Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov