Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje?
Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR!
Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči:
Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev.
Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA.
Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva!
Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE.
Ali lahko dosežem, da bom sanjal, oziroma, da se bom sanj spomnil? – NE.
Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne!
Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!!
O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«?
Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih!
O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje!
Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah.
Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik …
Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom.
Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač!
Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar.
Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer!
Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje?
Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR!
Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči:
Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev.
Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA.
Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva!
Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE.
Ali lahko dosežem, da bom sanjal, oziroma, da se bom sanj spomnil? – NE.
Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne!
Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!!
O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«?
Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih!
O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje!
Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah.
Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik …
Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom.
Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač!
Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar.
Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer!
Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.
Zdaj je treba že kar daleč na podeželje, da je mogoče opaziti staro nizko hišo – bolj hišico – in pred njo na klopci priletnega človeka. Pomad, potem pa poletna senca, je nekoč samoumevno ponujala tak prizor. »Vse, kar se še more premikati, prileze na dan,« je bilo rečeno. Neverjetno, kako smo povezani z letnimi časi. Tega ne uniči povsem nobena moderna sprememba. Spremeni prav gotovo, uniči pa ne. Treba je samo videti povečan promet od petka do konca nedelje! Primerjava z nekdanjimi zapravljivčki je prav smešna. Tu in tam kaka vprega z lepo opremljenim pramom – mimogrede: to je konj! – , po vsej verjetnosti namenjena nekam na nedeljski obisk ali pa na oddaljeni božjepotni kraj. Zdaj šviga švaga vseh avtomobilskih znamk na zrak tja nekam bogve kam. Nikjer več plevic z ožgano zbeledelo obleko na plečih in s slamico prevezano ruto na glavi. Po ves poletni teden so se pomikale po ostrem strnišču, iz katerega je že med žitom vzklilo korenje. Zdaj staro in mlado išče porjavelost, golo do popka od vratu navzdol ali pa od peta navzgor. Pred kožnim rakcem so vendar kreme! Ta letni čas zahteva sprostitev, zato pa so dopusti! Nikjer več ne opazim frnikolanja. Ta moj požrešni spomin na otroške igre! In na rdeče pisano žogo. Me je ata takoj poučil: »Če jo’vš prebodva, jo na bo več!« Malčki zdaj bolje rokujejo z mobitelom kot jaz; veliko bolje. Pa nobene skrbi, da bi pregorel. Niti pri oni starejši gospe, ki je blizu mene med mašo pošiljala nekomu gotovo zelo velepomembni SMS. Napredni časi nekoliko prehitevajo letne čase, a ti imajo vedno svojo moč. Moj učenec je v šolski nalogi z naslovom Pismo sporočil bratu nekam daleč v Bihać: »Dragi Franci! Zdaj je pomlad. Spomladi vsako bitje miga. Lepo te v zadnji vrstici k vojakom pozdravlja tvoj brat.« To je bila gotovo svetovno najkrajša šolska naloga v preteklem stoletju, a mene še vedno veseli, da je fantič pravilno razumel pojma pomlad in spomladi. Eh ja, časi, kakršni koli že so, letni časi pa sploh, nam krojijo duhovna krila. Poléti so pa različni. Tako je ukrojeno stvarstvo; sokoli in orli, pravi Župančič, vedo, da je dan. Kure, ki da tudi sodijo med ptiče, pa vzletajo le pri tleh.
Dobro jutro in upam, da vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, ravno ne motim pri raziskovanju tega, kar je pustil na vaši mizi sv. Miklavž. Kakorkoli že, naj bo dan, ki ga začenjamo, poln dobrote in veselja ob zavesti, da smo lahko in imamo toliko Miklavžev ob sebi. Verjetno nas je že večina prerasla tiste dni, ko smo na to jutro komaj čakali. Saj ni bilo kaj posebnega, vsaj pri nas ne. A vseeno smo zjutraj pohiteli k mizi, kjer so nas čakali darovi, ki jih je pustil sveti Miklavž. Skoraj bolj kot veselje nad darovi nas je razveselilo dejstvo, da tam ni bilo parkeljnov. Starejši so nas s hudobci opominjali vse leto. Če ne boš priden, ti Miklavž ne bo nič prinesel, ampak bodo parkeljni prišli s korobači in takrat boš videl, kaj pomeni biti poreden. Danes je mnogim staršem tako plašenje otrok nekaj nezaslišanega. Otroka se vendar ne sme ustrahovati in izpostavljati tako mračnim izkušnjam, saj je vendar sveti Miklavž simbol dobrote, kar pa bi se ob peklenščkih popolnoma izgubilo. Poznamo vzgojne pristope, kjer je vsaka omemba zla prepovedana. Otroka je treba odpreti dobremu, mu dati možnost pristnega veselja, da se bo navdušil nad dobrim in s tem zaznamoval svoje življenje. In ne z nekimi hudobci, trepetom pred njihovimi korobači, verigami in vreščečimi pojavami. Zato ni mesta za parkeljne pri njihovem miklavževanju. Če se spomnim svojih otroških let, bi jim še kako dal prav. Strah nas je tisto noč dodobra prežel in jutro s pogledom na dobrote, ki jih je pustil dobri sveti mož, niso bile toliko pomembne, kot to, da nas niso obiskali parkeljni. Kljub veliki želji, da ne bi strašili otroke s peklenščki, so se ti uspešno ohranili. Celo v svoji priljubljenosti pogosto prehitijo sv. Miklavža. Zgodovina človeštva kaže na to, da življenja ni brez zla. V vsakem še tako dobrem in prijetnem trenutku se prikrade kaj slabega. Še iz tako dobrega človeka lahko izvabimo njegovo senčno stran, če ga le postavimo v okolje in položaj, ki ga vrže s tira. Je potem mogoče pošteno in predvsem realno predstaviti dobroto brez zavesti, da obstaja vsaj kje za kakšnim skritim kotom tudi zlo? Zato nam vsem želim, da bi ob veselju nad dobroto in vsem, kar nam drugi podarijo in jim tudi sami smemo podariti, vedno ostali vsaj malo prestrašeni pred zlom. Ne bojmo se trenutkov razgrajajočih se parkeljnov, naj bo to le opomin, da nikoli niso daleč od nas in se moramo vedno znova zatekati v zavetje takih ali drugačnih dobrih svetih Miklavžev.
Dogodek o katerem bi vam v tem jutru rad pripovedoval sem doživel na enem izmed postajališč rimske podzemne železnice. Na majhnem trgu pred postajo se zbirajo mladi odvisniki – stari že od enajst, dvanajst let naprej. Otopeli so v svoji brezciljnosti. – Ob njih še močneje zaznaš stisko našega časa. Sicer pa ni potrebno iskati potrditve le te v Rimu. Toliki, ki se umikajo v svet zasvojenosti, so sredi med nami – prav takšni, prav tako zaznamovani, s praznino, z razočaranjem, nesmislom… – preveč vsega navzven in premalo tistega, kar te izpolni, umiri, poteši… v notrini. Sedel sem v podzemnem vlaku in čakal na odhod. Po mračni postaji je hodilo nekaj odvisnikov. Pogled se mi je ustavil na deklici – morda je imela trinajst let. Pozornost je budila s svojim nemirom. Na rokah je nosila psička. V nekem trenutku je v kriku padla na tla in se zvila v krčih. Obraz se ji je spačil v strašljivi stiski bolečine in obupa. Malega, zbeganega psička, je vedno močneje stiskala k srcu, kakor da bi hotela od nemočne živalce izžeti ljubezen, za katero je bila ustvarjena njena duša, pa je očitno ni deležna. Dobila je le svet bleščeče plehkosti užitkarske družbe. Takrat se je začel vlak premikati. Pretresen sem zrl v obraz, ki je klical po pomoči, jaz pa sem odhajal. Nekateri pravijo, da se je bolečini bližnjih najlažje izogniti. Pa to ni res. Ko te vznemiri stiska bližnjega, si notranje primoran, da se skloniš k njemu – le tako odrešiš ne le njega, pač pa tudi sebe. Sicer te njegova bolečina sledi in izsledi, pa čeprav si se pred trpečimi še tako premeteno skril in zavaroval v svoje zadovoljstvo. Res je, ne moremo rešiti stiske vsega sveta, lahko pa pomagamo vsaj nekaterim. »Ko vas pokliče Ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« je zapisal Kahlil Gibran. Bog lahko odpira horizonte upanja prav zato, ker računa tudi name in nate. Spoštovani tudi danes bo priložnost, da se s pozornostjo sklonimo najprej k najbližjim in potem še k tistim h katerim nas bo poklicala Ljubezen. Naša pozornost ne bo le kot smehljaj k njihovemu življenju – od njih se bo povrnil tudi k nam – tja v našo notranjo kamrico srca in duha. Storiti dobro bližnjemu je največje dobro tudi za nas same.
Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.
Hanuka je edini judovski verski praznik o katerem v bodisi v petih Mojzesovih knjigah in v Prerokih ali Sodnikih ne najdemo niti ene besede oziroma zapovedi praznovanja. Večina judovskih praznikov je spomin na žalostne dogodke iz časa sklepanja Zaveze in pozneje, medtem je hanuka vesel praznik, ki traja 8 dni in se začne 25. dne meseca kisleva. Ker se judovski koledar ravna po luni zapade ta dan po zahodnem štetju vedno na drug datum, v tem letu se začne v nedeljo 2. decembra zvečer, zvečer zato, ker se judovski dan prične s temo in ne svetlobo. Za razumevanje hanuke ne moremo mimo zgodovinskega konteksta praznika. Po razpadu cesarstva Aleksandra Makedonskega je Judeja padla pod oblast sirskih Grkov. Ti so judovskem prebivalstvu vsiljevali individualistično helensko kulturo tako, da so v Tempelj namestili kipce grških božanstev, veliko zlato menoro pretopili, posvečeno olje razlili ter prepovedali so obrezovanje kot pomemben del Zaveze. Šlo je torej za popolno izkoreninjanje judovstva iz zavesti in srca naših prednikov. Oborožena vstaja, ki je sledila pod vodstvom rodbine Makabejcev se je končala z osvoboditvijo Templja in obnovo velikanske menore. Za posvetitev in ponovni prižig menore je ostalo olja s pečatom velikega svečenika le za en dan. Menoro so prižgali vendar je olje čudežno gorelo osem dni. V spomin na ta čudež Judje, verni in laični, praznujemo osem dni hanuke. Za praznovanje uporabljamo posebno vrsto devetkrake menore. Olje ali sveče se mora prižgati po sončnem zahodu, kar simbolizira prihod svetlobe v temo helenističnega zatiranja. Sveče so lahko različnih barv morajo pa goreti najmanj pol ure. Najraje imamo belo-modre v barvah izraelske zastave. Vsak večer na menori dodamo svečo več od desne proti levi, prižigamo jih od leve proti desni, do njih osem na koncu hanuke. Sredinska deveta sveča služi za prižig ostalih. V tem času se zauživajo predvsem jedi pripravljene na vročem olju. To je tudi edini praznik, ki ga Judje v diaspori izražamo javno, vse ostale pa v sinagogah ali v zasebnosti lastnega doma. Duhovni pomen hanuke je v tem, da svetloba prinese razsvetlitev v življenje slehernika in celotne družbe.
