Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob začetku velikonočnega tridnevja, ko se verniki spominjajo obhajanja Jezusove zadnje večerje, bo o družinskem ritualu razmišljal teolog Milan Knep.
Ob začetku velikonočnega tridnevja, ko se verniki spominjajo obhajanja Jezusove zadnje večerje, bo o družinskem ritualu razmišljal teolog Milan Knep.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ob začetku velikonočnega tridnevja, ko se verniki spominjajo obhajanja Jezusove zadnje večerje, bo o družinskem ritualu razmišljal teolog Milan Knep.
Ob začetku velikonočnega tridnevja, ko se verniki spominjajo obhajanja Jezusove zadnje večerje, bo o družinskem ritualu razmišljal teolog Milan Knep.
Svetniški duhovnik sveti Janez Vianney je vse do pred kratkim veljal za preproščino duha, kot tisti, ki ni zmogel študija, ker naj bi imel preskromne darove razumnosti in umske presoje. Toda poglobljene študije so pokazale, da je šlo nasprotno za genialnega človeka moderne dobe. Kar v posmeh se zdi predstojnikova odločitev, da ga pošlje v zakotno vas na jugu Francije, v Ars, kjer naj ne bi imel možnosti napraviti velike škode. Toda ta pozabljena hribovska vasica je postala znamenit romarski kraj, kamor so se stekala množice. Janez Marija Vianney res ni nikoli obvladal latinščine. Toda odkril je lepoto navadnega govornega jezika, ki lahko s svojo iskrenostjo seže v globine srca. Prav v njegovem otroštvu se kaže velik paradoks njegovega življenja. Na eni strani je doživljal posledice francoske revolucije, ki je tudi njegovo družino pretresla s svojim nasiljem. Janez Marija je moral zato skrivaj hoditi k verouku in šel šele pri 13-ih letih k prvemu svetemu obhajilu. A na drugi strani je francoska revolucija poudarila pomembnost živega jezika, ki lahko prav tako kot klasični jeziki zaobjame vso znanost in tudi vse javne ustanove. Janez Marija je ljubil svoj materni jezik, francoščino, ter z njo dokazoval, kako globino človeške duše lahko izraža le preprost in jasen jezik. Rad je celo prebiral Napoleonov Civilni kodeks, ga podčrtaval in v njem zaznaval, kako v svoji zahtevi, da smo pred zakonom vsi enaki, sledi biblični etiki, da smo pred Bogom vsi ljudje v istem položaju. A Janezu Vianneyju latinščina ni in ni šla. Zato predavanj v semenišču enostavno ni razumel. Tako je ubral mistično pot molitve, iz katere je črpal presenetljivo globoke teološke misli. In tukaj se je izrazila njegova genialnost. S svojo inteligenco srca je imel uvid v človeško dušo. Ljudi v stiskah je razumel onkraj njihovih besed. Še preden je njegov spovedanec kaj povedal, mu je že razkril, da ga razume, da pozna njegove težave in mu lahko podari besede upanja. Šlo je za resnično genialnega človeka, ki je razumel zapletenost in labirinte človeške duše. Zanimivo je tudi, da je znal tudi zelo razumno razpolagati z gmotnimi darovi, ki jih je prejel in ki niso bil ravno majhni. Vedel je, da darežljivost romarjev ni zanj, ampak za uboge in bolne, zato je sezidal bolnico in šolo za mlade. Vedel je, da poglobljena krščanska duhovnost človeka ne trga iz tega sveta, prav nasprotno, vanj ga ponovno pošilja, da človek ta svet počlovečuje.
Današnjo Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o potovanju z Jezusom vsak dan.
Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veseli smo, da so naši predniki uspeli verjeti, kako je vsak človek vrednota sam po sebi in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako živijo mnogi kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo nič spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bile žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kanček teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za ogromno množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni.
Čeprav sva se zgodaj odpravila na pot, naju je malo naprej od Toblacha v Dravski dolini ustavila kolona stoječih vozil. Prometna nesreča. Preden so Italijani uredili zadevo, so minile štiri ure! Končno sva hitela naprej in za las ujela zadnjo gondolo, ki vozi proti Viozu. Nama bo uspelo priti še na vrh? Žal ne. Če ne gre, pač ne gre. Na srečo stoji tudi tu planinska koča, kjer se dogovoriva za spanje. Jutro je prekrasno. Kreneva še v temi. Ko ugasneva naglavne luči, se pokažejo obrisi okoliških gora, divji stolpi Brente na vzhodu, severna stena Presanelle, prostrani ledeniki pod Adamellom …, vse v močnih rdečih jutranjih barvah. Travnate poljane zamenja vse bolj pust skalnat svet. Včasih kak del poti mine hitreje, drugič se vleče kot kurja čreva. Odvisno je tudi od dneva, včasih si bolj razpoložen, drugič manj. Enolična pot je lahko tudi malce duhamorna. Hodiš in hodiš, pa se ti zdi, da se nisi nič vzpel in da si ves čas na istem mestu, posebej če si postaviš cilj daleč na obzorju. Taka je recimo pot na Krn. Zato si je bolje izbirati vmesne krajše cilje za boljši občutek. Na takih delih preprosto pustim, da me misli odnesejo. Kamorkoli, samo da nisem z njimi ves čas na poti. Včasih se niti ne zavem več, kje sem, kje hodim. To je tudi svojevrstna meditacija. Seveda ob vsem tem ne smeš pozabiti, da hodiš in da je treba gledati pod noge! Če je teren zahteven, se tega pač ne moreš iti. Med tako umirjeno hojo premlevam razne stvari, s katerimi se v tistem času ukvarjam. Včasih si kako idejo tudi zapišem. Ustavim se, vzamem beležko, ki jo imam vedno pri sebi, in pišem. Če pa med hojo začnem misliti na kako temo, ki me moti ali celo jezi, takrat me kar odnese in začnem hoditi hitreje. Ko počakam Ireno, me običajno vpraša, le na kaj sem mislil? Ko dvignem pogled, se nad nama odkrijejo rdeče obarvana pobočja z izrazitim zobom Dente del Vioz. V takem surovem, a naravnem svetu sem vedno tiho. Orientiran sem na vse okoli sebe, na teren. Tu nisem važen jaz pa moje stvari, težave, ki jih iz doline nosim sem gor, pač pa okolica. Tu si majhen, nepomemben delček veličastne narave. Ko si del tega gorskega sveta, ko ga dojemaš in sprejemaš, ko se dobesedno oprijemlješ skal, ko jih začutiš, se začneš slej ko prej stapljati in z njim postajati eno. Če se ukvarjamo le s sabo, potem bomo težko videli okolico. Saj vendarle hodimo v gore iskat mir in samoto, ali ne? Narava si zasluži spoštovanje in občudovanje. Zato se ji takrat, ko smo v njenem objemu, posvetimo. Njej, ne sebi. Tako da jo opazujemo, spremljamo sledi na poti, iščemo živali, ki se skrivajo pred nami. Dolinske zadeve pustimo v dolini, ker tja sodijo. Razgled z vrha zakrivajo meglice. Počasi se odpraviva dol. Pred nama je še dolga pot.
Mirno sem živel svoje življenje in se brigal zase, ko mi je zazvonil telefon. »Gospod Čušin? Moji vnuki, deca nesrečna in nespametna, berejo Harryja Potterja! Kaj naj storim?« »Vaši vnuki berejo? Knjige? To je čudovito! Kako ste to dosegli? Gotovo ste fantastična babica!« No, odgovor oziroma pogovor je bil nekoliko daljši, a vas ne bom utrujal. Vem, da bom koga vznemiril in razjezil … vem, da se marsikateri starševski kolega, pedagog, psiholog in terapevt ne bo strinjal z mano … vem, da se bodo dvignile preštevilne, predvsem krščansko opredeljene obrvi … ampak tako je moje mnenje: Kot verjamem, da ni dobrih in slabih izkušenj, temveč so le izkušnje, iz katerih se nekaj naučim, in izkušnje, ki me niso ničesar naučile, tako menim tudi, da ni dobrih in slabih knjig! V življenju sem prebral kar precej tako imenovanih »slabih« knjig, ki pa so me zelo veliko naučile! No, da ne bo pomote: zelo veliko slabih knjig sem seveda tudi odložil. Zakaj bi izgubljal čas?! S prebranim sem se soočal, se prepiral, argumentiral ugovore … kaj naj rečem: ločeval zrno od plev in dobro od slabega … ter seveda obrnjeno! In če pomislim na zgodbe, ki jih je moja generacija prebirala, ko smo bili še otroci … oziroma: manjši in mlajši otroci, kot smo zdaj … se mi zdi čudno, da ne stroka ne naši starši niso protestirali zaradi našega navduševanja nad – oh, kaj pa vem – »Piko Nogavičko«! Punca je ja živela sama v velikanski vili s konjem in opico ter se upirala vsaki avtoriteti, od šolske do državne! Kje so bile skrbne uslužbenke centrov za socialno delo, kje veterinarji za potrdila o cepljenju in carinska uprava za dovoljenja za uvoz (če se ne motim, je bila opica »kapucinka«), kje specialni pedagogi in gospod Juhant?! Kljukec s strehe je še en podoben primer, pa Tom Sawyer in Matilda, pa Nikec in Peter Nos! Je pa seveda res, da dojenčka ne boš hranil s klobaso in brezzobemu človeku ne boš postregel z lešniki. Češnje so izvrstne, ne boš pa jih splaknil s toplim mlekom! Osebno obožujem ajdove žgance, če pa jih pojem dve žlici preveč, zbolim za ves teden. Da o alergijah sploh ne govorim! Če razumete moj miselni preskok od knjig k hrani. In če berete … če pa ne, pa Bog pomagaj! Jaz knjige pač požiram! In zaradi prebranega me včasih boli želodec. Da v obdobju vsesplošne digitalne ekranizacije otroci berejo kaj več kot podnapise, meji že na čudež. Glede tega, kaj berejo in kako prebrano razumejo in živijo, pa smo tu mi, starši, stari starši, učitelji in angeli varuhi.
Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi jih naredili čim manj. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake. \tZnanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ki je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res je, da je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. \tPotem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. \tTako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno odzvati. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi sam učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
Kadar je zelo strog, a pravičen profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj talent, ki se je pokazal in ob dobrohotni spodbudi prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnavale mojo samopodobo, da se je utrdila in tudi polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj skušamo najti primerne besede, se zavedamo drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja, kako doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, na način, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko je izrečeno tisto, kar ti ni všeč, od nekoga, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si bil razočaran, ker so ti delali krivico, te brezobzirno ponižali, iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube o lepih besedah, kulturnem vedenju. Namesto tega si se želel dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbistvenejše strani človekove osebnosti. Bistveno je, da se s teboj pogovarjajo, ter s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da jemlješ iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile besede močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Duhovna misel o naši vsakdanji duhovnosti. O svojih izkušnjah bo govoril podjetnik in stalni diakon Janez Ajd iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici.
Med pandemijo smo bili vezani na medije, na to, kar so nam pokazali, kar so nam poročali, s čimer so hranili našo dušo. Eden tistih prizorov, ki jih ne bom pozabila, je prazen Trg sv. Petra v Vatikanu, ko je papež Frančišek tistega deževnega večera prvič sam molil za ves svet in ga blagoslavljal. Že večkrat sem bila na Trgu sv. Petra, v zanosu mladosti, v redovni uniformi in v različnih vlogah. Zmeraj me je ponesla množica kristjanov z vsega sveta, ki je navdušeno prepevala, mahala z zastavami z vseh koncev in krajev, molila skupaj očenaš v stotih jezikih in se veselila papeževega blagoslova. Zato me je kar stisnilo pri srcu, ko smo gledali nepozabno sliko popolnoma praznega trga, po katerem so padale obilne dežne kaplje, a gorele na vseh straneh bakle. Tam, kjer zmeraj stoji, pa je stal oltar, okrašen, postavljen kot zmeraj, kot bi bilo tudi zdaj tukaj sto tisoč ljudi. Tudi sveče so gorele in trepetale v vetru. Potem je prišel ta drobni, stari dobri papež Frančišek, oblečen v svojo najsvetejšo obleko, in nas nagovoril. Sam je stal na praznem trgu, a se je še kako dobro zavedal, da ga spremljajo verniki vsega sveta … Pravijo, da je prenos spremljalo dvajset milijonov ljudi, ali pa še več … Papež je govoril s svojim značilnim mirnim glasom, a vsaka beseda je imela težo prisege. Govoril je z dna srca, govoril je z ljubeznijo, prinašal je upanje in trosil mir … Tu se je videlo, kako globoka je njegova vera! Mislim, da je tako govoril pred dva tisoč leti tudi apostol Pavel, ne, še prej sam Jezus … Ob tem nepozabnem prizoru praznega Trga sv. Petra in nepozabnem govoru papeža Frančiška sem se znova zavedala, da je vse bogastvo tega sveta nevredno, če ne služi človeku in Bogu. Kaj vsa bogastva, vse stavbe od piramid do dubajskih nebotičnikov, če ni v njih ljudi! Hrepenimo po zlatu in denarju, a z njima nismo mogli preprečiti niti premagati tega majcenega virusa, ki se je zarezal v naša življenja ter nam spremenil in dom in državo. Šele ljudje, ki so prišli pomagat eden drugemu, so ga premagali in pomagali mnogim v novo življenje. Trg sv. Petra bo kmalu spet poln. Tam se bodo spet mnogi jokali, smejali, molili in peli. A nikoli ne bom pozabila slike iz obdobja pandemije. Ki je spomin in opomin – če ni ljudi, se vsa vrednost vseh stvari izgubi …
Evangelij današnje nedelje se začne z besedami: Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.« Vsaj približno si lahko predstavljamo vrednost tega zaklada, ki je tako dragocen, da greš, prodaš, kar imaš, in ga kupiš. Vse postaviš na kocko. Po domače bi lahko rekli: vse ali nič. Danes obhajamo Krištofovo nedeljo. Ne samo sv. Krištof – vsi svetniki so igrali na to karto – vse ali nič. »Vse« so videli v Bogu, Božji volji, »nič« pa v zemeljskem, minljivem, prehodnem. Bili so umetniki razločevanja. Znali so potegniti ločnico med »pomembnim« in »nepomembnim«. Mi pa živimo v svetu reklam, ponudb, popustov, takih in drugačnih akcij – na vsakem koraku nas želijo prepričati, da je neka stvar pomembna, zelo pomembna, da brez nje ne moremo. In če nam odpovedo »nakupovalne« varovalke, postanejo stvari naenkrat pomembne, začno se kopičiti in človek izgubi »kompas«. Zato je današnji evangelij pomemben – jasno spoznanje, kaj je tisto, kar se »splača«. Sveti Krištof je v naših krajih znan svetnik. Imamo precej cerkva, župnijskih in podružnih, ki imajo na daleč vidni zunanji steni sliko svetega Krištofa. Zakaj? Ker je velik priprošnjik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je dovolj, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli tako rekoč iz vsake hiše in kar skozi okno. Sv. Krištof – priprošnjik zoper naglo smrt. Zdrav odnos do smrti, zdrav pogled na našo minljivost nam gotovo lahko pomaga h kakovostnejšemu življenju v sedanjem trenutku. Na stvari začenjamo gledati drugače. In kakor v evangeliju se tudi v našem življenju »pojavijo« zakladi, ko si rečemo: to pa je zame taka vrednota, tak zaklad, da sem zanj pripravljen storiti vse, prodati vse, samo da pridem do tega zaklada. Pa ne z zagrenjenostjo, ampak z žarom in zavestjo, da smo naredili najboljšo potezo svojega življenja.
Ti bi bila lahko aranžerka, mi je nekoč rekel moj oče. Ni mi bilo všeč, zdelo se mi je, da me spet ne spoštuje dovolj. Ta njegov stavek mi še vedno prihaja na misel. Sčasoma sem ga razumela. Doživljam ga kot ljubezen. Po očetovem priznanju sem kot otrok hrepenela in se trudila, da bi ga dobila. Spoznala sem, da se kot učitelj in kot vodja velike trgovine zaveda, kako pomemben je estetski, privlačen in preprost zunanji videz človeka, okolja, v katerem deluješ. Zanemarjenost, nered, suhoparen govor ponazarjajo učiteljevo brezbrižnost, brezbarvnost, omalovaževanje učencev. Z barvitostjo zažarijo obrazi, lepota razveseljuje, obogati in spodbudi lepo. Tudi trgovec, posebno kot vodja brez svetlobe, deluje pusto, ne poživlja svojega dela. Šele prijazen videz, pristen in skrben odnos vzbuja zaupanje. Moj oče je v meni prepoznal moje nagibe za lepo, začutil, da je ta dar položen vame, razmišljal je o meni, pač v tedanjih okvirih, v takratnih okoliščinah, ki so bile z njegovimi očmi dosegljive za otroka iz številne družine. Kljub občutku nerazumevanja sem iskala tolažbo v odkrivanju sveta, iz knjig sem črpala znanje, ki ti ga nihče ne more vzeti, kot so mi rekli. Ozirala sem se k Njemu, ki mi je bil vedno bližji in mi je ob Njegovi nežni tišini prijalo. Z vztrajnostjo marljive čebelice, ki leta s cveta na cvet, kjer koli ga najde, si moram nabrati toliko spoznanj, da ne olepšujem svoje poti, ampak se odločim za resnico. Slutnja o meni je zagotovo zasnova velike umetnine, kot je vsaka enkratna pot. Vsak človek jo ima. Jaz moram odkriti svojo. Nič mi ne bo prihranjeno. Vem, da bo pestro. Nočem olepševanja. Preprosto in nežno, a povsem jasno napotilo sem zaznala v sebi, da svoje življenje posvetim človeku, lepoti in čudoviti, skrivnostni globini človekove duše. Ko sem očetu čez nekaj let sporočila, da sem se odločila za študij psihologije, se je nasmehnil. Pravzaprav so njegove oči povedale še več. Kot da bi to že vedel. Spet sem se ukvarjala s tem, kaj to pomeni. Verjetno je vedel, da me od majhnega zanima človek, da ljudi opazujem, veliko opazim, mi zanje ni vseeno, se z njimi ukvarjam globlje. No, naj bi aranžer moral imeti smisel tudi za to? Spremeniti, vse pripraviti tako, da bo drugim dobro, da mi ni vseeno zanje, ne samo da je meni všeč. Kot psiholog in psihoterapevt hodiš po skrivnostnih poljih človeških zgodb, kjer vedno znova doživljaš hvaležnost za svoje poslanstvo. Danes se zavedam, da je spodbuda staršev, ki je pristna, jedrnata ter ima zametke resnice brez lažnih, formalnih, visokoletečih besed, a z nadihom bližine in možne podpore, nekaj tako dragocenega, da lahko končam z besedami Pascala: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne dojema.«
