Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Sandra Kalniete je od leta 2009 poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
“Ko hočem impresionirati svoje zahodne kolege, jim navadno povem svojo zgodbo o Pepelki. Rojena sem bila v gulagu, a moj podpis je na latvijski pristopni pogodbi k Uniji.”
V Evropi in tudi širše je znana predvsem po dveh stvareh: od leta 2009 deluje kot evropska poslanka, pred leti pa je napisala knjigo V plesnih čevljih v sibirskem snegu, ki je prevedena v več kot 13 jezikov. V njem opisuje, kako je življenje v gulagu zaznamovalo usodo njene družine. “Bila sem otrok, obdarjen z vso ljubeznijo in zaščito svojih staršev. Zato nimam slabih spominov. To je vsekakor postavilo temelje moji osebnosti, moji odločnosti in temu, da sem se znala pozneje v življenju vedno zoperstaviti krivicam.”
Danes v Evropskem parlamentu med drugim predseduje neformalni skupini poslancev za “Spravo evropskih zgodovin”. Skupina želi razviti skupni pogled na zločine totalitarnih režimov, med drugim tudi na totalitarni komunistični režim Sovjetske zveze, da bi zagotovila neprekinjen proces ocenjevanja totalitarnih zločinov in enakopravno obravnavo in nediskriminacijo žrtev vseh totalitarnih režimov.
“Veste, ko živite pod totalitarnim režimom, je vsakdanjik ves čas zavit v strah, saj ni nikoli povsem jasno, kje je meja … V takih razmerah se je izjemno težko zoperstaviti režimu. Cena je lahko namreč tudi tvoje življenje … in vsako bitje ima na razpolago le eno življenje.”
Sandra Kalniete je v politiko vstopila leta 1988 med vznikom latvijskega gibanja za neodvisnost. Bila je ena od ustanoviteljev in poznejša namestnica voditelja latvijske Ljudske fronte, glavne latvijske politične organizacije za neodvisnost.
“Bili smo naivni in smo pričakovali, da nam bo svet po sprejetju tega dokumenta kar planil v objem in nas navdušeno pozdravljal. Nič takega se ni zgodilo. Svet, zlasti evropske države, je skrbela razorožitev, ves čas so nas opozarjali, naj ne stresamo preveč Gorbačovega čolna.”
Uspeh baltskih držav je tako po njenem mnenju v tem kontekstu tako najbolj rezultat odprtosti in zmožnosti učenja, zelo hitrega učenja.
“Skočiti smo morali na evropski vlak, potem ko je ta že zdavnaj odpeljal s postaje. A nam je uspelo. Zelo malo časa smo imeli, da smo implementirali evropsko zakonodajo in obenem pokazali tudi prve rezultate na gospodarskem, socialnem in drugih področjih v državi.”
Sandra Kalniete je v letih po osamosvojitvi Latvije vodila njihovo diplomacijo, za kratek čas je bila tudi evropska komisarka. Pozneje se je spustila tudi v predsedniško tekmo v svoji državi, a je vmes odnehala. Danes kot evropska poslanka deluje predvsem na področju zunanjih zadev Unije. 4-ega maja, ko se v Latviji spominjajo svojega slavnega »da« neodvisnosti, je na svojem Facebooku zapisala: “To je zgodba o pogumu, neustrašnosti in upanju – to je zgodba o nas.“
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Sandra Kalniete je od leta 2009 poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
“Ko hočem impresionirati svoje zahodne kolege, jim navadno povem svojo zgodbo o Pepelki. Rojena sem bila v gulagu, a moj podpis je na latvijski pristopni pogodbi k Uniji.”
V Evropi in tudi širše je znana predvsem po dveh stvareh: od leta 2009 deluje kot evropska poslanka, pred leti pa je napisala knjigo V plesnih čevljih v sibirskem snegu, ki je prevedena v več kot 13 jezikov. V njem opisuje, kako je življenje v gulagu zaznamovalo usodo njene družine. “Bila sem otrok, obdarjen z vso ljubeznijo in zaščito svojih staršev. Zato nimam slabih spominov. To je vsekakor postavilo temelje moji osebnosti, moji odločnosti in temu, da sem se znala pozneje v življenju vedno zoperstaviti krivicam.”
Danes v Evropskem parlamentu med drugim predseduje neformalni skupini poslancev za “Spravo evropskih zgodovin”. Skupina želi razviti skupni pogled na zločine totalitarnih režimov, med drugim tudi na totalitarni komunistični režim Sovjetske zveze, da bi zagotovila neprekinjen proces ocenjevanja totalitarnih zločinov in enakopravno obravnavo in nediskriminacijo žrtev vseh totalitarnih režimov.
“Veste, ko živite pod totalitarnim režimom, je vsakdanjik ves čas zavit v strah, saj ni nikoli povsem jasno, kje je meja … V takih razmerah se je izjemno težko zoperstaviti režimu. Cena je lahko namreč tudi tvoje življenje … in vsako bitje ima na razpolago le eno življenje.”
Sandra Kalniete je v politiko vstopila leta 1988 med vznikom latvijskega gibanja za neodvisnost. Bila je ena od ustanoviteljev in poznejša namestnica voditelja latvijske Ljudske fronte, glavne latvijske politične organizacije za neodvisnost.
“Bili smo naivni in smo pričakovali, da nam bo svet po sprejetju tega dokumenta kar planil v objem in nas navdušeno pozdravljal. Nič takega se ni zgodilo. Svet, zlasti evropske države, je skrbela razorožitev, ves čas so nas opozarjali, naj ne stresamo preveč Gorbačovega čolna.”
Uspeh baltskih držav je tako po njenem mnenju v tem kontekstu tako najbolj rezultat odprtosti in zmožnosti učenja, zelo hitrega učenja.
“Skočiti smo morali na evropski vlak, potem ko je ta že zdavnaj odpeljal s postaje. A nam je uspelo. Zelo malo časa smo imeli, da smo implementirali evropsko zakonodajo in obenem pokazali tudi prve rezultate na gospodarskem, socialnem in drugih področjih v državi.”
Sandra Kalniete je v letih po osamosvojitvi Latvije vodila njihovo diplomacijo, za kratek čas je bila tudi evropska komisarka. Pozneje se je spustila tudi v predsedniško tekmo v svoji državi, a je vmes odnehala. Danes kot evropska poslanka deluje predvsem na področju zunanjih zadev Unije. 4-ega maja, ko se v Latviji spominjajo svojega slavnega »da« neodvisnosti, je na svojem Facebooku zapisala: “To je zgodba o pogumu, neustrašnosti in upanju – to je zgodba o nas.“
Večkrat nagrajeni litovski pesnik Eugenius Ališanka živi v Vilni in čeprav je diplomiran matematik, tega nikoli ni zares poklicno počel. 40 kilometrov iz glavnega mesta ima ranč, kjer se počuti najbolj domače. Njegovo življenje pa je že od otroštva povezano s Sibirijo.
Kaj imajo skupnega ameriški akcijski spektakli Predator, Umri pokončno in Lov na rdeči oktober? Režiserja.
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Ni čisto navaden klovn. Ali pač. Ker je preveč len, kot pravi, nima porisanega obraza, tudi pisanih oblačil ne nosi. Že od svojega petega leta starosti je vedel, da bo postal zabavljač, pri šestnajstih je zaslužil prvih 10 funtov. In od takrat se preživlja s svojimi nastopi. Britanec, ki se je zaradi ljubezni preselil na Novo Zelandijo, navdih črpal iz nastopov Charlieja Chaplina in svoje veščine dokazoval tudi na slovitem Glastonburyju, je gost Evrope osebno.
Gostja Evrope osebno je mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thido, sicer predsednica Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN-u. Med drugim je bila v svoji bogati karieri tudi zdravstvena svetovalka in tesna sodelavka z Aung San Su Či, kontroverzno prejemnico Nobelove nagrade za mir. Zakaj trenutno ne živi v Mjanmaru, kakšni so bili njeni dnevi v zaporu in zakaj si je izbrala kariero, ki jo v domovini nenehno postavlja v nevarnost?
Roskilde je danski glasbeni festival, ki vsako leto poteka južno od mesta Roskilde. Je eden največjih glasbenih festivalov v Evropi in največji v nordijskih državah. Letos bo potekal od 24. junija do 1. julija, na njem pa bodo, tako kot vsako leto, nastopila velika imena svetovne glasbene scene, med drugim Kendrick Lamar, Burna Boy, Blur, Rosalia in drugi. V preteklosti sta nastopila tudi Post Malone in Dua Lipa, ki imata med seboj posebno vez, več o tem pa v družbi Stefana Gejsinga, glasbenega agenta omenjenega festivala.