Visoki britanski oficir John Patterson je sredi 19. stoletja organiziral posebno vojaško enoto in ji uspešno poveljeval. Dobro jo je vodil zato, ker je bil pozoren na podrobnosti in je nadziral vse oddelke enote. Nekega trenutka pa je odkril, da vlamljajo v skladišče. Bil je prepričan, da straža ne opravlja dovolj dobro svojega dela. Zato se je neke noči oblekel v fluorescentno obleko in zajahal belega konja. Vlomil je v skladišče, vzel iz njega več stvari in odjezdil, ne da bi ga kdo opazi. Naslednje jutro je zamenjal stražarje. Zakaj? Ker niso opravljali svojega dela. Niso bili čuječi, kakor mora biti čuječa straža. Visok oficir je našel vojake na čisto preprosti stvari in sicer, da niso opravljali svoje osnovne dolžnosti, kot je bila stražiti skladišče. Ni jih našel pri tem, da niso znali rokovati z visoko tehnološkim orožjem, ampak pri preprosti, vsakdanji stvari. Tudi mi velikokrat »pademo« na izpitu svoje človečnosti in svoje krščanske drže v vsakdanjem življenju. Zato se ne smemo čuditi, da Jezus svoje učence v evangeliju prve adventne nedelje opominja, naj čujejo (Lk 21, 35). Biti čuječ, pomeni stalno paziti na svoje delovanje in se ne uleniti ali udobno zapasti rutini. V današnjem času smo tiho adventno pričakovanje spremenili v hrupno decembrsko rajanje. Zato si vsak dan kot posamezniki in družine vzemimo nekaj časa, da se umirimo. Ne podležimo potrošniški modni muhi, ampak si privoščimo lepoto tihega pričakovanja. Prav v času pred prazniki imamo veliko obveznosti. Zato se kaj rado zgodi, da postanemo napeti in živčni. Zato si naredimo načrt, kdaj bomo kaj naredili in opravili, da bo naše praznovanje božiča bolj globoko in lepše. Naredimo si osebni in družinski načrt, kaj bomo naredili več in boljše v adventu ali čemu se bomo odrekli. K čuječnosti nam zelo pomaga redna molitev, saj evangelij naroča, naj čujemo in vsak čas molimo (Lk21,35). K molitvi pa nas lahko spodbuja adventni venec. Ta je običajno narejen iz zimzelenih vejic, ki nas opominjajo, naj naša zvestoba in naša čuječnost nikoli ne prenehata, zlasti ne sredi vsakdanjega življenja. Ne pozabimo, da so vojaki padli na izpitu, ker niso bili čuječi sredi vsakdanjih dolžnosti.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen … Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika. Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku! Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu! Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«?
Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem…
V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – takšna čustva so po njegovem mnenju nekaj ne-umnega in celo nenaravnega, iz njih pa vzidejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za takšno duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri čemer se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne.« Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso zgolj izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.
Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati – na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Že v otroških letih, ko smo nam brali pravljice o zlobnih in dobrih kraljih, se je naše srce nagibalo k dobrim kraljem. K tistim, ki so bili modri, preudarni, pravični in pošteni. Kot se pač za pravega kralja resnično spodobi. Z odraščanjem pa se je začelo vse bolj kazati, da kralji, oziroma takšni in drugačni vladarji in voditelji, pač niso vedno te sorte. Ob učenju zgodovine pa se je še bolj izkazalo, da so našo preteklost močno zaznamovali kralji in vladarji, ki so bili pravo nasprotje onih kraljev iz otroških pravljic. Ob takih spoznanjih, pa tudi verjetno ob razočaranjih nad sodobnimi vladarji, so nam na voljo ostali druge vrste kralji. Na primer: kralj nogometa; pa kralj rokenrola; kraljica terana; morda angleška ali kaka druga kraljica. Vsekakor bolj varno, predvsem pa mnogo lepše in boljše od onih zlobnih kraljev, ki samo hlepijo po moči in oblasti, resničnih kraljev, ki še zdaleč niso taki, kot so nam jih prikazovale pravljice. Ker kralji iz pravljic ne torej obstajajo, kaj nam na koncu vsega tega ostane? No, obstaja še en kralj, ki ni nič pravljičen, niti mitološki. Pravzaprav sam zase sploh ne pravi, da je kralj, ker nima ne vojske ne ozemlja. V bistvu so mu naziv »kralj« dali drugi in še to iz posmeha – judovski kralj. Tako je – tista kratica INRI, ki je navadno pritrjena na vrhu razpela. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum – Jezus Nazarečan, kralj Judov. Kralj, ki je vstopil v svet na povsem nekraljevski način, saj se ni rodil v jeruzalemski palači kralja Heroda, ampak nekje na periferiji Betlehema. Kralj, ki ga nikoli niso videli, da bi nosil na glavi krono iz zlata, medtem ko je v zasmeh in ponižanje nosil tako, iz trnja, ki so mu jo na glavo nabili njegovi mučitelji. Kralj, ki ni vladal nad nobenim teritorijem, ampak je zakraljeval v srcih mnogih svojih sodobnikov in vseh tistih, ki smo se jim skozi stoletja pridružili. Preprosto zato, ker smo v njem prepoznali kralja, ki ni diktator in terorist, kralja, ki ne vlada s silo in močjo, ampak z ljubeznijo. To je njegova edina moč – ljubezen. Meni in vsakemu od nas pa daje svobodo, da lahko to ljubezen zavrnem ali pa odgovorim nanjo. Še več: ker je – kakor verujemo kristjani – v tej ljubezni šel tako daleč, da je dal za nas svoje življenje in vstal od mrtvih, tudi vse nas vabi, da prav s tako ljubeznijo, s kakršno nas on ljubi, tudi mi ljubimo in spoštujemo druge. Kako nam to uspeva ali ne, vem najbolje zase. Vsekakor pa nas vabi na to pot, na kateri tukaj in zdaj skušamo gradi kraljestvo ljubezni. Skušamo, pravim zato, ker se učimo in ker kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru tu na zemlji ne bo nikoli v polnosti vzpostavljeno. Vsekakor pa je življenjska pot vsakega od nas, če je količkaj zaznamovana z rastjo v ljubezni, dejansko priprava na vstop v kraljestvo ljubezni, kraljestvo Jezusa Kristusa, ki je naša končna in večna resničnost.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin.
Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu – več kakor ena od treh – je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi – navadni ljudje, kot temu radi rečemo – nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti – to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje.
V 9. verzu 46. sure Bog v Koranu preroku Mohamedu ukazuje: »Reci: `Jaz nisem novost med poslanci! Ne vem, kaj se bo zgodilo z niti menoj niti z vami! Sledim le temu, kar mi je bilo razodeto, nisem nič drugega kot jasen svarilec!`«. Mohamedovo poslanstvo je tako utemeljeno prvenstveno v pozivu k enemu in edinemu Bogu, vsemogočnemu Stvarniku vsega obstoječega. Kljub posebnemu položaju, ki ga prerok Mohamed zavzema v islamski tradiciji, Koran na več mestih zanikuje vsakršno pobožanstvenje in, nasprotno, poudarja njegovo človeškost. V 6. verzu 41. sure beremo: »Reci: `Jaz sem samo človek, tako kot vi! Oznanjeno mi je bilo, da je vaš bog en sam Bog. Iskreno se napotite k njemu [in] prosite ga odpuščanja […]`.« Mohamed je bil poslan kot glasnik »veselega oznanila« in kot svarilec (17:105). Koran Mohameda prikazuje kot ponižnega, pobožnega, iskrenega in predanega svarilca in »Pečata prorokov« (33:40), ki je bil kot milost (21:107) poslan celotnemu človeštvu. Kakor izhaja iz Korana, prerok Mohamed ni pesnik, vedeževalec ali celo slepar (69:38-47), temveč prejemnik Božjega razodetja, čigar srce tistega, kar se mu je razodelo, poslej ni moglo več zanikati (53:11). Čeprav islamska tradicija razpolaga z izčrpnimi opisi Mohamedovega življenja in delovanja, je morda bolj kot njegova biografija pomemben sam status, ki ga je prerok deležen v kolektivni zavesti njegovih pripadnikov. Pomembno je namreč njegovo izročilo, ki vernim muslimanom in muslimankam poleg Korana služi za temeljni vir islamskega etosa. Prav tako pomembne so vse različne predstave in podobe o preroku Mohamedu, ki so jih skozi stoletja gojili in kultivirali zbiralci njegovih izrekov, njegovi biografi, religijski učenjaki, filozofi, mistiki in drugi. V teh predstavah in podobah Mohamed nastopa m. d. kot »Zakonodajalec«, »Učitelj vrlin«, »Luč sveta«, »Vzor mistikov«, »Popolni človek«, »Junak«, »Osvoboditelj« in »Univerzalni vzornik«. V islamski sufijski literaturi