Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast«.
Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Tako življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru podobnejši živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast je namreč »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa«, je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti.
Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je tako prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast«.
Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Tako življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru podobnejši živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast je namreč »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa«, je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti.
Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je tako prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Večina izmed nas jutro za jutrom pogleda na uro, potem ko nas ta s svojo melodijo prebujanja opomni, da je čas minljiv. A glavni razlog za merjenje časa ni minljivost, temveč preživetje. Stare civilizacije so s pomočjo koledarjev ugotovile, kdaj posejati in požeti poljščine. Načrtovanje časa izboljša učinkovitost, najsi govorimo o kmetovanju ali softverskem inženiringu, toda čim čas razdelimo, izgubimo nadzor: prevzame ga čas. Postanemo sužnji lastnega urnika. Urniki imajo rok, in ta prinaša s seboj tudi razloge za hitenje.[1] Ko še ni bilo natančnih ur, je življenje usmerjal t. i. naravni čas. Ljudje so stvari počeli, ko se jim je zdelo prav, ne zato, ker bi jim tako narekovala ura. Določanje časa je torej že od nekdaj povezano z ukazovanjem ljudem, kdaj naj kaj počnejo. S tiktakanjem mehanične ure so kazalci in danes digitalni zapis časa nad našim življenjem prevzeli brezdušni pritisk. Ko so v 4. stoletju svetega Avguština pobarali: »Kaj je torej čas?«, je ta odgovoril: »Če me nihče ne vpraša, vem, če pa bi želel čas nekomu pojasniti, preprosto ne vem.« Kako naj vam potem jaz razložim vrednost časa? Verjetno komu izmed vas kradem čas, ker me ne poslušate zato, da bi vam čas minil, temveč od mene pričakujete izvirno duhovno misel. Lahko se zgodi, da boste na koncu celo razočarani. Kljub temu, da sem za teh nekaj besed porabila ogromno časa. Če bi čas, ne samo mene, temveč tudi čas vseh drugih, ki so se potrudili, da je besedilo brezhibno lektorirano, posneto in predvajano ob točnem času radijskega programa, merila z uro modernega kapitalizma, potem je naše delo razmetavanje časa oziroma početje, ki si ga lahko privoščijo samo tisti, ki imajo preveč časa in nimajo drugega pametnejšega dela. Ali se spominjate starih budilk z mehanizmom, ki smo jih zvečer navili? Na prodajne police so prišle v drugi polovici 19. stoletja in takrat je točnost dobila nov zagon. V istem obdobju smo dobili tudi ročne ure, ki so pomenile prestiž. Ko so utrujeni delavci v velikih tovarnah po 40 letih dela odhajali v zasluženi pokoj, so v dar največkrat dobili pozlačeno uro z vgraviranim posvetilom. A kaj, ko se časa ne da zavrteti nazaj ali premakniti naprej, če odmislimo pomladni in jesenski premik ure. Če budilkine vzmeti preveč navijemo, se lahko raztegnejo ali celo zlomijo. Ne glede na to, kakšno uro nosite na zapestju, ima dan samo 1440 minut. Zato, cenjene poslušalke in poslušalci, svojih vzmeti ne navijte preveč. [1] Prim. Honoré, Carl. Hvalnica počasnosti. Ljubljana: Chiara, 2018: 32.
Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo, da ne bo tako hudo, da bo gotovo vse dobro. Da gotovo ne bo zbolel, da se bo gotovo pozdravil, če bo zbolel, da ga gotovo ne bo bolelo, da gotovo ne bo umrl… Vsaj zaenkrat še ne, morda kdaj pozneje, čez dolgo časa. Ampak to je še zelo daleč. Tako približno ljudje tolažijo druge, bolne in stare in nebogljene. Potem pa se zgodi, da takšno tolaženje ne pomaga veliko, da ljudem ne zmanjša stiske in da ob takšnem tolaženju ljudje v stiski raje umolknejo in o tem ne govorijo več. Takšen način reagiranja se začenja ustvarjati že zelo zgodaj. Zelo pogosto, skoraj vsakdanji je primer mame, ki je takole zagotavljala otroku, ko so mu morali dati injekcijo: »Ne jokaj, saj ne bo nič bolelo. Zagotavljam ti, da še čutil ne boš, kdaj te bodo zbodli.« Pa so ga potem zbodli in je bolelo in je še bolj jokal. To, kar je rekla mama, ni bilo res. Zlagala se mu je. Ali je potem res vse tisto, kar mu govori? Ali ji sploh lahko verjame? Kaj pa, če se mu zlaže tudi pri drugih stvareh? Morda pa bi otrok doživljal drugače, če bi mu rekla: »Veš, injekcija res ni prijetna. Zabolelo te bo, ko te bodo zbodli. Ampak prepričana sem, da boš to pogumno prenesel. In vedi, da sem jaz ves čas ob tebi, da te ne bom zapustila.« Otrok, ki dobi takšno zagotovilo, se ne bo čutil prevaranega. Ve, da ga bo bolelo, da bo tudi to prenesel in da bo mama ves čas ostala pri njem. Ljudje na splošno mislijo, da z lažjo pomagajo v človeku ohranjati upanje. Toda laž nikoli ne more biti rešitev. Laž nikoli ne more biti v pomoč. Za vse, za bolnika in vse, ki so okrog njega, je veliko laže, če so si med seboj iskreni, če lahko zaupajo drug drugemu, če vejo, da se lahko zanesejo na besede, ki so izrečene. Vsi veliko bolj sproščeno živijo. To seveda ne velja samo ob bolezni in umiranju, ampak tudi v vseh drugih težkih situacijah v življenju. In teh je kar veliko.
Predniki iz ne tako davnega časa, tisti stari stari starši in strici z dvema razredoma ali pa s ponavljalno šolo, so že vedeli za civiliziranost. Imeli so pa svoje stališče. Vse nobel, so rekli, pa tud vse narobe. A je treba vse zavijat, pa za vsako reč svoj škrnicelj! Kupiš kifeljc, plačaš pa še papir. Saj ta ne more bit zastonj. Kdor od njih je doživel plastiko, se je dodatno čudil. Križanagora, mlek v popirnatih škatlah! Samo še nekaj let je nekam odteklo, ko je avtor Nesmilečnega življenja dejal soprogi Branki Jurca: A slišiš, agronom in kmet klatita isto latovščino. Približno takrat pa na simpoziju v Portorožu pisatelj Beno Zupančič: Ne zadošča več stol, zdaj je treba reči »problem stola«. V preprostem pomenu gre za privajanje. Miselni tokovi valovijo na drugačni višini, v vsakdanjem življenju pa »kuhamo z vodó«, kakor je imela navado reči preprosta vaščanka za vse, kar je presegalo njen domet. Bolj kot smo zaradi kake spremembe napeti, manj se zavedamo, čemu vsemu smo se že privadili. Zato je dobro kdaj napraviti kak seznam. Prvo, čemur sem se morala privaditi, so bili čevlji. Pravšnji, a so me utesnjevali. Prepovedano je bilo pa tedaj prihajati v šolo bosonog. Tudi šolske copate niso bile nič podobne domačim. Težko sem se civilizirala s priklanjanjem; klanjam se je kot pozdrav veljal učiteljem. S časom in res počasi se je nabrala vrsta privajanj. Celo s telefonom je šlo težko: zjutraj sem se za napoved ure v slušalko vedno vljudno zahvalila; Nataši Dolec bom pa ja rekla hvala! Da sem tele, mi je razodel kolega v moji tedanji – službi! Kako delujejo avtomati, niti danes ne vem prav dobro. Tako gre s civilizacijo. Vključuje družbeni napredek. A ne človek ne človeštvo ga nista deležna v enaki meri. Če je napredek svetloba, je zaostajanje njegova senca. Prisoje in osoje. A kot da senca nima nobene prednosti! Kako hlastno jo kdaj iščemo. Kdaj sploh smemo reči, da je civiliziranost človeka zgrešila? Ali je manj učen, manj praktičen, manj moderen, manj ustvarjalen, manj komunikativen človek zato tudi manj človeški? Ko je bilo ugledni družini, ker je pač sodila med bogate, zaplenjeno premoženje, niso več jedli s srebrno žlico, a so ostali – dobrosrčni.
Neki veterinar je pripovedoval zgodbo o šestletniku in njegovem umirajočem irskem volčjem hrtu Lakiju. Šestletni Erik in njuna starša sta bila na Lakija močno navezani in vsi so upali, da psa lahko reši čudež. Veterinar je namreč pri psu odkril že precej napredovan stadij raka. Pes je bil že star in veterinar je družini povedal, da ne more več ničesar storiti, da bi psa ohranil pri življenju. Ponudil jim je, da opravi postopek evtanazije pri njih doma. Starša sta se strinjala, da bi lahko bila za vse, posebej za šestletnega Erika, to globoka izkušnja. Otrok bi se lahko iz tega nekaj naučil za življenje. In res je veterinar prišel naslednji dan na dom družine, ki je bila že zbrana okrog starega Lakija. Erik ga je počasi božal, čeprav ni povsem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Laki je čez nekaj trenutkov že zaspal. Mali fant je očitno mirno in brez pretirane žalosti sprejel Lakijevo smrt. Veterinar je še nekaj časa posedel ob družini in odrasli so glasno premlevali, kako žalostno je, da psi živijo tako kratek čas. Sploh v primerjavi z ljudmi, so se vsi strinjali. Erik, ki pa je bil ves ta čas tiho, se je tedaj oglasil: »Jaz vem, zakaj je tako.« Vsi so se začudeno obrnili k fantu, ki jim je razložil: »Ljudje se rodijo, da bi se naučili dobro in prav živeti. To pomeni, da bi imeli vse ljudi radi in da bi bili prijazni, kajne?« Fant je nadaljeval: »No, psi to že znajo in zato jim ni potrebno na svetu vztrajati tako dolgo kot ljudem.« Veterinarju je dala fantova izjava zelo misliti in še danes se večkrat spomni nanjo. Opazil je, kako malo je potrebno, pa so psi videti tako srečni. Kasneje si je napravil kratek seznam, česa vse se še lahko nauči iz življenja psov: – Ko se vrne ljubljena oseba domov, priteci, da jo pozdraviš – Pretegni se, preden vstaneš – Zadremaj – Izogibaj se grizenju, če zadostuje, da zarenčiš – Nikoli se ne pretvarjaj, da si nekaj, kar nisi – Če je tisto, kar si želiš, zakopano, koplji, dokler ne najdeš – Na vroč dan pij veliko tekočine in bodi v senci – Ko ima nekdo slab dan, tiho sedi v bližini in bodi nežen – Uživaj v pozornosti in dovoli, da se te ljudje dotaknejo – Odkrij pristno veselje v preprostem sprehodu – Bodi hvaležen.
Tako kot večkrat na naša, je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih. Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dvomiti v svoje izbire, vedno znova svoje vrednote postavljati pod vprašaj, in, kar je najhuje, dopustiti možnost, da ljubezen posuje vse, kar smo gradili, in vse, v kar smo verjeli. To pomeni Boga spustiti v svoj svet. Pustiti, da te zazebe lastno življenje. Pa ne zato, da bi zmrznil, marveč da bi začel iskati toploto. Takšen je uvod v zgodbo svete noči, ki ni treba, da je samo tistale božična. Tudi tale, današnja noč, v vseh mogočih oblikah. Bog trka na naša vrata z različnimi obrazi in preko različnih dogodkov. Želi si v naše življenje, da bi iz sterilne hiše napravil dom, da bi iz naših zabetoniranih prepričanj napravil prostor za človeka. Velikokrat ne gre drugače, kakor da ruši vse, kakor da v naših življenjih naredi nered. Toda ne pozabimo na betlehemske razmere. Nekaj, kar se zdi človeku »štala«, je v resnici bivališče Boga.
Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem – o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?
Imate radi fige? Ko so koncem avgusta ali pa v začetku septembra sočno sladkobne in je prava slast, ko zagrizeš v enega takih, dozorelih sadežev. Kot kaže, je tudi gospodar, o katerem pripoveduje evangeljski odlomek današnje nedelje, imel zelo rad fige. Seveda je bil njegov glavni problem ta, da pri vsem bujnem listju na smokvi v treh letih ni našel nobenega sadeža. Kaj mu bo torej smokvino drevo, če je vse skupaj za eno figo. No, ko bi bila vsaj ena figa, pa še te ni bilo. Razočaran in jezen naroči svojemu vinogradniku, naj jo poseka, a ga ta kljub vsemu uspe prepričati, naj jo pusti še eno sezono, češ da jo bo še malo okopal in pognojil in bo mogoče prihodnje leto vendarle rodila. Ta starodavna evangeljska podoba je seveda še kako aktualna. Polno listja, sadu pa nobenega! Z drugimi besedami – vrtenje okrog svojega popka. To, k čemur nas potrošništvo in kultura egoizma z vseh strani spodbujata in vabita. Jaz, meni, moje. Samo, da bo meni dobro, za ostale me prav malo briga. Naj bo to v ekološkem ali pa socialnem smislu. Ni pomembno, kaj in kako bo z drugimi, važno je le, da je meni dobro, da je zame ugodno, da jaz uživam, po možnosti celo na račun drugega. Sebičnost, ki ne vidi drugega, ki noče videti drugega, ampak le samega sebe. Pomembno je, koliko bom zaslužil, oziroma, koliko imam, kaj sem dosegel v karieri, ali kaj veljam, kakšno prepoznavnost ali slavo sem dosegel, koliko imam moči in kontrole … Da ne bo pomote – dobro in lepo je, ko si po napornem delu privoščimo takšno ali drugačno sprostitev in počitek. Ko z veseljem in hvaležnostjo prigriznemo kaj dobrega in to še poplaknemo z rujno kapljico. Problem je, če je vse to usmerjeno izključno name, osrediščeno samo na moj popek. To je potem tisto smokvino drevo, ki se košati z velikimi listi uspeha, pomembnosti, bogastva in moči, ne daje pa nobenega sadu drugemu. Sebičnost in egoizem namreč zapirata človeka samega vase in ne vodita v rodovitnost. Prav premik od sebe k drugemu pa nas v resnici dela ljudi. Rodovitnost, ko naredim nekaj za drugega, ko se zanj res potrudim, ko moram pri tem celo iti preko sebe – to je tisto, kar me kot človeka lahko najbolj notranje izpolnjuje. Človek in človeški postajam namreč šele, ko sem zares v odnosu z drugim, ko dajem in podarjam – predvsem sebe. V tem je rodovitnost, izpolnjenost, sad. Tista figa, na katero je gospodar – z vsem usmiljenjem in potrpežljivostjo – pripravljen počakati še eno sezono. Verjetno pa bomo morali poprej še malo okopati in pognojiti okoli svoje smokve
Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Søren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.«
Preko letošnjega gesla tedna družine smo povabljeni, da v premišljujemo o majhnih korakih. Kakšna je torej družina današnjega časa? Po eni strani je še vedno izjemno visok ideal mnogim, tudi mladim. Ko jih npr. anketarji povprašajo o njihovih največjih vrednotah, ki jim želijo v življenju slediti, se na enem prvih mest vedno pojavi družina. Na drugi strani pa je tu realnost … ki jo izkušamo vsi, ki v družinah živimo; realnost, da se mnogi mladi zanjo odločajo, ko niso več tako mladi. Realnost, da mnogi, ki se odločijo, kmalu obupajo ali pa si obupano povzročajo rano za rano, travmo za travmo. Tako je moja 8-letna hči pred kratkim med hojo po cesti slučajno slišala pogovor mamice in hčerke, ki je potekal nekako takole: »Mami, kdaj se bom lahko videla z atijem?« Mama odgovori: »Ti se ne boš, jaz pa se bom jutri.« Hči vpraša: »Mami, kje?« Mama odgovori: »Na sodišču.« Hči pravi: »Kaj bosta pa delala tam«? Mama: »Malo drugače se bova pogovarjala«. Takšnim tragedijam botruje dejstvo, da k skupnemu življenju pogosto pristopamo na dva napačna načina. Ali imamo pretirano idealizirano podobo, da bi morala »mlada dva« po poroki živeti »srečno do konca svojih dni«; ali pa, če se mu približamo iz resigniranega vidika, da »tako pač je«, da se tu ne da nič narediti; da je družinsko življenje pač ena sama velika tragedija. Čemu tako velik razkorak med idealom in realnostjo? Ali se nam to ne dogaja zato, ker ne razumemo dovolj dobro, da je družina res lahko nekaj najlepšega, kar se nam v življenju zgodi – vendar pa moramo najprej vedeti tudi, da se ta dinamika dogaja med osebami, ki so v življenju grešne, ranjene? Družino vedno ustvariva dva, ki sva vsak na svoj način ranjena. Skoraj vedno tako, da najina posamična ranjenost kliče po medsebojni razrešitvi. Kar v tem tednu družine lahko storimo je, da stopimo na pot majhnih korakov. Najprej storimo korak priznanja, da tako pač je. Človek – prav vsak od nas – je ranjen. Nihče ni popoln. In ko se zavedam, da sam nisem popoln, lažje priznam, da tudi tisti drugi v družinskem odnosu ni – in nikoli ne bo – popoln. In to neham od njega pričakovati ter zahtevati. Naslednji korak je, da se zavedam, da odnos med dvema nepopolnima človekoma terja nenehno delo. Trud. Trud, ki je sicer bogato poplačan, ampak najprej je na vrsti delo. In to delo moram začeti pri sebi. Pobuda za gradnjo odnosa je na meni. Šele ko storim prvi korak, lahko pričakujem – upajmo da pozitiven – odziv žene, moža, brata, sestre, otroka. Majhen korak, ki je na vrsti zatem, pa je zavedanje, da je to počasen proces, ki ne bo dal takojšnjih rezultatov. Sploh, če smo bili doslej vajeni živeti tako, da smo si v nestvarnih pričakovanjih prizadevali rano za rano. In največji korak je, da si za te rane odpustimo. K temu nas vabi tudi papež Frančišek, ki družinam priporoča naslednje: »Zakon je dolgo potovanje, ki traja vse življenje, in vi potrebujete Jezusovo pomoč, da bi z zaupanjem potovali skupaj, da bi se sprejemali, drug drugega vsak dan, in si odpuščali vsak dan, to pa je v družinah pomembno, znati odpuščati. Vsi imamo namreč pomanjkljivosti. Vsi!” Zdaj pa nismo več pri majhnih korakih, kajne? Odpuščanje je velik korak. Prevelik, da bi ga zmogel človek sam. Zanj potrebuje Božjo moč in pomoč. Vendar pa je korak, ki ga je potrebno in vredno narediti. Zato pojdimo k Bogu po moč in pomoč in to storimo. Skoraj idealna družina čaka, da se “zgodi”. Tudi nam.