Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Povprečna mesečna plača na Kubi je leta 2015 znašala približno 20 evrov. Vsesplošno pomanjkanje in revščina na tem dolgo od zahoda popolnoma izoliranem tropskem otoku je tista, ki je v tujino pregnala številne državljane. Znane so zgodbe o tem, kako so kubanske športne ekipe na mednarodnih tekmovanjih večkrat nenadoma ostale brez nekaterih članov, saj so ti pobegnili, da bi si v tujini ustvarili boljšo prihodnost. Za odhod – le na nekoliko drugačen, manj tvegan način – se je odločil tudi Alexey Sarria Guerra, ki prihaja iz Havane. K nam je pred osmimi leti prišel najprej na študijsko prakso, nato pa se je odločil, da bo tu ostal. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Peter Bossman je eden tistih tujcev, ki živijo pri nas, ki ga verjetno ni treba posebej predstavljati. »Slovenski Obama« so ga poimenovali med drugim, ko je zasedel mesto piranskega župana, pri čemer moramo dodati, da mu ta naziv ni ravno najbolj všeč. Prihaja iz Gane, točneje iz njenega glavnega mesta Akra, pri nas je od leta 1978. Podobno kot oče je tudi on najprej doštudiral medicino, delal v ambulanti in pozneje zaplul v politične vode. Kaj ga je pripeljalo v Slovenijo, kako drugače je kot v Gani in zakaj je ostal pri nas, pa v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V četrtek 20. julija bodo v severozahodni Južni Ameriki praznovali. Na ta dan leta 1810 je Kolumbija razglasila neodvisnost od Španije. Prav o tej državi nam bo tokrat pripovedoval sogovornik v rubriki Drugi pogled. To je Alexander Niño Ruiz. V Slovenijo ga je pred desetimi leti prinesla ljubezen do Slovenke in do kave. Prav ta pijača je rdeča nit skorajda vsakega pogovora v majhni prodajalni v Stari Ljubljani, ki jo imata skupaj s ženo šele zadnjih nekaj mesecev. Kot je povedal, Kolumbijci svoje kave sploh ne poznajo, čeprav so znani po njej, Slovenci pa smo za razliko od njih ob dobri kavi sposobni uživati ure in ure.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tulipani, mlini na veter, ravnina, liberalna politika na področju prostitucije, splavov in uživanja marihuane ter amsterdamska rdeča četrt so najpogostejše asociacije Slovencev ob omembi Nizozemske. Na kaj pa pomislijo Nizozemci ob omembi Slovenije? Tudi to bomo slišali v današnjem Drugem pogledu, gost katerega je Ronald Erwin Martijn Korthouwer. Produktni vodja ene od slovenskih farmacevtskih družb je pri nas že skoraj 10 let. O tem, kaj pri nas najbolj pogreša in na katerih področjih je Slovenija boljša od Nizozemske, se je z Ronaldom Korthouwerjem pogovarjala Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov