Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vse starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vse bolj veseliti življenja. Postaja vse modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje in z leti vse bolj vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vse bolj so sami, vse bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
Človek ima občutek, da smo še včeraj prepevali božične pesmi in občudovali jaslice. Danes pa s pepelnično sredo že začenjamo postni čas, štiridesetdnevno obdobje priprave na veliko noč. Ko slišimo besedo post, nam postane neprijetno. Spet neka odpoved, neko premagovanje. Ko razmišljam o postnem času, vidim dve možnosti. Lahko ga preživimo aktivistično. To obliko bolj ali manj poznamo. Na začetku si naredimo seznam, čemu vse se bomo odpovedovali, kaj bomo premagovali. In potem se začne boj. Veseli smo, ko zmagamo, malo manj veseli ali celo žalostni, če nam ne uspe. Po navadi so to odpovedi kakšni jedi, sladici ali pa odločitev za kakšno dobro delo. To navdušenje nas drži ali pa ne. Včasih nekaj dni, en teden. Mogoče celo ves postni čas. Škoda je, če se post vrti samo okoli mene, okoli mojega jaza. Še bolj zgrešeno je, če si rečemo, da se bomo postili (samo) za to, da bomo shujšali, da se bomo očistili, da bomo videti bolje. Ja, tudi to je post. Ni pa to post, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. Lahko pa se odločimo za pasivno obliko posta: ta je na videz enostavnejša. Ampak samo na videz. Zakaj? Ker si v prvem delu tega posta ni treba zadati nobene postne vaje. Treba se je samo odločiti, da si bomo vsak dan vzeli pet minut časa in se v duhu postavili pred Boga. V teh petih minutah ni treba nič delati, nič misliti, ampak preprosto biti pred Njim. Na začetku ga samo prosimo, naj nam On »pove«, kaj želi od nas, kako naj preživimo ta postni čas. In prepričan sem, da nam bo prej ali slej jasno, kaj je treba. Če primerjamo ta dva posta, je prvi veliko bolj obvladljiv, ker si sami postavljamo »norme«. Drugi pa je veliko bolj adrenalinski. Nikoli namreč ne vemo, kaj nam Bog pripravlja in v kakšen »postni ogenj« nas pošilja. Kakor koli, post je tukaj, vsak po svoje vstopamo v ta sveti čas, ki nas želi usmeriti k bistvu, in to je k velikonočni skrivnosti. Papež Frančišek je na začetku nekega postnega časa katoličane pozval, naj v postnem času prebirajo Sveto pismo in so pozorni na sočloveka. Sveto pismo kot navdih, kot razodetje. Pozornost do sočloveka pa pomeni izstop iz cone samovšečnosti in samozadostnosti. Mislim, da bi bil svet drugačen, če bi to postno dimenzijo življenja bolj ozavestili. Pred nami je pepelnica, ki nam prinaša nove priložnosti, da delamo dobro.
V delu Simpozij, neskončni hvalnici ljubezni, Sokrat gostom na večerji razkrije skrivne nauke svečenice Diotime o pravi naravi Erosa. Po njenem prepričanju je bistvo ljubezni v dviganju od čutnega k duhovnim sferam – življenje je tako nekakšna lestev, pri čemer vsaka nadaljnja stopnička predstavlja višjo in bolj poduhovljeno raven ljubezni. Na prvi, torej najnižji stopnji je ljubezen do telesa in zunanje lepote: ta temelji na fizični privlačnosti in strasteh, zanjo pa je značilno, da je nujno omejena in kratkotrajna. Posameznik se namreč v mladosti najprej zagleda v lepo telo svojega ljubljenega, pri tem pa mora spoznati, da je lepota »v vseh telesih ena in ista. Ko bo to uvidel, mora postati zaljubljenec v vsa lepa telesa in popustiti pri vneti ljubezni do enega,« pojasni Diotima. Drugo stopnico predstavlja ljubezen do posameznika, natančneje do lepote v duši: filozof mora priti do spoznanja, »da je lepota v dušah dragocenejša od lepote v telesu, tako da mu bo zadostoval tudi nekdo, ki ima dobro dušo, čeprav ni lep.« Na tej ravni ljubezen preseže telesne užitke in se preobrazi v čustveno povezavo med ljubimcem in ljubljenim. Tretja stopnja je vezana na ljubezen do človeških dejavnosti in zakonov. Na tej stopnji posameznik spozna, da niso lepa samo telesa in duše, ampak tudi stvari in dejanja – tako je prisiljen »uzreti in opazovati tudi lepoto v opravilih in zakonih ter videti to, da je vsa lepota sorodna s seboj.« Na naslednji stopnji se filozof osredotoča na razumevanje večnih resnic in idej, ki presegajo posameznika, ter občuti ljubezen do lepote spoznanj in znanja. »Lepemu ne bo služil več v eni podobi, kot služabnik, … temveč se bo obrnil proti širokemu oceanu Lepega, motril ga bo ter tako porodil mnoge lepe in veličastne besede in razmisleke,« zatrdi svečenica. Vrh stopnic Erosa pa je videnje Lépega in ljubezen do te Lepote, ki jo najdemo v svetu idej. Ta stopnja, ki jo je seveda najtežje doseči in se pokaže le najbolj prodornim mislecem, presega fizične omejitve in posameznika združuje z večno resnico in božanskim principom. To pa je po Diotiminem prepričanju tudi končni cilj lestvice – da posameznik uvidi, kako se to Lépo čudovito udejanja na mnogotere različne načine tako v fizičnem kot v duhovnem svetu. Dragi bralec, na kateri stopnji te lestvice si pa ti?
Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o izpolnjevanju majhnih nalog. Vsi dosti krat mislimo samo na velike zadeve v svojem življenju in jih poskušamo čim bolje opraviti. To je dobro, ne bi pa smeli pozabiti majhnih stvari, še posebej v odnosu do bližnjih.
Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«
Njegova svetost dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še iz časa, preden je leta 1959 zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor, kjer je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo, kjer se je ponovno srečal z dalajlamo. Dvajset let se nista srečala, vendar se je menih dalajlami zdel enak. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še vedno je bil isti prijazni menih. Menih je povedal dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težke življenjske pogoje, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil kdaj v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem res čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali podobno telesno nevarnost, vendar je bil presenečen, ko je slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo težkih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu od nas, ko se v življenju srečamo s težavami in z izzivi – namesto brezupa in jeze se poskušajmo z njimi soočiti s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.
»Sem dolgo upal in se bal / slovo sem upu, strahu dal, / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi,« se glasijo znameniti Prešernovi verzi. Z njimi hoče povedati, da lahko človek živi polnost življenja le, dokler nosi v sebi skrajna čustva – tako bojazen kot upanje, tako žalost kot radost. Ko postane posameznik brezčuten, se šele zaveda, da je upanje tisto, ki daje življenju smisel. Podobna misel izhaja že iz antike. Že starogrški pesnik Teokrit je v svojih idilah, v katerih je opeval lepoto narave in kmečkega življenja, upanje razglasil za znamenje življenja. Kot pravi: »Dokler so bitja živa, je upanje, samo mrtvi so brez njega.” (Idile 4, 42). Rimski govornik Cicero pa je o upanju spregovoril v svojih pismih prijatelju Atiku. Ko je prejel njegovo obupano pismo, prazno slehernega upa, je zapisal: »Aegroto, dum anima est, spes est.« (Epistolarum ad Atticum, IX, 10, 4). (Bolni ima upanje, dokler je živ). Skrajšano in v čudoviti glasovni igri med glagoloma dihati (spirare) in upati (sperare) se ta Ciceronova misel v latinščini glasi: »Dum spiro, spero.« (Dokler diham, upam.) Še bolj strnjeno pa prispodoba, da mora človek upati vse do svoje smrti, če hoče sploh živeti in preživeti, sporoča znani slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.« Dobra popotnica za čas, ko smo z velikim upanjem zrli v samostojno Slovenijo, danes pa razočarani in brezupno zremo njen počasni družbeni propad. Misel, da upanje mora živeti v nas, če hočemo preživeti, nas mora torej voditi v teh kritičnih trenutkih, kakor je vodila nemočne ljudi v še hujših svetovnih kataklizmah. A vendarle je treba poudariti, da upanje ni dovolj. 'Dokler diham, upam,' pomeni tudi, da je treba dihati s polnimi pljuči, če hočemo upati. Povedano drugače: biti je treba dejaven, če hočemo, da se bo kar koli spremenilo.