V uvodnem razmišljanju sedme knjige svojih Pisem prijatelju Luciliju Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, spregovori o smrti – umrl je namreč dober Lucilijev prijatelj, ta pa se je predal žalosti, zato mu je želel Seneka pomagati preboleti izgubo s pomočjo stoiške filozofije. »Hudo mi je, da je umrl Flakus, tvoj prijatelj, vendar pa nočem, da bi to tudi tebe enako bolelo. Skoraj si te ne upam siliti, da ne bi preveč žaloval, čeprav vem, da bi bilo bolje tako,« je tako v uvodu pisma zapisal Seneka. Kot stoik je namreč verjel, da so čustva nekaj negativnega, nezaželenega in nespametnega, saj tako pretirana žalost kakor pretirano veselje (kakor tudi katerokoli drugo čustvo) rušita naš notranji mir in nas naredita odvisne od lastnih razpoloženj, ki nas vse bolj obvladujejo. Modrec se bo tega zavedal in podredil čustva razumu, tako pa bo ohranil svoj duševni mir in svobodo. Seveda je ta ideal v praksi zelo težko uresničiti in tega se zaveda tudi sam Seneka: ker smo ljudje bitja, ki so ves čas vpeta med razum in čustva, se bomo od njih le težko povsem distancirali. Zato sam priporoča blažjo različico tega pogleda: Luciliju in s tem nam zato svetuje, naj žalujemo za bližnjimi, vendar naj tudi pri tem ohranimo neko zmernost. »Naše oči naj ne bodo suhe ob izgubi prijatelja, vendar pa nas solze ne smejo oblivati; jokati moramo, ne pa zraven tuliti,« je zapisal. Če se bomo torej umrlih spominjali z bolečino, bo spomin nanje vedno bridek. Seneka zato priporoča, naj pazimo, »da nam bo spomin na ljudi, ki smo jih izgubili, postal prijeten. Nihče se ne vrača rad k temu, na kar ne bo mislil brez mučnega občutja.« Pri tem se ne strinja z mnenjem, da spomin na umrle vedno vzbudi nekakšno grenko-sladko občutje, kot je trdil njegov znanec. Nasprotno: »Meni je misel na umrle prijatelje sladka in prijetna,« zatrjuje, »kajti imel sem jih, kakor da jih bom izgubil, ko sem jih izgubil, pa je tako, kakor da jih še zmeraj imam.« Seneka se je torej vselej zavedal človekove minljivosti, zato je bil miselno pripravljen na trenutek, ko se bo moral posloviti od prijateljev. Ko pa je ta napočil, je misel nanje še naprej ohranjal, zato ima tudi zdaj občutek, da so v nekem smislu še vedno ob njem. »Zato mislimo stalno na svojo umrljivost, kakor tudi na umrljivost vseh, ki jih ljubimo!« zapiše ob koncu svojega razmišljanja in Luciliju svetuje, naj nikar ne tarna nad usodo, ki ji ni mogoče ubežati – ta namreč ni samo nekoga vzela iz njegovega življenja, pač pa mu je tudi nekaj drugega podarila. Namesto žalovanja mu tako predlaga, naj raje uživa v družbi svojih prijateljev, dokler le more, »ker ni gotovo, kako dolgo jih bomo imeli. Pomislimo, kako dolgo jih nismo videli, čeprav smo živeli v istem kraju. In spoznali bomo, da smo zgubili več časa, ko so bili še živi.«
Ob razlikovanju mnenj, kakšno pot naj ubere Združena Evropa, se vedno bolj kaže, da obstajajo različni načini dojemanja življenja in še večje razlike glede ravnanja in dela pri prebivalcih na severu, v Skandinaviji, in na južnem, sredozemskem delu Evrope. Zato ni slučaj, da je sv. papež Janez Pavel II. razglasil sv. Brigito Švedsko za sozaščitnico vse Evrope. Brigita je bila rojena na Švedskem l. 1302 v kraju zraven Uppsale. Že Latinci so rekli: Nomen est omen, Ime pove vse. In njeno ime, ki je keltskega izvora, naj bi pomenilo krepostno ženo. Zanjo je bila značilna pokončna, etična drža, nakazovala je poznejšo tipično skandinavsko protestantsko etiko, ki je še danes znana, tudi pri njenih nevernih rojakih. Brigita se je najprej izkazala za izjemno vzgojiteljico svojih osmih otrok. Ena izmed njenih hčera je prav tako zaslovela po poštenju in postala sveta Katarina (Karin) Švedska. Zato