Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Nekdanja evropska in nizozemska parlamentarka, podpredsednica evropske liberalne stranke in vseskozi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk
Nizozemska političarka LouseWies Van der Laan že tri leta živi v Sloveniji. Odraščala je v diplomatski družini v ZDA, šolala pa se je tudi v Nemčiji in Belgiji. Njena bogata politična pot se je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v evropskem in potem še v nizozemskem parlamentu.
“Mislim, da je zelo pomembno, da politike ne prepustimo samo politikom, saj gre za preveč pomembno stvar. Poleg tega moramo poskrbeti za to, da so v politiki tudi mladi, ženske … Resnici na ljubo se z njo ukvarjajo po večini beli moški srednjih let, in sicer zaradi moči in svojega ega. Bolj bi se morali truditi, da bi politika zastopala družbo kot celoto.”
Prepričana je, da se ljudje s tem, ko se obrnejo stran od politike, odvrnejo tudi od družbe same. Še poseben odpor do vsega političnega opaža v Sloveniji. Skrbi jo tudi krepitev desnice po Evropi in vse večje zapiranje držav.
Begunska kriza je tako pokazala na neenotnost med članicami Evropske unije, v idejo katere LouseWies Van der Laan sicer še vedno zelo verjame. Opozarja, da trenutna težava niso evropske ustanove, ampak same države.
“28 držav se ob izbruhu begunske krize ni vprašalo, kako bi lahko to težavo enotno rešili, temveč kako bi se lahko izognili temu, da bi begunci ostali pri nas.”
Ograje, žice in zidovi niso rešitev. In če želimo drugačno Evropo, ki bo solidarna, vključujoča, moramo to povedati svojim vladam. In podpreti stranke, ki politike ne gradijo na ksenofobni retoriki strahu pred tujci.
Zelo goreča zagovornica demokracije in vladavine prava na pomislek, da je z demokratičnim odločanjem mogoče uzakoniti tudi diskriminacijo, odvrne, da je težava prav v naši predstava o tem, kaj demokracija sploh je.
“Demokracija ne pomeni zmage večine nad manjšino. Demokracija pomeni predvsem zaščito manjšine pred večino. Bistvo demokracije ni izločiti nekatere v družbi s preglasovanjem. Njeno bistvo je zaščita različnih manjšin: verskih, spolnih, rasnih itn. Na tej podlagi se mora oblikovati zakonodaja.”
Nad odločitvijo našega ustavnega sodišča, ki je dovolilo referendum o spremembi zakona o zakonski zvezi, je bila zelo razočarana. Kot pravi, gredo zakonodaje vseh naprednih držav v smeri izenačevanja zakonskih pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov.
Po selitvi v Slovenijo pred tremi leti se je nekoliko umaknila iz aktivne politike in se bolj posvetila družini. V prvih letih je za starejšega sina – v času njene intenzivne politične kariere – namreč bolj skrbel mož, zdaj pa sta, kot pravi, uravnotežila karieri.
“V Sloveniji je toliko stvari dobro urejenih. Imate odlično otroško varstvo, res bi si želela vaš vrtec na Nizozemskem, s toplimi kosili, ki jih smeš celo odnesti domov. To so pravi privilegiji. Na drugi strani pa mislim, da je več težav s poslovanjem. Če želiš postaviti podjetje z vso birokracijo in pravili, tu ni tako dobro. Na Nizozemskem lahko odpreš podjetje v petnajstih minutah in prvi dve leti ne plačuješ davkov.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Nekdanja evropska in nizozemska parlamentarka, podpredsednica evropske liberalne stranke in vseskozi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk
Nizozemska političarka LouseWies Van der Laan že tri leta živi v Sloveniji. Odraščala je v diplomatski družini v ZDA, šolala pa se je tudi v Nemčiji in Belgiji. Njena bogata politična pot se je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v evropskem in potem še v nizozemskem parlamentu.
“Mislim, da je zelo pomembno, da politike ne prepustimo samo politikom, saj gre za preveč pomembno stvar. Poleg tega moramo poskrbeti za to, da so v politiki tudi mladi, ženske … Resnici na ljubo se z njo ukvarjajo po večini beli moški srednjih let, in sicer zaradi moči in svojega ega. Bolj bi se morali truditi, da bi politika zastopala družbo kot celoto.”
Prepričana je, da se ljudje s tem, ko se obrnejo stran od politike, odvrnejo tudi od družbe same. Še poseben odpor do vsega političnega opaža v Sloveniji. Skrbi jo tudi krepitev desnice po Evropi in vse večje zapiranje držav.