Prešernov dan izraža bistvo naše omike, hkrati pa tudi izvor naše narodne samozavesti in vere, da sta vendarle kultura in jezik tista, ki bosta popeljala narod v prihodnost in ga tudi ohranila ter ga uvrstila v širšo družino evropskih držav. Slovenski jezik ima izvor v večnostnem hrepenenju, in ker se je do njega že zgodaj oblikoval odnos do svetega, se je lahko ohranjal tudi v nemogočih razmerah, pa naj so te bile strahote turških vpadov, črna kuga, ali pa zimsko preživetveno bivakiranje po naših gozdovih in suženjski odnos do tovarniškega traku onstran Luže. Vendar pa se je ta jezik izražal na umirajoči ustnicah, ki so z materinimi besedami klicale usmiljenja in tolažbe: »Oče naš …« To je bila molitev, ki je še danes najstarejši pisni spomenik slovanski besedi. Zato bi lahko brez pretiravanja rekli, da se slovenski jezik ni porodil iz romantičnega zanosa in sanj, ampak iz duhovnosti in etičnosti. Toda kako potem razumeti Prešerna? Kot vemo, je velikan slovenske poezije svoj jezik povzdignil na najvišjo pesniško melodičnost, ritmičnost in metričnost. S tem pa je pokazal, da je njegovo blagoglasje sposobno doseči tudi najvišjo pretanjenost in lepoto. Prešeren in za njim njegovi duhovni dediči, so bili verniki Lepote. To pomeni, da jim Lepota ni bila samo okrasek, trenutek sproščenosti, ampak temeljna človeška naravnanost. S tem so se nehote približali pitagorejcem, ki so že učili, da se po lepoti prihaja do resnice, ali pa grškim cerkvenim očetom, ki so na obzorju Platonove misli zahtevali Lepo, da bi lahko hodili večnosti naproti. S Prešernom Lepota in umetniški izraz slovenskega jezika odkrijeta novo stezo do večnost. Na tej poti, ki etičnost povezuje z najvišjimi hrepenenji po neskončnosti, vsakodnevne stvari izgubijo svojo neizbežnost in se razkrijejo ničeve. Če se znova vrnemo k slovenski besedi in njenemu etičnemu temelju, potem lahko v javnem, gospodarskem in političnem življenju nastane neverjeten preobrat. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali lahko ta etični zasuk k temelju slovenske besede izvedemo brez duhovne prenove in brez etičnega cenjenja večnostne Lepote. Slovenska beseda, ki jo postavimo pred večnostni prestol, nam lahko omogoči, da tudi danes spoštujemo nravni pluralizem, ki je za pomoderno družbo nekaj naravnega in običajnega, hkrati pa odločno zahtevamo temeljno spoštovanje človeškega življenja, cenjenje otroka in seveda pristne slovenke besede, ki to temeljno etiko tudi izraža. V luči take etike tudi ne bo težko ponovno prenoviti in ohraniti našo slovensko družbo.
Prijatelj je pripovedoval, da je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. Ko sta sedela v kavarni, je opazil moškega, ki je vstopil v kavarno, se usedel na bližnji stol in poklical natakarja. Naročil je: »Dve skodelici kave, eno zame in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal in odšel pripravit naročilo. Prijatelj in žena pa sta bila začudena. Opazovala sta, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški nato odšel iz kavarne, je natakar na zid pri točilnem pultu obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v kavarno vstopila dva moška in sedla. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Natakar je storil enako kot pri prejšnji stranki. Na zid je pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Slovenskima gostoma se je tedaj to vedenje zdelo precej nenavadno in nerazumno. Vendar nista nič rekla; ko sta popila kavo, sta plačala in odšla. Čez nekaj dni pa sta slučajno spet zašla v isto kavarno. Kmalu za njima je v kavarno stopil tudi brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta jo je popil in brez plačila odkorakal iz kavarne. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Tedaj sta tudi naša gosta razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim treba prosjačiti ali spraševati po kavi zastonj. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je bil to verjetno najlepši zid, kar jih je kdaj videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še kdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v svoji bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga preživeti dan. Končno ne gre le za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno. Kako lahko midva danes pokaževa, da nama ni vseeno?