se ne čudimo, da je kralj Magnus Brigito povabil na dvor, da bi njegovo nevesto Blanco iz Namurja uvedla v švedsko kulturo. Brigita je vedela, da vsaka država potrebuje izobražene in razgledane ljudi, zato je ustanavljala samostane in šole. Prav tako pa se je zavedala, da se civilizacijska stopnja vsakega naroda kaže v skrbi za stare in bolne, zato je ustanavljala tudi bolnišnice. Toda v Brigiti je bil tudi nemiren duh, hotela je potovati, tako v oddaljene kraje kot v globino svoje duše. Zato sta se z možem Ulfom odpravila na romanje k sv. Jakobu v Compostelo. Pot ju je vodila tudi skozi druge romarske kraje. Rada sta se ustavila v Assisiju, saj jima je sveti Frančišek veliko pomenil. Ta svetnik iz sončne Umbrije jima je pomagal, da je iz njunega življenja sevalo tudi pristno krščansko veselje. Brigiti je bil blizu latinski značaj Evrope. Zato se je po romanju v Compostelo in po smrti svojega moža rada nastanila v Rimu. Zaradi opisov duhovnih doživetij bi jo lahko celo imeli za predhodnico poznejše španske mistike. S temi potezami svojega življenja pa nam sv. Brigita kaže, da sta srečanje in združitev severne, germanske, etično stroge Evrope z južno, latinsko, družabno in sredozemsko razigrano, vendarle mogoča. Prostor tega srečevanja sta etična skrb za drugega in duhovni notranji svet, ki ga je treba spoštovati, saj izraža veličino vsakega posameznika. V teh počitniških dneh se v nas prebujajo lepe želje po potovanjih v daljne kraje, sv. Brigita pa nam kaže, da je mogoče potovati tudi zelo daleč po globinah naše duše. Pri tem pa je treba paziti, saj je najlepša pot takrat, ko lahko potujemo z drugimi.
Grški filozof Platon je rekel, da je človek kot votel in preluknjan vrč; polniš ga, a se takoj izprazni. Evropski človek je nesrečen v globini svojega bitja. Naša velika mesta so polna praznih ljudi, ker so mesta ostala brez Boga. Verjeli smo, da bomo srečni tudi brez njega, zato so tovarniški dimniki prerasli zvonike katedral. Boga je namreč momogoče zanikati, nemogoče pa se ga je znebiti. Ironija je, da nas tisto, v kar upamo, na koncu razočara. Lagali so nam, da so se s prvo svetovno vojno končale vse vojne, a žal se to ni izpolnilo. Besede so bile močne, toda prazne. Človek lahko osvoji ves svet, a če izgubi razlog za življenje, smisel, nima ničesar. Zato poslušajmo prispodobo, v kateri je Jezus Kristus primerjal nebeško kraljestvo z dragocenim biserom: »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13, 45–46) Kako modra odločitev! Trgovec je bil pripravljen prodati vse, kar je imel, ker je našel biser vrhunske vrednosti. Vse ostalo je bilo v primerjavi z njim manj vredno. Trgovec je imel veliko različnih biserov. Morda jih je kupil v upanju, da ga bodo osrečili in potešili, a je kljub temu vztrajno in neprekinjeno iskal nekaj posebnega in enkratnega. Ko je to našel, je bil pripravljen prodati vse drugo, samo da bi prišel do edinstvenega bisera. Naša sreča, užitki, uspehi, dosežki, prepričanja in verovanja so kot mali biseri. Nekaj časa se nam zdijo vredni in ponujajo izpolnitev. Pa vendar globoko v sebi vemo, da obstaja nekaj boljšega, lepšega, trajnejšega in srečnejšega. Ko je trgovec iz Jezusove prilike našel dragoceni biser, je bil pripravljen prodati vse bisere, ki jih je do takrat spravljal na kup. Končno je odkril tisto, kar je vredno imeti. Vse, kar si je priskrbel prej, ni bilo zaman, ampak je bila le priprava za končni nakup dragocenega bisera. Čim je opazil poseben biser, je spoznal, da ga mora imeti. V primerjavi z njim je bilo vse drugonbrez pravega sijaja. Šele dragoceni biser je prekašal sijaj drugih biserov, tako kot sonce s svojim sijajem preseže zvezde. Zame je vera v Boga, izražena z zaupanjem vanj, najdragocenejši biser, ki ga je vredno imeti in ohraniti, kajti človek, ki ima Boga, je vedno v večini.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmišljanje o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli binkoštna vernica Vasiljka Gamser premišljuje o preroditvi v duhu, ki jo potrebuje vsak kristjan.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan premišljuje o tem, zakaj ljudje potrebujemo Sv. duha.