Filmska navdušenka je postala že v mladosti, ko se je prvič srečala z italijanskimi grozljivkami, ki so jih predvajali na avstralski javni televiziji. Danes predavateljica filmskih študij na avstralski univerzi RMIT najbolj obožuje filme o duhovih, rada pa pogleda tudi dobro romantično komedijo.
Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike.
Palestinska režiserka se v svojih filmih dotika tabu tem tako s perspektive tradicionalne palestinske družbe kot položaja zatiranih Palestincev v Izraelu.
Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.
Ko je žalosten, posluša glasbo Nicka Cava, umetnosti ne vidi brez znanosti in nasprotno. Najbolj vznemirjen je, ko robot komunicira z njim tako, kot ga je sprogramiral. V Linzu se ukvarja s precej abstraktnimi pojmi, kot sta zavedno in nezavedno mišljenje v robotiki.
Eden izmed Britancev, ki je ostal vpet v delovanje evropskih institucij. Govori o tem, kam si želi, da bi šla Evropska unija v prihodnosti, kako se soočiti z evroskepticizmom in o čem se pogovarja z ljudmi, ki jih obiskuje po celotni Uniji. Spregovori pa tudi o tem, kako je bilo dan, potem ko so Britanci na referndumu izglasovali brexit.
Duško Domanović je večkrat nagrajeni srbski pesnik srednje generacije. Beograda se izogiba, tako kot se Beograd izogiba njemu in dokazuje, da “znamo brati in pisati tudi na periferiji.” Objavlja poezijo, kratko prozo in pričevanja ter pesmi za otroke. Ima tudi svoj blog, kjer bralce najprej pozdravi bankovec za več milijard dinarjev, ki so jih tiskali v časih Miloševića.
Pri nas je duet tako domač, da Gil in Yael Shoshana niti ne znata prešteti, koliko koncertov sta že imela v Sloveniji. V ljubljanskem Kinu Šiška sta nastopila tik pred korono in spet konec marca, ko smo se z njima dobili na pogovoru. Ta se je vrtel okoli tega, kako sta preživela to obdobje, kaj se je v tem času spremenilo tako v glasbenem okolju kot tudi družbi nasploh, pa o napadih na Žide, pravicah žensk in še čem.
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki živi v Združenih državah Amerike. Pravi, da je pred kratkim začel živeti ameriške sanje, ko si je v predmestju kupil svojo prvo hišo. A do tega je vodilo kar nekaj stopnic, kar nekaj preprek je bilo vmes. Farzin je namreč po rodu Iranec, rodil se je v Teheranu, pri šestih letih pa je z družino zapustil državo, saj so iskali boljše razmere za življenje v Avstraliji. Tam je zrasel, študiral, dokler ni odšel v Združene države na študij, se zaljubil in sklenil, da tam ostane. A pridobitev zelene karte je bila mučna. Domneva, da je zaradi Trumpove uvedbe prepovedi vstopa muslimanom zato nanjo čakal kar 36 mesecev, čeprav je bil poročen z Američanko, medtem ko je kolega, ki je samo Avstralec, na to čakal le sedem. Več o čakanju, o življenjskih naukih, odraščanju v Iranu in nato Avstraliji, feministični revoluciji in arhitekturi kot načinu življenja Farzin Lotfi-Jam spregovori v pogovoru.
Kanadska najstnica Alexandria Loutitt je v pretekli sezoni z dvema naslovoma svetovne prvakinje spisala eno najlepših zgodb v skakalni karavani. V mesecu dni je najprej postala mladinska in nato še članska svetovna prvakinja. 19-letnica trenira v Sloveniji, kjer zadnji dve leti tudi živi. Kljub temu, da se je lani v Planici hudo poškodovala in skoraj že končala kariero, ima na skakalnico pod Poncami čudovite spomine.
Direktorica fotografije je bila marca gostja Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Na festivalu so namreč predvajali tudi dokumentarec Patrick in kit glavač, ki govori o navdušencu nad kiti, ki je v karibskih morjih vzpostavil bazo ter leta preučeval kite in z nekaterimi celo vzpostavil oseben odnos.
Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.
Letalska družba Ryanair ne dviguje prahu le z vzletanjem in pristajanjem, ampak tudi z objavami na družabnih omrežjih. Ekipo, ki pripravlja duhovite, kritične in na trenutke tudi kar precej ostre odzive na pritoževanje potnikov ter druge aktualne tematike, vodi Michael Corcoran, ljubitelj kave in Tik Toka.
Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu.
Neveljaven email naslov