Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Nekdanja evropska in nizozemska parlamentarka, podpredsednica evropske liberalne stranke in vseskozi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk
Nizozemska političarka LouseWies Van der Laan že tri leta živi v Sloveniji. Odraščala je v diplomatski družini v ZDA, šolala pa se je tudi v Nemčiji in Belgiji. Njena bogata politična pot se je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v evropskem in potem še v nizozemskem parlamentu.
“Mislim, da je zelo pomembno, da politike ne prepustimo samo politikom, saj gre za preveč pomembno stvar. Poleg tega moramo poskrbeti za to, da so v politiki tudi mladi, ženske … Resnici na ljubo se z njo ukvarjajo po večini beli moški srednjih let, in sicer zaradi moči in svojega ega. Bolj bi se morali truditi, da bi politika zastopala družbo kot celoto.”
Prepričana je, da se ljudje s tem, ko se obrnejo stran od politike, odvrnejo tudi od družbe same. Še poseben odpor do vsega političnega opaža v Sloveniji. Skrbi jo tudi krepitev desnice po Evropi in vse večje zapiranje držav.
Begunska kriza je tako pokazala na neenotnost med članicami Evropske unije, v idejo katere LouseWies Van der Laan sicer še vedno zelo verjame. Opozarja, da trenutna težava niso evropske ustanove, ampak same države.
“28 držav se ob izbruhu begunske krize ni vprašalo, kako bi lahko to težavo enotno rešili, temveč kako bi se lahko izognili temu, da bi begunci ostali pri nas.”
Ograje, žice in zidovi niso rešitev. In če želimo drugačno Evropo, ki bo solidarna, vključujoča, moramo to povedati svojim vladam. In podpreti stranke, ki politike ne gradijo na ksenofobni retoriki strahu pred tujci.
Zelo goreča zagovornica demokracije in vladavine prava na pomislek, da je z demokratičnim odločanjem mogoče uzakoniti tudi diskriminacijo, odvrne, da je težava prav v naši predstava o tem, kaj demokracija sploh je.
“Demokracija ne pomeni zmage večine nad manjšino. Demokracija pomeni predvsem zaščito manjšine pred večino. Bistvo demokracije ni izločiti nekatere v družbi s preglasovanjem. Njeno bistvo je zaščita različnih manjšin: verskih, spolnih, rasnih itn. Na tej podlagi se mora oblikovati zakonodaja.”
Nad odločitvijo našega ustavnega sodišča, ki je dovolilo referendum o spremembi zakona o zakonski zvezi, je bila zelo razočarana. Kot pravi, gredo zakonodaje vseh naprednih držav v smeri izenačevanja zakonskih pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov.
Po selitvi v Slovenijo pred tremi leti se je nekoliko umaknila iz aktivne politike in se bolj posvetila družini. V prvih letih je za starejšega sina – v času njene intenzivne politične kariere – namreč bolj skrbel mož, zdaj pa sta, kot pravi, uravnotežila karieri.
“V Sloveniji je toliko stvari dobro urejenih. Imate odlično otroško varstvo, res bi si želela vaš vrtec na Nizozemskem, s toplimi kosili, ki jih smeš celo odnesti domov. To so pravi privilegiji. Na drugi strani pa mislim, da je več težav s poslovanjem. Če želiš postaviti podjetje z vso birokracijo in pravili, tu ni tako dobro. Na Nizozemskem lahko odpreš podjetje v petnajstih minutah in prvi dve leti ne plačuješ davkov.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Nekdanja evropska in nizozemska parlamentarka, podpredsednica evropske liberalne stranke in vseskozi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk
Nizozemska političarka LouseWies Van der Laan že tri leta živi v Sloveniji. Odraščala je v diplomatski družini v ZDA, šolala pa se je tudi v Nemčiji in Belgiji. Njena bogata politična pot se je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v evropskem in potem še v nizozemskem parlamentu.