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to kar sadiš tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva ogromno dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Mladost sem preživel na vasi, v ta pravi šest članski družini – oče, mama in štirje otroci. Ne morem reči, da sta bila starša stroga, a pri nas se je vedno vedelo kaj se sme in kaj ne, da je treba spoštovati avtoriteto staršev, starih staršev in učiteljev, da je treba pozdravljati in do vsakogar gojiti spoštljiv odnos, da besede hvala, prosim in oprosti rešujejo še tako zahtevne zaplete med nami. Seveda štirje fantje namazani z vsemi žavbami nismo bili za naše starše vselej enostaven zalogaj… in je bilo treba kdaj dvigniti glas, a je bila verjetno mami učiteljici po poklicu srčna potrpežljivost kar v zibko položena. Iz izkušenj lahko rečem, kako pomembna je družina za celovit razvoj posameznika. Prisotnost očeta pravijo – ne le psihoanalitiki -, je ključnega pomena za razvoj morane razsodnosti mladega človeka, fantov še posebej. Podoba družine se spreminja, a nekaj je gotovo – prisotnost očeta in mame, ki se imata odgovorno rada, je najboljše zagotovilo za zdrav in celovit razvoj mladostnikov. To je kot ideal, a praksa je pogosto drugačna… veliko je ločitev, porok je vse manj, enostarševska družina je morebiti prepogost model. Otroci so vse preveč prepuščeni sami sebi in surovi medijski mašineriji za relativizacijo vsega kar šteje… so prevečkrat izgubljeni v vesolju vrednostnega pišmeuhovstva nas odraslih. Zakaj tradicionalni krščanski vrednostni vzorci, mednje štejemo zvestobo, stanovitnost, poštenost, resnicoljubnost, sočutje, dobroto, usmiljenje in odpuščanje tehtajo manj kot kariera, uspešnost, prestiž in denar? Zakaj veljaš za konzervativnega, če si proti abortusu in evtanaziji, če se ne strinjaš s tem, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke, če ti je tuja teorija izbire spola… če javno priznaš, da si veren in hodiš v cerkev? Zakaj ima toliko ljudi, tudi mladih, težavo z iskanjem smisla življenja in lovijo samomorilne misli? Zakaj je toliko ekranskih, kemičnih in drugih zasvojenosti… Ker smo razvrednotili pomen družine, ker ni nič več sveto, ker smo krščanskega Boga potisnili v evropsko čakalnico…veliko govorimo o krizi, a v krizi je dejansko preprosta kmečka pamet, ki je kdaj znala tudi v reševanje vsakodnevnih zgodb tkati tudi svetopisemske napotke… Za zaključek le nekaj vrstic iz 6.poglavja pisma apostola Pavla Efežanom: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. ‘Spoštuj očeta in mater’-to je prva zapoved z obljubo: ‘da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji.« Blagoslovljen dan vsem.
Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali na še verouk in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku z naslovom »Gospodov dan«.