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Terezija Avilska (1515–1582) se je slikovito izrazila in rekla, da ima Bog »tanke živce« in da popusti, ko mu sitnarimo. Toda sprašujem se, zakaj mi Bog ne odgovori, ko gre za moje izsiljevanje glede vprašanja, zakaj dopušča zlo. Ker v blišču svoje slepote ne dobim odgovora, mi pomaga eden največjih mislecev 20. stoletja, imenovan homo universalis, gospod G. K. Chesterton (1874–1936), ki mi je všeč zato, ker je princ paradoksa. Ljudje se sprašujemo, ali je bil nor ali pa je bil obnoren s svojim Bogom. On sam je podal odgovor in zapisal, da človeštvo vzdržujejo pri zdravi pameti ravno vera, skrivnost nedoumljivega, vključujoč tudi obstoj zla. Ko vero uničimo, ustvarimo morbidnost, hudo bolehnost in raznoliko smrt; grozečo praznino ničevosti, ki duši. Chesterton je trdil, da je navaden človek od vedno zdrav, ker je navaden človek od vedno vernik. Po Chestertonovi oceni ni norec tisti, ki je razum izgubil, ampak tisti, ki je izgubil vse, razen razuma. Kaj pa, ko gre za vprašanje trpljenja? Kdor se ga boji, trpi že zaradi strahu pred njim. Napoleon Bonaparte je trdil, da potrebujemo za soočenje s trpljenjem več poguma kot za soočenje s svojo lastno smrtjo. Chesterton je menil, da delamo napako, ker pravljice beremo samo otrokom, saj so namenjene predvsem odraslim. Njihove metafore bi morali brati ravno takrat, ko trpimo, ker so ogledalo duše (Freud). Za otroke so največja čudesa gola stvarnost, ne pa domišljijske pravljice, saj je zanje čudo, ko piha veter, pada dež, se premikajo oblaki, pojejo ptice in se bleščijo zvezde, zato odrasle vsakič vprašajo, zakaj je tako. Odrasli menimo, da je vse to samoumevno, ni pa nam samoumevno, zakaj je na svetu zlo, medtem ko se otroci o njem ne sprašujejo tako. V pravljicah se jim zdi zlo pravično in pošteno, če ne celo privlačno. Med odraslimi in otroki je še ena bistvena razlika. Ko pade in se poškoduje odrasel, se sprašuje, zakaj se je to zgodilo, in išče logične odgovore. Ko pade in si razbije koleno otrok, pa jokajoč priteče v mamin objem. Mati mu takrat ne razlaga fizikalnih zakonitosti glede padca, kajti otrok potrebuje mamino prisotnost in tolažbo.
Iz evangelija današnje nedelje izhaja, da je imel Kristus »poln« dan, nabit z obveznostmi. S štirimi učenci je šel v shodnico, kjer ni samo učil, ampak je tudi izgnal hude duhove. Po tem je šel v Simonovo hišo in ozdravil njegovo taščo. Zvečer so k njemu še prinašali bolnike, da bi jih ozdravil. To je gotovo trajalo pozno v noč. Zato bi razumeli, če bi Jezus naslednje jutro »malo potegnil«, da bi dlje spal. Toda Kristus je zgodaj zjutraj vstal in se opravil na samoten kraj, da bi molil. Namesto da bi si mislil, da ve, kaj Bog hoče od njega, je v molitvi prosil za Božje vodstvo, naj ga Bog vodi. Iz te globoke povezanosti z Očetom je jasno izhajal naslednji korak, da bo šel tudi v druga naselja oznanjat evangelij. Biti z Gospodom ni izgubljen čas. Jezus je bil nenehno v gibanju. Celo njegova molitev je bila dejavna. Ni zgodaj zjutraj vstal, da bi užival ob lepem sončnem vzhodu in zmolil nekaj molitev, ne, on je prosil, iskal in trkal. V molitvi je odkrival Očetov načrt. Zato je bil pripravljen, da spremeni stvari v življenju, da bi izpolnil ta načrt. Podobno kot se tekač skloni na startu, je bila Jezusova molitev dejavno čakanje, ne nedejavno izgubljanje časa. Ali nas preseneča, da je celo Jezus, sin večnega Očeta, potreboval čas, da je govoril z Očetom in tako razločeval svoje načrte in namene? Če je to res Jezus, koliko bolj je pomembno potem to za nas? Mladi Friderik Ozanan (1813–1853), ustanovitelj Vincencijevih konferenc, ki so pomagale ubogim, je doživljal globoko duhovno krizo. Ko je nekoč šel mimo ene pariških cerkva, je iz navade vstopil vanjo. V cerkvi je zagledal slavnega fizika Ampera, ki je zbrano molil. Ko je znanstvenik odhajal iz svetišča, ga je Friderik vprašal: »Gospod profesor, ali je mogoče, da nekdo velik kakor vi, še vedno moli?« Ampere je odgovoril: »Velik sem samo, kadar molim!« Italijanski pisatelj Giovanni Papini je zapisal: »Če se človek hoče dvigniti, mora poklekniti.« (Zgodbe kažejo novo pot, 21). Na neki način je molitev kot zbranost na startu. Bolj ko se zbereš, bolje boš tekel. Zato lahko rečemo, da je molitev celo nevarna. Neki politik je videl množico ljudi, ki je v cerkvi molila. Redovniku je dejal: »Če molijo, je vse v redu!« Ta mu je takoj odgovoril: »O ne! Če prav molijo, se bo nekaj zgodilo. Svet bo postal drugačen. Z molitvijo se vse spremeni. Molitev je nevarna, vse obrne na glavo!« (Zgodbe kažejo novo pot, 19).