“Mislim, da je zelo pomembno, da politike ne prepustimo samo politikom, saj gre za preveč pomembno stvar. Poleg tega moramo poskrbeti za to, da so v politiki tudi mladi, ženske … Resnici na ljubo se z njo ukvarjajo po večini beli moški srednjih let, in sicer zaradi moči in svojega ega. Bolj bi se morali truditi, da bi politika zastopala družbo kot celoto.”
Prepričana je, da se ljudje s tem, ko se obrnejo stran od politike, odvrnejo tudi od družbe same. Še poseben odpor do vsega političnega opaža v Sloveniji. Skrbi jo tudi krepitev desnice po Evropi in vse večje zapiranje držav.
Begunska kriza je tako pokazala na neenotnost med članicami Evropske unije, v idejo katere LouseWies Van der Laan sicer še vedno zelo verjame. Opozarja, da trenutna težava niso evropske ustanove, ampak same države.
“28 držav se ob izbruhu begunske krize ni vprašalo, kako bi lahko to težavo enotno rešili, temveč kako bi se lahko izognili temu, da bi begunci ostali pri nas.”
Ograje, žice in zidovi niso rešitev. In če želimo drugačno Evropo, ki bo solidarna, vključujoča, moramo to povedati svojim vladam. In podpreti stranke, ki politike ne gradijo na ksenofobni retoriki strahu pred tujci.
Zelo goreča zagovornica demokracije in vladavine prava na pomislek, da je z demokratičnim odločanjem mogoče uzakoniti tudi diskriminacijo, odvrne, da je težava prav v naši predstava o tem, kaj demokracija sploh je.
“Demokracija ne pomeni zmage večine nad manjšino. Demokracija pomeni predvsem zaščito manjšine pred večino. Bistvo demokracije ni izločiti nekatere v družbi s preglasovanjem. Njeno bistvo je zaščita različnih manjšin: verskih, spolnih, rasnih itn. Na tej podlagi se mora oblikovati zakonodaja.”
Nad odločitvijo našega ustavnega sodišča, ki je dovolilo referendum o spremembi zakona o zakonski zvezi, je bila zelo razočarana. Kot pravi, gredo zakonodaje vseh naprednih držav v smeri izenačevanja zakonskih pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov.
Po selitvi v Slovenijo pred tremi leti se je nekoliko umaknila iz aktivne politike in se bolj posvetila družini. V prvih letih je za starejšega sina – v času njene intenzivne politične kariere – namreč bolj skrbel mož, zdaj pa sta, kot pravi, uravnotežila karieri.
“V Sloveniji je toliko stvari dobro urejenih. Imate odlično otroško varstvo, res bi si želela vaš vrtec na Nizozemskem, s toplimi kosili, ki jih smeš celo odnesti domov. To so pravi privilegiji. Na drugi strani pa mislim, da je več težav s poslovanjem. Če želiš postaviti podjetje z vso birokracijo in pravili, tu ni tako dobro. Na Nizozemskem lahko odpreš podjetje v petnajstih minutah in prvi dve leti ne plačuješ davkov.”
Evropa, osebno gosti Angležinjo Nikki McNeill, predstavnico za stike med mediji in glasbeniki na kopici evropskih festivalov, med katerimi so tudi nekateri največji – Exit, Sziget, Eurosonic in drugi. Njeno podjetje je znano kot ena izmed vodilnih neodvisnih PR agencij, že več kot desetletje sodeluje tudi s posameznimi glasbeniki in DJ-i, pozorno spremlja tudi spremembe v glasbeni industriji in nove trende, ki jo preoblikujejo. Na festivalih vijuga med željami novinarjev in muhami ter zahtevami glasbenih zvezdnikov, večino festivalske sezone je na poti med evropskimi mesti, a koncert vidi le, če se uspe za nekaj minut izmuzniti obveznostim.