Ljudje radi ocenjujemo ljudi, se nanje odzivamo po prvem vtisu. Ko na ta način v človeka vlagamo svoja pričakovanje, prej ali slej pride do kratkega stika. Narobe ocenimo konkretno vlogo, občutke, potrebe drugega človeka. Potem se zazdi, da nepričakovano stojiva vsak na svojem bregu. Kot prepad lebdi med nama nerazumevanje. Zgodba pripoveduje, da se je poglavar odločil, da bo svojo hčer in pol bogastva dal fantu, ki bo preplaval reko, polno krokodilov. Veliko snubcev se je zbralo in opazovalo, kako bi lahko to nalogo izpolnili. V reki so zagledali človeka, ki je divje plaval, se boril, da ga ne bi napadli krokodili. Srečno je priplaval na drugo stran. Ko je poglavar prišel do njega in mu rekel, da lahko dobi njegovo hčer in bogastvo, ki ga je obljubil, ta človek pogleda in mu pravi, da tega noče, ampak si samo želi najti tistega, ki ga je porinil v vodo. Zgodi se, da skušamo graditi odnose z »dobronamerno« pomočjo, ki pa se lahko pokaže kot povsem neumestna. »Saj ti samo dobro hočem!«, se v življenju zasidra v zavest kot manipulacija, kot nekaj, kar ne kaže spoštovanja do potreb, želja drugega. Gre le za to, da želim drugega zvabiti v moj koncept življenja, mu preprečiti njegovo enkratno pot. In prej ali slej se ta vpraša, kdo me je potisnil v to situacijo, v ta način življenja, ki ni bistvo moje življenjske Poti. Sam želim prevzeti odgovornost za svojo pot, za svoje poslanstvo. Ljudje se bojimo slabih odnosov, prepirov, zamer, sovraštva, ki razžirajo, povzročajo bolečine srca. Želimo si lepo živeti, imeti veliko veselja, radi se družimo s tistimi, ki jim lahko dajemo in nas veseli, da tudi mi dobivamo od njih. A vsak od nas se lahko vpraša, kaj je tisto v meni, kar odpove, me privede do tega, da se odzivam slabo, ko se zaplete, se obnašam drugače kot si želim, kot bi bilo dobro v taki situaciji. V konfliktu si je dobro ponavljati modrost – trdo do problema, mehko do človeka. To je kot kažipot, kot cilj, ki ga znam osmisliti in se mu vztrajno približujem. Na ta način imam tudi sam več trdnosti, saj negujem lep odnos do sebe in drugih. A ko mi ne gre, vedno pomaga, če se priporočam Sv. Duhu, da ne zanemarim ljubezni. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, torej sem toliko človek, kolikor sem sposobna ljubiti.
Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Iz tega izhaja tudi niz dvanajstih pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnih odnosom in boljšemu življenju nasploh. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Na kakšen način pristopiti k človeku, sploh če se ta znajde v težavah in o tem spregovori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč v prvi vrsti pomeni, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor dalje ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi enostavno utihnili in šli stran.« Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa zgolj dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in se igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoja občutja, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju lastnega problema.« Pristen intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ljudje ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je podal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »čutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav pogum, ki ga nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovorec nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se podaja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.«
Verjetno si, cenjene poslušalke in poslušalci, svojega življenja ne predstavljate brez stikala. Gre za na videz preprosto pripravo za vključevanje ali izključevanje električnega toka. Kaj vse lahko človek naredi z enim samim pritiskom na stikalo, ki je seveda izdelano po zadnjih modnih smernicah: inovativno, moderno in estetsko dovršeno. Z njim med drugim prižigamo tudi luči po naših domovih. Da je svetloba pomemben vir življenja, se je poblisnilo tudi Bogu. In to že prvi dan. Zemlja se mu je namreč brez svetlobe zdela pusta in prazna. Mogoče se je bal teme, ki se je razprostirala nad globinami. Že prvi dan ustvarjanja je imel v mislih tudi počitek, zato je svetlobo imenoval dan, temo pa noč. A svetloba mu še kar ni dala miru. K njej se je ponovno vrnil četrti dan. Še prej pa je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od tistih nad njim. Bog je obok imenoval nebo. Nato je odšel k počitku. Tretji dan se je posvetil vodam pod nebom. Tako smo dobili zemljo in morje. Četrti dan je na prostrani nebesni obok pritrdil še luči, ki naj bi ločevale dan od noči in bile znamenja za čase, dneve in leta. Bog je rekel: »Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« (Prim. 1 Mz 1,15) Naredil je dve veliki luči: »večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Prim. 1 Mz 1,16). Ne samo Bog, tudi ljudje, ki nas je Bog ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost, hrepenimo po svetlobi. A ne samo po tisti, ki jo lahko prižgemo s pritiskom na stikalo, temveč po notranji. Mi smo tisti, ki lahko v naših medsebojnih odnosih naredimo svetlobo in ustvarjamo temo, delamo mir in prizadenemo gorje. Lahko pa prinašamo luč upanja, ko naše življenje prekrijejo temni in grozeči oblaki ter v naših življenjskih predorih prevlada tema. Ne, cenjene poslušalke in poslušalci, ni lahko videti luči na koncu predora. Odvisno je, kako dolg je ta in kako močno svetlobo oddaja luč. Kaj lahko se zgodi, da nam bo kdo na koncu predora čez luč postavil mernik in tako ne bomo videli svetlobe. Tako kot na nebu zaradi oddaljenosti ne vidimo vseh zvezd, ki svetijo v temni noči. Za boljši pogled v zvezdno nebo potrebujemo dober teleskop, pa še takrat mora biti noč jasna. Da bi lahko ugledali luč na koncu življenjskega predora, je teleskop premalo. Skozi njegovo temino lahko prodremo le s pomočjo vere, upanja in ljubezni. Za nekoga izmed vas bo to Božja, za druge pa človeška pomoč. Mogoče boste temino poti lahko prehodili tudi sami. Svetlobo pa boste lahko uzrli šele potem, ko boste ponovno pod obokom dneva ali pa noči. Izhod iz predora je tako vaše edino možno stikalo, s katerim boste lahko ponovno prižgali luč svojega življenja.
Človeku najbližja realnost je vsakdanji svet. Vsakdanji svet predstavlja območje človeškega življenja, ki se nam zdi neposredno dostopno našim posegom vanj, ki ga dobro razumemo in se lahko znajdemo v njem. Osnovna dejavnost ljudi v vsakdanjem svetu je socialna interakcija, to je medsebojno sodelovanje in komuniciranje. V vsakdanji socialni interakciji sovpada »tu in sedaj« vsakega posameznika s »tu in sedaj« partnerjev v interakciji. Pri tem je najpomembnejše, ali in koliko socialna interakcija prispeva k ohranjanju osnovnih kvalitet človečnosti: svobodo, odgovornosti za svoje početje in skupnostno življenje ter solidarnosti. Ravno tu pa je prišlo v zadnjem desetletju z vstopom novih medijskih in informacijskih tehnologij ter potrošnje v naša življenja, do velikih sprememb. Nove medijske in informacijske tehnologije, vsiljeni načini potrošnje in preživljanja prostega časa nas zasipajo z navidezno neznanskimi »novimi možnostmi«, »izbirami«, »poželenji« in nas prepričujejo, kako služijo našim potrebam in željam. V resnici pa so okupirali naš vsakdanji svet in nam kradejo čas za socialnost in odnose. Vtis, da smo svobodni, je le iluzija, ki nas dela vse bolj odvisne od tržnih ponudnikov zadovoljitev želja, vse manj odgovorne za učinke potrošniškega vedenja in vse manj solidarne in skupnostno naravnane. Tu je na delu neznanska socialna in kulturna, pa tudi mentalna regresija, ki poraja zametke nove barbarizacije po vsem svetu. Srž te barbarizacije je egoistična drža do sveta, kjer vsak skrbi samo za sebe in svoje potrebe. Če se ne zavemo teh procesov, sami prispevamo k tej barbarizaciji, pa četudi samo s svojo pasivno držo. Zato se tej barbarizaciji lahko upremo samo s tem, da se vrnemo v skupnostne oblike življenja, da ostrimo občutljivost za ljudi okrog sebe, za sodelovanje in solidarnost v vsakdanjem življenju. Predvsem pa, da ne zapiramo oči pred bolečino in trpljenjem ljudi okrog nas.
Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da sedaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Mnogi prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva. Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.« Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, da se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost. Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, če se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo.
Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ vključno z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, da naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Zgolj usmerja nanj in ga vidi kot običajni del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredotočanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredotoča naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, kar pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredotočene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopoma. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
Neveljaven email naslov