V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin pripoveduje o vetru, ki ga ne moremo videti, lahko pa ga občutimo. Tako je tudi z ljubeznijo.
Skrivnost svetlobe, skrivnost luči, kljub danes razmeroma enostavni znanstveni razlagi, človekovi notranjosti vseeno ostaja skrivnost. Od prvega zavedanja je luč, svetloba navajala človeški um k motrenju Presežnega. Tako tudi danes, preljubi, štirideseti dan po prazniku Gospodovega rojstva, ko slavimo praznik Gospodovega darovanja ali bolje Gospodove predstavitve, srečanja in Marijinega očiščevanja, kakor je sveto izročilo tudi imenovalo današnjo skrivnost, ko je svetu še jasneje zasvetila tista prava Luč (cf. Iz 9,1; Mt 4,16), Luč v razsvetljenje poganov (cf. Lk 2,32), Vzhajajoči z višave (cf. Lk 1,78), Luč od luči, Jezus Kristus. »Tebi naproti, o Kristus, hitimo mi vsi, ki iskreno in vdano častimo tvojo skrivnost: na poti k tebi smo polni veselja,« vzklika sveti Sofronij Jeruzalemski. »S seboj nesemo prižgane sveče kot znamenje tvojega Božjega sijaja. [...] Te prižgane sveče naj bodo predvsem znamenje notranje luči, s katero se hočemo pripraviti na srečanje s teboj, o Kristus.«1 Sveča je simbol Kristusa samega, saj sama sebe použiva, da sveti drugim, kakor je Kristus sam sebe použil in daroval Bogu Očetu v odkupljenje in zadoščenje za vse, »da bi imeli življenje.« (cf. Jn 10,10) »Kakor je torej tvoja Mati, Prečista Devica, nesla na svojih rokah tebe, pravo luč,« nadaljuje sveti jeruzalemski patriarh v začetku 7. stoletja »in te darovala za tiste, ki so bili v temi, tako tudi mi držimo v rokah to vsem vidno luč in v njeni svetlobi hitimo naproti tebi, ki si prava luč.«1 Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj luč učlovečenega Boga razsvetli in sebi priliči tudi temine našega srca in našega življenja. Prijeten praznik vam želim. Sophronius (S.) Hierosolymitanus, De Hypapante 3,6-7.