Vedno so bile potrebne revolucije, da si je posamezni del družbe izboril pravice, ki mu pripadajo. Delavski razred, temnopolti, istospolno usmerjeni … danes pa poseben boj za svoje pravice bojujejo starejši ljudje. In njihova glasnica je 65-letna pisateljica in aktivistka Ashton Applewhite, ki je v Sloveniji predstavila knjigo Lepota let: Manifest proti starizmu. In zakaj se po njeno vsi tako zelo bojimo staranja? Ashton Applewhite pravi, da je staranje strašljivo, ker pomislimo na propadanje duha in telesa, a če starejše ljudi vprašamo, ali bi bili spet mladi, ti ne odgovorijo pritrdilno. Kako torej rešiti to razcepljenost v sebi, se uspešno spopasti z obraznimi gubami in sivimi lasmi, je povedala v oddaji Evropa osebno.
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Jim Johnson iz Indiane v ZDA je vse svoje življenje prodajal tehtnice, v prostem času pa odkrival skrivnosti barbecuea, ameriškega načina prekajevanja velikih kosov mesa na nizki temperaturi. Če bi obstajal doktorat s tega področja, bi ga 'pitmaster' Jim Johnson zagotovo imel: 28 let je tekmoval na najrazličnejših tekmovanjih, osvojil kar 76 velikih nagrad. Danes je predvsem ambasador kanzaškega načina priprave BBQ in z ekipo prijateljev iz združenja KCBQ po svetu širi vedenje in znanje 'low and slow' pečenja in prekajevanja mesa. Pred kratkim je bil prvič v Sloveniji. Slovenija ga je čisto prevzela in slovenske navdušence je učil skrivnosti pravega ameriškega barbecuea.
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj. Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
Val 202 jih praznuje 45, ena od njegovih mnogih hčera – Evropa osebno – pa letos točno 10. Oddaja, ki nas globalizira, pa vseeno skrbi za opozarjanje na različnosti, je doslej povedala prek 500 različnih zgodb, v njej smo gostili mongolske pastirje, svetovne popotnike, olimpijske zmagovalce, legende Himalaje, svetovno znane pisatelje, zvezdnike, manekenke, nenavadne politike, svetovno znane filozofe in še koga.
Pred 15-imi leti ji je bilo na enotedenskem potovanju po Sloveniji tako všeč, da se je po povratku domov, na Madžarsko, odločila, da se bo učila slovensko. Nenavaden hobi, ki je gotovo pripomogel k temu, da je danes Biborka Molnar-Gabor direktorica madžarskega kulturnega inštituta v Ljubljani.
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Evropa, osebno! je danes bolj kot osebna korporativna. Spoznavamo namreč Jennifer Lyn Morone, delničarko svojega lastnega telesa. Pred tremi leti je odšla v davčno oazo Delaware in tam na svoje ime registrirala istoimensko korporacijo, svoje ime zaščitila kot blagovno znamko, zdaj pa se poskuša tržiti. Konceptualna umetnica do srede junija razstavlja v Aksiomi v Ljubljani, trdi pa, da so podatki o nas danes že primerljivi z vrednostjo nafte.
V tokratni Evropi osebno boste spoznali Ryana Mahana, Američana, ki se ukvarja s tolpami. Želel je razumeti, zakaj tolpe obstajajo in kako delujejo. Vedno znova je spoznaval, da si mladi delovanja v tolpi ne izberejo sami. V to jih prisilijo okoliščine. Dela tudi z otroki migrantov, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Najpogosteje jih izkoriščajo premožni ljudje, kot so zdravniki, odvetniki, diplomati. Američan, ki je v London odšel v času Georga W. Busha, danes, ko je na oblasti Trump, razmišlja, da je morda že skrajni čas, da se vrne.
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira. Pravzaprav je bil najprej ilustrator, potem je po spletu okoliščin – ker se je nekemu tajskemu založniku zlagal, da tudi piše – začel svoje ilustracije zares opremljati še z zgodbami. No, še prej je hodil v šolo za mlade nadarjene glasbenike, ker se je mami zdelo, da bi lahko bil tudi njen sin Robertino Loretti. Danes je 62 letni izjemno prijeten gospod odličen ambasador Litve in njene kulture, ki rad pove, da kakšne sovjeto-nostalgije nima. Prej sovjeto-alergijo. Tudi zato, ker je njegov študij na likovni akademiji v Vilni trajal več desetletij, končal pa ga je šele, ko se je v Litvi končala sovjetska doba. Med študijem so ga namreč zaradi “slabih ocen” (kot so ubesedili njegovo simpatiziranje s hipijevsko kulturo), izključili iz akademije.
Marta Rojnik je v Slovenijo je prišla iz venezuelskih Andov, iz Méride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik njen oče izvira iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav pol svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi deželo spoznala in osvojila tudi jezik.
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Tokrat Evropa, osebno! ni našla gosta, ampak je gost našel Evropo, osebno!. Našega novinarja Jana Grilca je med snemanjem pocukal za rokav z vprašanjem, zakaj poleg letalnice stoji tisti velik kup snega. In poleg tega, seveda, kaj Jan snema. Tako je ob razlaganju snežne zaloge, ki jo pač pri več kot 20 stopinjah potrebuješ, nastala še zgodba Martina Gaussa, Nemca, ki od leta 2003 vsako leto za 14 dni pride v Planico. Je popolnoma nor na smučarske skoke in polete, celo tako nor, da si je dal izdelati svoj skakalni kombinezon in na pozna-srednja leta začel ljubiteljsko skakati. Svoj rekord je sicer postavil v Obersdorfu, 21 metrov, a meka letenja je tudi zanj Planica.
“Naroda, ki piše, ni mogoče izbrisati s svetovnih zemljevidov,” pravi finska pisateljica Sofi Oksanen, hči estonske matere in finskega očeta. Čeprav rojena na Finskem, kjer tudi živi, pa se zaradi družinske sovjetske preteklosti počuti povezana z Estonijo. O njeni polpretekli zgodovini je napisala že nekaj knjig, nazadnje je v Sloveniji predstavila knjigo Ko golobice izginejo, v kateri piše o drugi svetovni vojni in času totalitarnega režima ter kakšen vpliv ima vojna na tako majhen narod, kot je estonski. Avtorica, ki jo boste – če jo boste kdaj srečali – prepoznali po posebnem stilu: v vijoličasti, temni opravi, močno naličena in z umetnimi modrimi, vijoličastimi in črnimi dredi v laseh, je bila gostja oddaje Evropa, osebno.
Madžar, ki je 12 let potoval po svetu, se je pred tremi leti ustalil v Kolumbiji v ogromni kotlini, kjer leži drugo največje mesto Medellin. Že odkar je odprl kavarno poskuša Kolumbijce prepričati o pravem pomenu kave, ki se ga po njegovem mnenju premalo zavedajo. Kakšne so razlike v podjetništvu in življenju med Kolumbijo in Madžarsko ter zakaj je Medellin postal njegov dom je Zsolt Papp povedal v Evropi, Osebno.
Fanta, Slovenca, ki je vmes postal njen mož, je pred 11 leti spoznala na študentski izmenjavi na Slovaškem. Poskusila sta najprej na njenem terenu, na Portugalskem, a sta zaradi gospodarskih razmer pred 9 leti pristala v Sloveniji. Težko je bilo, pravi, poleg tega je selitvi zelo nasprotovala njena mama, ki še danes svojo vnukinjo, ko ta nagaja, pokliče kar “Slovenka”. No, Daniela Ribeiro je vmes res postala že skoraj Slovenka. Pri nas ravno končuje doktorat, še vedno pa pogreša večno odprtost ljudi, normalno hrano in predvsem sonce.
Skoraj 30 let že dela v baru enega najstarejših hotelov v zibelki zimskega turizma, Sankt Moritzu. Markantni mož, klasični predstavnik stare šole šefov barov iz nekdanje skupne države, ki so bili namazani z vsemi žavbami, a tako spretni v svojem poklicu, da si jim jedel z roke. Ime mu je Branko Matevljić in v Švico je prišel iz Portoroža. V svoji karieri je stregel marsikateri znani evropski kronani glavi, tudi marsikakšnemu politiku in estradniku. In, predvsem z zgodbami, tudi Alešu Smrekarju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
Neveljaven email naslov