Koliko poskusov je že bilo v zgodovini človeštva, da bi s takim ali drugačnim sistemom ali celo režimom očistili neko populacijo? Vzpostaviti čisto, arijsko raso; na določenem teritoriju izvesti etnično čiščenje; z odstranjevanjem oporečnikov vzpostaviti vladavino, ki bo raj na zemlji. Ali pa v bolj blagem smislu: ko bo na oblasti politična opcija, s katero simpatiziram ali ji celo pripadam, takrat pa bo vse teklo kot po maslu, samo da ne bodo na oblasti oni, ta drugi! Če se spustimo še na bolj oseben nivo: kolikokrat se zalotimo pri misli, da če ne bi bilo tega zoprnega človeka v mojem sorodstvu ali v moji službi, bi bilo življenje precej lažje in lepše? Ko bo ta moj zoprn šef šel v pokoj, bo pa končno lepo; ko bo ta grozna tašča umrla, bomo pa lahko končno normalo živeli; ko bo... … Lahko bi še in še naštevali. Dejstvo je, da svet ni popoln, v nas pa je težnja, hrepenenje, da bi bil. Oziroma, da bi ga naredili popolnega. Evangelij današnje nedelje prinaša Jezusovo priliko o ljulki med pšenico – torej o plevelu s strupenimi plodovi, ki ga je nekdo zanalašč zasejal med pšenico. Gospodar – Stvarnik je posejal dobro seme, sovražnik – hudič pa je ponoči na njivi zasejal med pšenico še ljulko. Ko služabniki čez nekaj časa ugotovijo, da med pšenico raste tudi ljulka, predlagajo gospodarju, da bi ljulko populili. Toda gospodar je proti temu, saj je nevarnost, da bi med puljenjem ljulke izpulili tudi pšenico. Torej je treba počakati do žetve, ko se bo ločilo pšenico od ljulke, torej pravične od krivičnih. Čistka torej bo. Krivični bo prejel svoje plačilo. Če ne na tem svetu, pa na onem. Naj nas ne vznemirja kako – to prepustimo Bogu, ki je pravičen in usmiljen. Za nas naj bo ta prilika predvsem spodbuda, da ne bi zapadali skušnjavam o raju na zemlji, v katerem ni ljudi, ki mi povzročajo krivico, ljudi, ki mi grenijo življenje, ljudi, ki so mi na tak ali drugačen način nadležni in zoprni. Namesto, da bi te ljudi skušali izriniti ali celo odstraniti iz svojega življenja, jih sprejmimo kot izzivi za svojo osebnostno in duhovno rast. Hkrati pa se odkrito soočiti z dejstvom, da svet ni popoln. In če si priznamo, nenazadnje tudi nihče od nas ni popoln. Imam takšne in drugačne napake in slabosti. Torej je na pšeničnem polju mojega srca zasejana tudi ljulka. Koliko ji pustim, da se razrašča? Sicer naj bi ljulke ne trebili do žetve, da bi poprej z ljulko ne izruvali tudi dobre pšenice. Ampak, ali ni vsak večer, ko grem spat, dejansko priložnost za takšno mini žetev, ko naredim obračun dneva in ovrednotim, kaj je bilo v njem dobrega in kaj je bilo slabo? In nov dan bo prinesel novo priložnost za setev. Koliko bom dopustil, da se bo vnovič razraščala ljulka?
Verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod.