O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«
Življenje je čudež narave, je del večnosti. Ko se moj pogled sprehaja po valovih morske gladine, prevlada modrina. Modra barva morja se z vso svojo lepoto razkazuje svetu. V ozadju je zeleni breg, ki se zrcali v vodi. Kako lepa podoba šumečih valov, s katerimi se igra veter. Bela pena na robovih valov pride in se spet potopi v vodno gmoto. Kot negotov otrok, ki se skrije v materino naročje. Veter se nenadoma odločno zažene v našo ladjo, jo zaziblje in šumenje postane glasno, odrezavo. Dokler se spet ne pomiri. Le rahlo ziblje moje ležišče. Kot da bi sanjala. Zdi se mi, da me valovi nosijo v svetlobo nad nami, v občutek povezanosti z Izvorom in ciljem, tja, kjer je smisel, vrednost moje poti. V teh lepih podobah narave prepoznam dragocenost svoje ljubezni, vere Vanj, v njegovo navzočnost. In se mu pustim najti, tako se mi zdi, da se počutim čisto varno, sprejeto, ljubljeno. Kolikokrat pa v življenju spet pride drug občutek, drugačno stanje, ko zdrsnem v zaprtost. A ne, ne želim ostati v njej. Vedno večkrat se pustim najti. Verjamem, da prihaja tudi po drugih ljudeh, tistih, ki jih srečujem na poti. Vsak dan. In živimo povezani, kot na tej ladji, na kateri smo skupaj preživeli teden dni.. Nova izkušnja, s katero sem Ga lahko doživela. Tokrat se mi zdi, da sem stopila k Njemu, da mi lahko govori, da ga slišim. Fantazije so lahko neskončne, skoraj neustavljive. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost pa odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Srečaš se s svojo drobno kapljico, ki je del oceana. Tako dragocena je, da te ohranja v stiku s svojim smislom. Z Ljubeznijo, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo sovraštvo med ljudi, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26–28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. Toda! Bolj ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okrog sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam pri sebi, v svojih mislih odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali na še verouk in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
V vsakdanjem življenju imamo navado reči: Saj nisem prerok, da bi vedel, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti! Ali pa: Ko bi bil prerok, bi vedel povedati, kaj se bo zgodilo. Po našem prepričanju prerok napoveduje prihodnje dogodke, to je ta, ki ima jutrišnji dan na dlani. Vloga bibličnega preroka pa je drugačna: razlaga nam sedanjost, na dogodke, ki se odvijajo pred njim, gleda z Božjimi očmi. Zato takrat, ko spregovori prerok, ne govori le v svojem imenu, ampak v imenu samega Boga, ki ga navdihuje. Z Božjimi besedami, ki jih izgovarja, krepi, opogumlja in razsvetljuje svoje ljudstvo. Po potrebi ga tudi svari in okara. Med preroki najdemo zelo različne može in žene. Prerok Jeremija je npr. aristokrat, ki se lahko svobodno giblje na jeruzalemskem dvoru in ki uporablja kultiviran jezik. A na drugi strani so med preroki tudi pastirji drobnice ,kot npr. prerok Amos, ki je gojil le smokve. Zato se ob Božjem klicu v preroško službo izgovarjajo, da ne znajo govori. Toda Božji klic je močnejši, kot vsi človeški pomisleki in ovire, zato je prerok opogumljen, da stopi pred Gospoda in vzklikne: »Tukaj sem!« Gotovo je bil največji izmed vseh prerokov Mojzes. Bilo mu je dano, da je že v Mandianski deželi, kamor je pribežal, ko je hotel uiti faraonovi jezi, doživel nekaj nepopisnega. Znašel se je namreč pred ognjenim grmom, ki ni zgorel. Ko se mu je približal, je zaznal, da stoji pred samim Bogom. Takrat si je zastrl oči, ker je vedel, da bo sicer umrl. Prav ta izjemna duhovna izkušnja mu je pomagala, da je doumel, kako nevarno se je podati v samo skrivnost Boga, ali celo misliti, da jo je mogoče zaobjeli. To je mogoče le z izkušnjo smrti. Mojzes ve, da tudi svojega ljudstva ne sme peljati naravnost v to skrivnost Božje navzočnosti, sicer ga bo ugonobil. Potrebno je, da se njegovi rojaki zadovoljijo s preroško besedo. Najprej njegovo, potem pa z besedo prerokov, ki jih bo Bog obujal med iskrenimi ljudmi. Preroki so svoje duhovne izkušnje, ki jih je navdihnil sam Bog, zaobjeli v svoja razmišljanja, doživetja in spoznanja ter jih nato posredovali svojemu ljudstvu. Božja beseda tudi v takšni človeški obliki ostane močna in navdihujoča in jo je mogoče razumeti, se prek nje z Bogom pogovarjati, hkrati pa ostati živ in ne umreti. Zato mora prerok vedno znova premišljevati Božje sporočilo in ga očistiti svojih čustev, predsodkov in hotenj. Tako bo lahko v nedolžnosti svojega srca povedal tisto, kar mu Bog resnično sporoča.
Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila veliko vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Veliko je delala, sedaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Sedaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli takšen, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.
Neveljaven email naslov