Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
Neveljaven email naslov