Za narod, ki celo v svoji himni prepeva »ne vrag, le sosed bo mejak«, se mi zdi, da presenetljivo po svoje razumemo, razlagamo in seveda živimo Jezusovo naročilo, naj »ljubimo svoje sovražnike«! In čeprav smo mi Slovenci priden narod, marljiv kot mravljice, in venomer delamo, je – priznajte, da res – precej čudno, da ni pri roki nobene metle, še preprostega majhnega omelca ne, ko bi bilo treba pomesti pred svojim pragom. Ko se v naši mali deželici zgodi, da koga ujamejo s prsti v marmeladi ali s spuščenimi hlačami, se z vseh strani zberemo skupaj, kot za občni zbor Kekcev, in v eni roki nosimo primerno oster kamen, v drugi pa držimo spovedni listek, ki dokazuje, da smo – vsaj trenutno – brez greha in tako po vseh pravilih opravilno sposobni, če ne celo dolžni, zalučati kamen … in ga ni Boga, ki bi nam lahko rekel, da ne! Še žepe smo si napolnili s kamni, za vsak primer, da nam jih ne zmanjka! Uvedel sem pravilo, da če ne zmorem povedati česa dobrega in lepega, raje molčim. Ne uspe vedno, priznam. Presenečen pa sem, kako hitro, kje vse in s kom vse mi zmanjka tem za pogovor! Kakšna mučna tišina. Vedno znova me preseneti gonja, ta divja jaga, ko še najbolj preplašen zajec pride brcnit ustreljenega leva in mrhovinarji zakrožijo, čakajoč na truplo! Ko poslušamo ali prebiramo priliko o usmiljenem Samarijanu, pomilujemo duhovnika in levita, ki sta prezrla ranjenega človeka ob poti, in se vedno vsaj trudimo postaviti v vlogo Samarijana, ki je neznancu priskočil na pomoč. Vendar pa mnogokrat, ko v ranjenem človeku prepoznamo znan in osovražen obraz … obraz, ki nas je nekoč užalil in ranil … ne zmoremo niti toliko ljubezni, kot sta jo premogla duhovnik in levit, ko sta šla mimo, temveč vrnemo milo za drago, hudo s hudim … in se spotaknemo, vsaj z besedo, ob človeka, ki je padel. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki ljubijo njih!«(Lk 6, 32) Dober človek, kristjan, če hočete, je naiven. Ker je ljubezen, ki »vse opraviči« - naivna! In da ne bo pomote: ne opravičujem greha, le za grešnika prosim usmiljenja!
Pred leti sem bila pri maši zunaj Ljubljane, v cerkvi, v kateri nisem poznala nikogar izmed navzočih razen svoje prijateljice, ki je bila z menoj. Poleg mene je sedela ženska, ki je pred mašo molila rožni venec, pri maši pa je ves čas zelo lepo pela. Potem pa je prišel pozdrav miru in vsi smo si podali roko. Hotela sem dati roko svoji sosedi in sem jo iztegnila proti njej, ona pa se ni niti ozrla name. Bila sem ogorčena. Kako morejo biti ljudje tako pobožni pri maši, hkrati pa se niti malo ne zmenijo za ljudi okoli sebe? Obrnila sem se na drugo stran k svoji prijateljici in ji to povedala. Ona pa je to gospo poznala in mi je povedala: »Slepa je in te sploh ne vidi.« \tPostalo me je sram. Nič nisem vedela o tej ženski, pa sem jo v mislih obsodila, da je neprijazna. Bila sem ogorčena, še preden sem vedela, zakaj se tako vede. Sodila sem, ne da bi vedela, zakaj se kaj dogaja. Pozdrav miru sem spremenila v nekaj, kar prinaša nezadovoljstvo in nemir. \tVerjetno se nam take stvari dogajajo kar pogosto. Obsojamo druge ali pa drugi obsojajo nas. Navadno vidimo samo, da drugi obsojajo nas, in nas to boli; bolj slepi in neobčutljivi pa smo takrat, ko mi sodimo druge, ne da bi točno poznali vse okoliščine in vedeli, zakaj se stvari dogajajo. Vzrok je največkrat nevednost, pa tudi to, da se premalo pozanimamo, zakaj se nekaj dogaja tako in ne drugače. Če bi vedela, da je slepa, bi se seveda obrnila k njej, jo prijela za roko, ji povedala, da sem njena soseda v klopi in da ji želim božjega miru. \tVčasih se sprašujem, zakaj se mi dogaja to in ono. Verjetno ima vse svoje sporočilo zame, kot ga je imelo tudi srečanje s slepo gospo, s katero si nisva segli v roke za pozdrav miru. Zelo nazorno sem občutila, kako hudo je, ko se prepustimo predsodkom in na podlagi teh delamo popolnoma napačne sklepe. \tUpam, da bom drugič pozornejša, predvsem pa, da bom s svojimi sodbami malo bolj počakala.
Neveljaven email naslov