se prerok Mohamed pojavlja kot kulminacija ne le etično- duhovnih vrednot, temveč tudi mistično-spoznavnih sposobnosti. Njegovo »nočno potovanje« (al-isra`), ki je opisano v 17. suri – in za katero nekateri učenjaki menijo, da se je zgodilo fizično, drugi pa metafizično – služi muslimanskim mistikom kot popolno uresničenje duhovnega vzpona k Bogu. Tudi sicer Mohamedovo razodetje nasploh predstavlja najvišjo obliko mistične percepcije in tega, čemur sufiji pravijo »dauq« – neposredno in celovito »izkustvo« poslednje Resničnosti. Muslimanski mistiki pa v preroku Mohamedu prepoznavajo tudi idealno sintezo večnega in ustvarjenega. Če je Mohamed kot človek in prerok časovno bitje, ki je zgodovinsko umeščeno v 7. stoletje Arabskega polotoka, pa je njegov duh (»ruh muhammadi«) preeksistentna resničnost in metafizična prabitnost, ki jo je Bog ustvaril kot večni »logos«. Četudi zgodovinske osebe preroka Mohameda morda nikoli ne bo mogoče povsem natančno rekonstruirati, je odločilen njegov moralno-duhovni pomen in vpliv na vsakdanje življenje muslimanov in muslimank po celem svetu. Ta se nenazadnje kaže ravno tudi v praznovanju njegovega rojstva, »mawlid-an-nabi«.
V visokem poletju se zavoljo vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot osebo, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Otroka so me pa učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. Ampak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. Nekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. Torej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj raz sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. Znana je pobuda, naj bi poleti preživeli teden dni brez ekrana, tudi brez ta pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. Planine, morje, gmajne, stezice,veter,nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. Tudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli – ! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja ja res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. Stresti raz sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi.
Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Papež Frančišek že vse od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Zato ni bilo nepričakovano, ko je leta 2016 ob koncu leta usmiljenja določil, da se vsako leto 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Na svetu se prepad med bogatimi in preostalimi zemljani veča. Res pa je tudi, da je vedno manj ekstremne revščine. Vendar revščina obstaja in obstaja tudi v Sloveniji. Statistični urad navaja, da je lani pri nas živelo pod pragom revščine več kot 13 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, to je približno 260.000 ljudi. Pod pragom revščine je živelo kar 16 odstotkov vseh upokojencev, 7 odstotkov vseh delovno aktivnih oziroma 32.000 zaposlenih in 24.000 samozaposlenih. Pod pragom revščine je bilo tudi 42 odstotkov vseh brezposelnih. Končno, pod pragom revščine je bilo skoraj 50.000 otrok. Papež Frančišek je letošnjo poslanico ob Svetovnem dnevu ubogih naslovil »Ta nesrečnik je klical in Gospod ga je uslišal«. V poslanici se najprej sprašuje, kako lahko klic uboštva, ki je klic osamljenosti, razočaranja in upanja ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne in ravnodušne. Nato pojasni, da je Svetovni dan ubogih skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da nebi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Tretji poudarek v poslanici pa je na glagolu ‘osvoboditi’. Za uboštvom nihče ne stremi, ampak ga povzročajo sebičnost, pohlep, nepravičnost. Vse to so oblike zla, ki so stare toliko kot človeštvo in imajo dramatične družbene posledice. Zato sta vsak kristjan in vsaka skupnost poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. Za spremembo v družbi moramo torej hkrati delovati na dveh vzporednih tirih: odpravljati krivične družbene strukture, za kar je odgovorna politika in neposredno pomagati ljudem v stiski, kar pa lahko naredi vsakdo sam. To nalogo pa opravljajo tudi dobrodelne organizacije, kot na primer Slovenska Karitas in številne druge.
Neveljaven email naslov