Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alija Novruzova najdete na facebooku in twitterju. Ima tudi svoj blog! Končnica -az sporoča, da je Ali iz Azerbajdžana. V enem svojih najbolj svežih zapisov na blogu kritizira, da državna univerza v Bakuju zato, da bi si vsaj malo povrnila ugled, podeljuje častne doktorate Nobelovim nagrajencem.
Z Alijem Novruzovom sem se pogovarjala v Bruslju, na konferenci o človekovih pravicah. 26-letni Ali je bil najmlajši udeleženec konference in vsaj na prvi pogled ni sodil med razpravljavce. Sodelovali so nominiranci za Nobelovo nagrado za mir, dobitniki nagrade Saharova, ugledni borci za človekove pravice z vsega sveta. Alija so predstavili preprosto kot blogerja.
Ali je prepričan, da se je v zahodni Evropi ali v ZDA neumno predstavljati kot bloger, ker je to lahko vsak! V Azerbajdžanu pa je drugače. “Ljudje, ki ne poznajo naše regije, bi morda mislili, da sem bloger in hipster. Toda pišem zato, da opozarjam, da smo zabredli.”
Ali Novruzov je bil vedno kritičen do dogajanja v družbi, a prav novi mediji so mu omogočili, da je kritično energijo usmeril v pravo smer. “Novi mediji so mi pomagali najti samega sebe. Moje življenje brez novih medijev bi bilo zelo drugačno, zelo težko. Na internetu sem od 2006. Do tedaj sem imel le mail, ki ga je zame odprl prijatelj, toda je bil deaktiviran, ker ga nisem uporabljal.”
Blog z latinskim imenom In Mutatione Fortitudo boste razumeli, saj je v angleščini. Zaradi glasbenega spektakla, ki ga bo naslednje leto gostil Baku, se je zanimanje za Azerbajdžan precej povečalo, pravi Ali. Opaža, da na njegov blog zajadra več ljudi. A tisti, ki jih Azerbajdžan zanima zaradi eursonga, njegovih prispevkov ne berejo, saj so preveč kritični. Ali Novruzov je namreč prepričan, da ljubitelje eurosonga zanimajo le svetle plati njegove države.
O devet milijonski državi med vzhodom in zahodom Ali težko pove kaj dobrega. Prepričan pa je, da je treba govoriti. Zato je aktivnen na številnih področjih. Ob bloganju vodi delavnice o novih medijih za nevladne organizacije, tvita in se seveda udejstvuje na facebooku! “Dva Azerbajdžana obstajata drug ob drugem. Eden je Republika Azerbajdžan. Z uradnimi novicami, da je vse boljše, da je vse tako, kot je bilo načrtovano. Druga pa je Republika Facebook. Kjer so vsi aktivisti, vsi so prosti in lahko pišejo, kar želijo.”
Če mislite, da azerbajdžanske oblasti kar mirno gledajo, kako jih aktivisti na družabnih omrežjih kritizirajo, se motite. “Vlada se na te dejavnosti odziva s starodobnimi metodami! Aktiviste zapirajo, pretepajo, strašijo. Dva moja kolega sta zaprta zaradi dejavnosti na facebooku. Eden je 19-letni študent iz manjšega mesta. Drugi je diplomiral na Hravardu, vrnil se je v Azerbajdžan in skušal nekaj narediti.”
Oba so torej zaprli. In jima naprtili lažne obtožbe. “Prvega so obtožili izogibanja vojski, drugega posedovanja drog. Vsi, še posebej tisti, ki smo živeli v Sovjetski uniji, vemo, kako lahko je ljudi lažno obtožiti.”
Aktivisti v Azerbajdžanu morajo biti zelo pogumni. Čeprav naš gost sebe ne opisuje kot takšnega. Raje verjame, da ni boječ. “Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi naslednjo minuto. Te bodo zaprli, ubili ali zabodli. Kot se je zgodilo nekemu pisatelju pred dnevi. In zdaj je mrtev!“
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alija Novruzova najdete na facebooku in twitterju. Ima tudi svoj blog! Končnica -az sporoča, da je Ali iz Azerbajdžana. V enem svojih najbolj svežih zapisov na blogu kritizira, da državna univerza v Bakuju zato, da bi si vsaj malo povrnila ugled, podeljuje častne doktorate Nobelovim nagrajencem.
Z Alijem Novruzovom sem se pogovarjala v Bruslju, na konferenci o človekovih pravicah. 26-letni Ali je bil najmlajši udeleženec konference in vsaj na prvi pogled ni sodil med razpravljavce. Sodelovali so nominiranci za Nobelovo nagrado za mir, dobitniki nagrade Saharova, ugledni borci za človekove pravice z vsega sveta. Alija so predstavili preprosto kot blogerja.
Ali je prepričan, da se je v zahodni Evropi ali v ZDA neumno predstavljati kot bloger, ker je to lahko vsak! V Azerbajdžanu pa je drugače. “Ljudje, ki ne poznajo naše regije, bi morda mislili, da sem bloger in hipster. Toda pišem zato, da opozarjam, da smo zabredli.”
Ali Novruzov je bil vedno kritičen do dogajanja v družbi, a prav novi mediji so mu omogočili, da je kritično energijo usmeril v pravo smer. “Novi mediji so mi pomagali najti samega sebe. Moje življenje brez novih medijev bi bilo zelo drugačno, zelo težko. Na internetu sem od 2006. Do tedaj sem imel le mail, ki ga je zame odprl prijatelj, toda je bil deaktiviran, ker ga nisem uporabljal.”
Blog z latinskim imenom In Mutatione Fortitudo boste razumeli, saj je v angleščini. Zaradi glasbenega spektakla, ki ga bo naslednje leto gostil Baku, se je zanimanje za Azerbajdžan precej povečalo, pravi Ali. Opaža, da na njegov blog zajadra več ljudi. A tisti, ki jih Azerbajdžan zanima zaradi eursonga, njegovih prispevkov ne berejo, saj so preveč kritični. Ali Novruzov je namreč prepričan, da ljubitelje eurosonga zanimajo le svetle plati njegove države.
O devet milijonski državi med vzhodom in zahodom Ali težko pove kaj dobrega. Prepričan pa je, da je treba govoriti. Zato je aktivnen na številnih področjih. Ob bloganju vodi delavnice o novih medijih za nevladne organizacije, tvita in se seveda udejstvuje na facebooku! “Dva Azerbajdžana obstajata drug ob drugem. Eden je Republika Azerbajdžan. Z uradnimi novicami, da je vse boljše, da je vse tako, kot je bilo načrtovano. Druga pa je Republika Facebook. Kjer so vsi aktivisti, vsi so prosti in lahko pišejo, kar želijo.”
Če mislite, da azerbajdžanske oblasti kar mirno gledajo, kako jih aktivisti na družabnih omrežjih kritizirajo, se motite. “Vlada se na te dejavnosti odziva s starodobnimi metodami! Aktiviste zapirajo, pretepajo, strašijo. Dva moja kolega sta zaprta zaradi dejavnosti na facebooku. Eden je 19-letni študent iz manjšega mesta. Drugi je diplomiral na Hravardu, vrnil se je v Azerbajdžan in skušal nekaj narediti.”
Oba so torej zaprli. In jima naprtili lažne obtožbe. “Prvega so obtožili izogibanja vojski, drugega posedovanja drog. Vsi, še posebej tisti, ki smo živeli v Sovjetski uniji, vemo, kako lahko je ljudi lažno obtožiti.”
Aktivisti v Azerbajdžanu morajo biti zelo pogumni. Čeprav naš gost sebe ne opisuje kot takšnega. Raje verjame, da ni boječ. “Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi naslednjo minuto. Te bodo zaprli, ubili ali zabodli. Kot se je zgodilo nekemu pisatelju pred dnevi. In zdaj je mrtev!“
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
Umetniško ime je izbral, ker je želel, da bi bilo to podobno tistim, ki se pojavljajo v stripih. Tako je junija vendarle postal lik v znanem italijanskem stripu Topolino – nadeli so mu vzdevek Paperotti, za vse druge pa še vedno ostaja Jovanotti. Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. V svoji skoraj tridesetletni karieri je nanizal 13 studijskih albumov, koncertira po Italiji in svetu, pred leti pa se je z družino preselil v Združene države Amerike. Jovanotti ne potrebuje posebne predstavitve, saj njegova glasba govori o njem. Tudi v tokratni oddaji Evropa osebno.
Mama večne košarkarske legende Biserka Petrović pravi, da je Dražen treniral tudi po sedem ur na dan. V zasebnem življenju je bil sramežljiv, na parketu nepopustljiv.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
Mehiški modni oblikovalec Joel Loyo je odraščal na pomarančnem ranču v Veracruzu, mama ga ni nikoli učila šivati, vseeno pa se je z veliko dela in pridnosti med študijem uspel v svetu mode uveljaviti tako, da so ga kot kreatorja najeli na mehiški Televisii, kjer je začel oblikovati kostume za igralce v telenovelah. Pred približno osmimi leti se je preselil v Slovenijo, zaradi ljubezni. Danes tekoče govori slovensko, pri nas pa ustvarja predvsem kopalke in maturantske obleke. Njegovo zgodbo, ki smo jo poimenovali kar mala telenovela, predstavljamo v tokratni Evropi, osebno.
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih. Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
Fazila Efendić ima pred vhodom v spominski center v Potočarih ima trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomeniki čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita: žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin. Od takrat živi za prihodnost. Obnovila je hišo, hčerka je doštudirala. Vnuki prihajajo na vrt nekoč živahne družinske hiše po sadje. “Rada se pogovarjam, rada imam posel, ljubim življenje. Tudi zato prodajam cvetje, ker me spominja na življenje." Fazila Efendić iz Srebrenice o življenju 20 let po genocidu, o sovraštvu in spravi, obtožbah in odpuščanju, o Angeli Merkel in Vladimirju Putinu, o preteklosti in predvsem o prihodnosti …
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med upori proti režimu Slobodana Miloševića, kasneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je eno leto z občasnim delom po restavracijah in barih učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku. Na Mednarodnem sodišču za vojen zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči in to je slišal tudi Marko in dobesedno padel v vodo med najtežje procese sodišča v Haagu. Njegov prvi primer obrambe je bil njegov nekdanji sovražnik številka ena Milošević.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Neveljaven email naslov