik in je pred petimi leti ustanovil skupino Help, tako imenovani »tribute band«, ki izredno uspešno – tako po odzivih občinstva kot tudi kritikov – v znak spoštovanja poustvarja glasbo Beatlov. Pred mikrofon ga je povabila Barbara Belehar Drnovšek.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Kljub dolgim in zahtevnim postopkom pridobitve dokumentov ter zapletom pri priznavanju doktorata iz fizike je Kevin Meyer iz Južne Afrike že zelo kmalu dobil dober občutek o Sloveniji. To je država, ki s povračilom stroškov za malico in prevoz na delovno mesto, z obveznim pokojninskim in zdravstvenim zavarovanjem poskrbi za svoje državljane, je prepričam 46-letnik, ki je v Slovenijo skupaj z ženo prišel pred petimi leti.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov