Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast«.
Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Tako življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru podobnejši živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast je namreč »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa«, je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti.
Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je tako prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast«.
Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Tako življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru podobnejši živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast je namreč »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa«, je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti.
Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je tako prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.
Sem blagoslovljen in ljubljen človek. Nikoli v življenju me ni zapustilo nobeno dekle in tudi jaz nisem prekinil razmerja z nobeno deklico. To gre verjetno pripisati dejstvu, da sem s prvo deklico, ki sem jo malo bolj resno vzljubil, oziroma sem jo vzljubil do te mere, da sva »hodila«, ostal vse do današnjega dneva. In vsaj do pojutrišnjem ne načrtujem noben spremembe v tej smeri. Sem pa zadnjič presenečen in ne malo šokiran odkril, da to ni – če seveda odštejem otroško navezanost na mamo in očeta – najdaljša zveza v mojem življenju. »Mojega najljubšega pesnika« občudujem še kake tri, če ne štiri leta dlje. In ko sem ga lani, prvič v življenju videl od blizu, sem mu poletel v objem in bil posledično krepko presenečen in nemalo razočaran, ker sem bil deležen le stiska roke in formalne ljubeznivosti. Kar pa me je najbolj zabolelo, je bilo to, da sem mu na obrazu razbral, da me sploh ne pozna in da ne ve kdo sem! Priznam, da sem mu zameril, kot kakšne reči običajno zamerim le deklici, ki jo ljubim nekaj let manj kot »mojega najljubšega pesnika« in da sem potreboval kar nekaj časa preden sem mu lahko odpustil! Predvsem pa sem potreboval čas, da sem odpustil sebi neumno razmišljanje in pričakovanje, da te bo nekdo, ki te vidi prvič (!), poznal zgolj zato, ker znaš vse njegove pesmi na pamet in segaš po njih pogosteje kot po Svetem Pismu! Pričakovanja, ki jih vnašamo in prinašamo v odnose, so dostikrat zgolj »naša«. In več kot pričakujemo, dlje ko čakamo na izpolnitev, večje je naše razočaranje in trši pristanek. Kako naj ubogi pesnik pozna vsakega svojega bralca, kljub temu, da na izjemno intimen način vstopa v njegovo življenje. Tudi pesnik je zgolj človek ne Bog, pa čeprav smo si ga postavili na oltar. Je pa res, da Boga dostikrat jemljemo premalo resno… kot da je zgolj pesnik, čigar beseda nas poboža in nas potolaži. In se posledično ne spustimo z njim v »intimo«, ampak zgolj v »estetiko«!
Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave. Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji … Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet. K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev. Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj. Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa. Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših. Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja.
Danes goduje sveti Valentin, ki velja za zavetnika oči in notranjega spoznanja. Njegovo ime izhaja iz latinske besede »válens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli tudi za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Predvsem v anglosaksonskem svetu se je 14. februar uveljavil kot praznik zaljubljencev in se v zadnjih desetletjih, kot praznovanje romantične zaljubljenosti, razširil tudi pri nas. Ob valentinovem bo o ljubezni in osamljenosti razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik.
- Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala. - Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. - Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako se imaš, draga moja? - Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka. - Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo. Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi. Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne? Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla. Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti. Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje: Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral
Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrat dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu ostarelih, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi preko njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, kar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala sama sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost ! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni.
Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo. Na začetku ne gre takoj, vedno znova, kot mehurčki na vodi, pridejo ven slabe, negativne misli. Pa vztrajaš, čeprav celo sam sebe težko sprejmeš, drugi so začudeni, marsikdaj težko razumejo tvojo radost. Lepo je odkriti, da sem pravzaprav na pravem mestu. Potem je več optimizma, več veselja. Imam več čuta za človeka. Tudi če se zdi, da je v nepremostljivem zapletu življenja, me ne odvrne, se mu lahko približam, se pogovorim, se prijazno nasmehnem, se povežem z njim – z zlato nitko ljubezni. Gledala sem njegov obraz, nemočen, bled je počival na blazini, oči pa so izžarevale neko posebno svetlobo. Govorile so o življenju, naju, o hvaležnosti. Uprla sem se tesnobni skrbi, kaj bo z nama. Hvaležnost je bila tako močna, da se je Njegov mir, ki presega vsak razum, naselil v najini srci. Radost ljubezni ne moreš doseči, če stalno iščeš kompromise. Le z odprtostjo, ko si vztrajno prizadevaš odkrivati globino drugega. Le, ko se mu s čuječnostjo približaš, mu prisluhneš s srcem, slišiš njegovo globino, zaslutiš, kaj je najbolj bistveno zanj. Vzamem si čas. In objame me zavest o nama, ob njem zaslutim resnico o sebi. Tu se pojavi čudovita priložnost, da se učiš, da to učenje sprejmeš kot odločitev za nadaljevanje poti, na kateri se pojavljajo tudi napake. Ko se očitno kaj obrne narobe, me zamika, da bi ponovno videl samo slabo. A ko je najtežje in se počutiš mizerno, nisi sam. Gospod te drži za roko, ali vzame v naročje. Vedno, v veselju in v bolečini je s teboj. Sprejmem šibkosti, svoje in drugega. Pomembna je duhovna rast, molitev. In to je bistveno izhodišče za držo radosti življenja. Papež Frančišek poudarja, da je za dober odnos med možem in ženo potrebna in je bistvena rast v medsebojni ljubezni, cilj tega posebnega, nikoli končanega, skrivnostnega odnosa. Spomnim se modrine neba, ki je med zelenimi drevesi še bolj modra. Vrhovi borovcev so obrobljeni s čarobno modro barvo. Kot bi moj zeleni lesk oči povečal modrino tvojih. Na tvojih ustnicah zasije žarek smehljaja, ki se razširi po vsem obrazu, tudi čez bolečino v tvojem telesu in v srcu je tiho zadoščenje v enosti – ki je večna, ki ne mine, ki je radost ljubezni.
Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj?
Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis).
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Ko v življenju doživljamo neuspehe, si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če na to pristanemo! Če ste doživeli neuspeh, vam je na voljo pet korakov, da začnete na novo. Sprejmite odgovornost za lastni neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. »Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, / kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje« (Prg 28,13), piše v knjigi Pregovorov. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečila?« Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. – Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete ga spremeniti, zato je bolje, da se nehate ubadati z njo. Ralph Emerson je dejal: »Sleherni dan dočakaj in ga odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti.« Začnimo nov dan z mislijo na Boga. Apostol Pavel je takole pisal Filipljanom: Bratje, pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu (Flp 3,13-14). Zato stopimo pogumno v nov dan!
Ljudstvu je človečnost bolj potrebna od vode in ognja. Videl sem jih, ki so poginili, ker so stopili v vodo ali ogenj. Nisem pa še nikogar videl, ki bi poginil, ker je stopil na pot človečnosti. Učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja nevarno. Preprosta hrana, voda za žejo, komolec za vzglavje: tudi ob tem je lahko človek srečen. Nezasluženo bogastvo in ime povrh pa je zame toliko kot bežen oblak. Človeka, ki stvari ne razmisli daleč naprej, dolete v kratkem težave. Kdor s krepostjo vlada deželi, je podoben Severnici. Ta stoji mirno na svojem mestu in vse druge zvezde jo obkrožajo. Ako naletiš na človeka, ki je sprejemljiv za besede, pa ga ne ogovoriš, si izgubil človeka. Ako naletiš na človeka, ki za besede ni dovzeten in z njim govoriš, si izgubil besede. Modri ne izgublja ne človeka ne besed. Petnajst let sem imel pa sem težil za učenjem, trideset, in stal sem trdno. S štiridesetimi nisem več dvomil, s petdesetimi sem spreumeval Zakon neba. S šestdesetimi se mi je izostrilo uho, pri sedemdesetih pa lahko sledim vsem nagibom srca in mere ne prekoračim.
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Včeraj smo obhajali praznik Jezusovega darovanja v templju – Slovenci rečemo temu prazniku tudi svečnica. Prva asociacija? Sveča, ogenj, luč, svetloba. Danes pa v Cerkvi obhajamo god sv. Blaža. Gre za svetnika, ki ga prištevamo v skupino štirinajstih zavetnikov v sili. V času poznega srednjega veka so se hitro širile nevarne kužne bolezni in današnji svetnik je zavetnik zoper bolezni grla in vratu. Legenda pripoveduje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik. Potem pa je postal škof v Sebasti v Armeniji. Gre za čas Konstantina Velikega, čas preganjanja kristjanov. Blaž se je, da bi se lahko posvetil Bogu in se rešil preganjalcev, umaknil v samotno votlino. Toda preganjalci kristjanov so ga odkrili in na silo odvlekli v mesto. Na poti proti sodni palači je naproti prihitela vdova s svojim edinorojencem. Jokala je in prosila svetnika, naj reši njenega otroka. Otrok je namreč pojedel ribjo kost in zataknila se mu je v grlu. Verjetno si predstavljamo te bolečine. Bili so prepričani, da bo umrl. In kaj je naredil sv. Blaž? Za trenutek se je umaknil, molil, nato se je vrnil in dečka blagoslovil. Deček je čudežno ozdravel. Predstavljamo si materino veselje. Toda zgodba se nadaljuje. Svetega Blaža to dejanje ni rešilo smrti. Kljub temu so ga rablji odpeljali, kruto pretepli in mučili. Sklep? Sodnik ga je dal obglaviti. To se je zgodilo okrog leta 316. Na današnji dan duhovniki pri maši podeljujemo »blagoslov sv. Blaža«. Dve prekrižani sveči duhovnik približa grlu vernika in pri tem moli: »Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega druga zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Gre za blagoslov, ki spada med zakramentale, sveta znamenja. K temu blagoslovu pristopamo v veri. Saj se spomnimo Jezusovih čudežev – skoraj vsi se končajo: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Če pristopim k temu blagoslovu, to pomeni, da na neki način izpovedujem svojo vero. Morda kot zanimivost. Sveti Blaž je tudi zavetnik mesta Dubrovnik – tam ga imenujejo sveti Vlaho. V času, ko so bili samostojna republika, so imeli podobo, sliko svetega Blaža celo na državni in trgovski zastavi, kakor tudi na pečatu in kovancih. Sveti Blaž je zavetnik zdravnikov, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, čevljarjev, pekov, domačih živali in konj. Sveti Blaž je bil dober človek. Ob legendi vidimo, kakšno moč ima vera, zaupanje, prepuščanje … Ne bomo ga posnemali, kopirali – lahko pa smo pozorni na dogodke današnjega dne. Pojdimo v novi dan z odprtimi očmi in izkoristimo priložnost, da bodo ljudje tudi ob naši življenjski zgodbi lahko rekli: dober človek je, dober človek je bil.
Pred kratkim je umrl mlajši duhovnik, v žaru svojih zrelih let. Spoznala sem ga, ko je prišel kot mladi kaplan v našo župnijo in dvignil na noge vse vernike – otroke, mlade stare, tiste, ki so vsak dan v cerkvi in tiste z obrobij, ki niso imeli neki posebni odnos z dogajanjem v župniji. Njegov pogreb je bila veličastna slovesnost, kjer se je jokalo, pelo, upalo in tožilo… Govorniki so poudarjali njegovo zavzetost, zagnanost za Božje delo, saj bi lahko za njega ponovili besede apostola Pavla: Ljubezen Kristusova nas priganja… Bilo je veliko prošenj za odpuščanje, ker dostikrat nismo uspeli hiteti po evangeljski poti s tako hitrimi koraki kot on, predvsem pa je bilo neskončno veliko zahval za vse dobro, kar je storil za nas, vernike , za duhovnike, redovnike in redovnice, za uboge in oddaljene. V našem javnem prostoru duhovniki nimajo veliko prostora. Pa vendar so duhovniki dosti bolj prisotni v življenju našega naroda kot si mislimo. So posebneži, ki si upajo tudi v 21.stoletju vzeti zares evangelij in Jezusa, ki si upajo ne samo verjeti, ampak iti med ljudi in jim nositi veselo novico o Jezusu, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas, ljudi. Ljudje se še vedno veliko pogovarjajo o duhovnikih. Oni svoje življenje živijo pred dvema ogledaloma – pred ljudmi in pred Cerkvijo. So duhovniki – torej ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi rečmi in stvarmi. Odkar krščanska vera v Evropi vse bolj postaja ena od mnogih poti duhovnosti, a ne več vera, ki prežema vse pore našega življenja, ljudje še zmeraj ali mogoče vse bolj potrebujejo duhovnike. Zavedajo se moči, ki jo duhovnik ima. Ne, to ni politična moč, niti medijska moč, to je dosti več. To je moč od zgoraj, ko lahko na oltar prikliče prisotnost Jezusa Kristusa, ko lahko dvigne roko in našo dušo reši greha, ko z blagoslovljenim oljem mazili bolnike in jim prinaša upanje, večje od vseh zdravil in medicinskih znanosti. Duhovnik je božja prisotnost sredi materializiranega sveta. Res je le človek, a dotaknil se ga je sam Večni in zato se po njegovem blagoslovu dotika tudi nas. Da ne bi postali le roboti, da ne bi izgubili svoje duše, da bi bili ljudje z vsem, kar nam je Stvarnik podaril.
Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!
Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe. Sv. Janez Bosko, ki danes goduje, je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine. Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi, me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu. Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim. Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje.
Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem ! znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kaki legendi, stvarno pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, kjer je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je bil prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec – sicer veren človek – bi dodal, da te življenje sámo poišče na točki povračilnosti. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa v državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera in ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je kdaj v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kaka sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa zgolj kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. A opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo še takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje se pa z navideznimi nepomembnostmi. Ko me potem odraslega zoprno draži kaka navada sokrajana ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka -, me ne starši ne šola verjetno niso naučili pozornega poslušanja, sploh pa ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo nasloni na prijaznega lastnika kar nenadoma. Vredno premisleka.
Neveljaven email naslov