Begunska kriza je tako pokazala na neenotnost med članicami Evropske unije, v idejo katere LouseWies Van der Laan sicer še vedno zelo verjame. Opozarja, da trenutna težava niso evropske ustanove, ampak same države.
“28 držav se ob izbruhu begunske krize ni vprašalo, kako bi lahko to težavo enotno rešili, temveč kako bi se lahko izognili temu, da bi begunci ostali pri nas.”
Ograje, žice in zidovi niso rešitev. In če želimo drugačno Evropo, ki bo solidarna, vključujoča, moramo to povedati svojim vladam. In podpreti stranke, ki politike ne gradijo na ksenofobni retoriki strahu pred tujci.
Zelo goreča zagovornica demokracije in vladavine prava na pomislek, da je z demokratičnim odločanjem mogoče uzakoniti tudi diskriminacijo, odvrne, da je težava prav v naši predstava o tem, kaj demokracija sploh je.
“Demokracija ne pomeni zmage večine nad manjšino. Demokracija pomeni predvsem zaščito manjšine pred večino. Bistvo demokracije ni izločiti nekatere v družbi s preglasovanjem. Njeno bistvo je zaščita različnih manjšin: verskih, spolnih, rasnih itn. Na tej podlagi se mora oblikovati zakonodaja.”
Nad odločitvijo našega ustavnega sodišča, ki je dovolilo referendum o spremembi zakona o zakonski zvezi, je bila zelo razočarana. Kot pravi, gredo zakonodaje vseh naprednih držav v smeri izenačevanja zakonskih pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov.
Po selitvi v Slovenijo pred tremi leti se je nekoliko umaknila iz aktivne politike in se bolj posvetila družini. V prvih letih je za starejšega sina – v času njene intenzivne politične kariere – namreč bolj skrbel mož, zdaj pa sta, kot pravi, uravnotežila karieri.
“V Sloveniji je toliko stvari dobro urejenih. Imate odlično otroško varstvo, res bi si želela vaš vrtec na Nizozemskem, s toplimi kosili, ki jih smeš celo odnesti domov. To so pravi privilegiji. Na drugi strani pa mislim, da je več težav s poslovanjem. Če želiš postaviti podjetje z vso birokracijo in pravili, tu ni tako dobro. Na Nizozemskem lahko odpreš podjetje v petnajstih minutah in prvi dve leti ne plačuješ davkov.”
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
40 milijonov prodanih knjig, prevedenih v 40 jezikov, cel kup nagrad in zvezdniški status na Norveškem, od koder prihaja – tako bi najlažje opisali dosežke pisatelja kriminalnih romanov Joa Nesboja. Njegov glavni knjižni lik inšpektor Harry Hole je vse prej kot običajen povprečnež – veliko večino časa je to prenapeta in neznosna oseba z bogato zgodovino zlorabe drog in alkohola, precejšnjim številom razpadlih zvez in temačnih epizod v življenju. Kako razmišlja njegov stvaritelj, ki je bil nekdaj uspešen nogometaš, vojaški pilot, borzni posrednik in velika rock zvezda, ob obisku Slovenije pa je šel plezati na Osp, slišite v oddaji Evropa osebno.
Aram Barholl, priznani nemški konceptualni umetnik, ki se ukvarja s prepletanjem digitalne in analogne resničnosti.
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.
Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.” Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.
Ko se je pri enajstih letih z Zanzibarja s starši preselil na angleško podeželje, so mu vrstniki dejali, da ne govori prave različice angleščine. Zaradi sprememb in menjave okolja je postal problematičen, rekli so mu otrok s posebnimi potrebami. Ugotovil je, da ni edini in da želi pomagati nemotiviranim otrokom. Brian de Lord je socialni delavec in vodja več centrov za ogrožene otroke in mladostnike. Ukvarja se z agresivnimi in zanemarjenimi posamezniki, pripadniki tolp in radikaliziranimi mladimi.
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Bill Shipsey je dolgoletni aktivist Amnesty International, odvetnik, ustanovitelj globalnega programa Umetnost za človekove pravice in pobudnik nagrade Ambasador vesti. Veterana boja za človekove pravice, ki je letos tudi član mednarodne žirije na Festivalu dokumentarnega filma, smo ujeli med odprtjem prostora Václava Havla v Ljubljani, ki je namenjen spodbujanju demokratičnega dialoga.
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Redki posamezniki in organizacije se (uspešno) uprejo politiki in ideologiji Viktorja Orbana. Katka Cseh je mlada zdravnica in podpredsednica madžarskega gibanja Momentum, ki je pred meseci preprečilo grandiozno idejo madžarske oblasti, da bi Budimpešta gostila letne olimpijske igre 2024. Mladi aktivisti ne zanikajo političnih ambicij, ostro kritizirajo Orbanovo vladavino, ne skrivajo se pod zaslombo civilne družbe in verjamejo, da lahko nekega dne prevzamejo oblast. Katka Cseh je rojena v Kanadi, študirala je tudi na Nizozemskem, a vidi svojo prihodnost na Madžarskem. Brez olimpijskih iger, a z najboljšimi evropskimi demokratičnimi in gospodarskimi praksami.
Gost oddaje Evropa osebno je poliglot Josh Rocchio, človek, ki ima toliko poklicev kot jezikov, ki jih govori. Pri nas se je znašel zaradi dekleta, ki je kmalu postalo njegova žena, zdaj so štirje. Josheva zgodba je polna naključij in slučajev, v njej pa ne manjka komičnih vložkov, ki nastavljajo ogledalo slovenski copatarski družbi.
Najwan Darwish je palestinski pesnik, pisatelj in urednik. Živi v Jeruzalemu, kjer dela kot urednik kulture časnika Al Araby Al Jadeed, ki je arabski časopis, ki izhaja v Londonu. Nekateri kritiki ga opisujejo kot enega izmed največjih novih zvezd arabske literature. Njegovo knjigo “Nothing more to lose” so leta 2014 uvrstili na prestižen seznam knjig leta po izboru ameriškega NPR-ja. Vendar sam je daleč od slave, saj se je izogiba in na nikakršen način noče imeti opravka z njo. Povsem skromno in ponižno se oklepa zgolj in samo poezije.
Saleem Vaillancourt živi v Londonu, odraščal je v Kanadi in Združenih državah Amerkie. Njegova mama je Iranka, vendar sam še ni bil v Iranu, saj bi bilo to zanj prenevarno. Je novinar in aktivist kampanje Izobrazba ni zločin. Saleem je zaposlen na projektu Izobrazba ni zločin, ki opozarja na sistematično kratenje pravic največji neislamski manjšini v Iranu – bahajcem. Iranski režim jim med drugim prepoveduje dostop do visoke izobrazbe. Pred 30 leti so ustanovili Bahajski inštitut za visoko izobraževanje, ki predstavlja eno od najdlje trajajočih in hkrati najmanj znanih oblik konstruktivnega kljubovanja in mirnega odpora na svetu.
Ameriška novinarka iz Portlanda v Oregonu je stara šele 26 let, njen življenjepis pa se bere, kot da bi jih imela vsaj dvakrat toliko. Zadnja leta je Cecelia Marshall delala kot časopisna novinarka v Phnom Penhu v Kambodži, še prej se je doma ukvarjala tudi z radiem, preučevala je med drugim kulture prvotnih prebivalcev Severne Amerike. "Med političnimi novinarji velja, da so predsedniške volitve naše "olimpijske igre". Vsak dan poskušaš povedati kaj novega, z drugega zornega kota in potem končno prideš do vrhunca, večera, ko so znani rezultati. Na terenu si od petih zjutraj pa do dveh, treh zjutraj naslednji dan. In potem ne greš domov, ampak na radio, kjer posnameš zgodbo za naslednje jutro. In ob 6-ih greš potem končno spat." Vmes je pol leta postavljala eko vasi v Senegalu, danes pa v Oldenburgu v Nemčiji študira migracije in medkulturne študije. Vmes je še za nekaj časa odšla v Palestino, teden dni po snemanju te Evrope osebno pa se je tudi poročila. Njen mož je prav iz Palestine.
Leonidas Oikonomakis je nedavno zaključil z doktoratom o različnih gibanjih v Latinski Ameriki, letos pa prvič poučuje na Univerzi na Kreti. Njegova predavanja niso priljubljena samo zaradi njegovega kritičnega pogleda na družbo in aktualno dogajanje po svetu, ampak tudi zato, ker je 35-letni Leonidas glavni pevec in pisec v priljubljeni grški hiphop skupini Social Waste, ki v grškem glasbenem prostoru odzvanja z družbeno kritičnimi besedili, s katerimi poskuša informirati in izobraževati svoje poslušalce.
Andrew Villone je Američan, ki je pred slabimi 20-imi leti med potovanjem po Evropi po naključju obiskal tudi Slovenijo. To je bila ljubezen na prvi obisk in pozneje se je večkrat vrnil – nazadnje pred 4-imi leti, ko se je z družino ob spremstvu kamer v oddaji House Hunters International preselil v Kranj. Svoje popotniške izkušnje je vnovčil tako, da pretežno Američanom in Avstralcem ponuja butično izkušnjo Slovenije ter jim odstira kulinarične in vinske presežke naše dežele.
Neveljaven email naslov