Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Sandra Kalniete je od leta 2009 poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
“Ko hočem impresionirati svoje zahodne kolege, jim navadno povem svojo zgodbo o Pepelki. Rojena sem bila v gulagu, a moj podpis je na latvijski pristopni pogodbi k Uniji.”
V Evropi in tudi širše je znana predvsem po dveh stvareh: od leta 2009 deluje kot evropska poslanka, pred leti pa je napisala knjigo V plesnih čevljih v sibirskem snegu, ki je prevedena v več kot 13 jezikov. V njem opisuje, kako je življenje v gulagu zaznamovalo usodo njene družine. “Bila sem otrok, obdarjen z vso ljubeznijo in zaščito svojih staršev. Zato nimam slabih spominov. To je vsekakor postavilo temelje moji osebnosti, moji odločnosti in temu, da sem se znala pozneje v življenju vedno zoperstaviti krivicam.”
Danes v Evropskem parlamentu med drugim predseduje neformalni skupini poslancev za “Spravo evropskih zgodovin”. Skupina želi razviti skupni pogled na zločine totalitarnih režimov, med drugim tudi na totalitarni komunistični režim Sovjetske zveze, da bi zagotovila neprekinjen proces ocenjevanja totalitarnih zločinov in enakopravno obravnavo in nediskriminacijo žrtev vseh totalitarnih režimov.
“Veste, ko živite pod totalitarnim režimom, je vsakdanjik ves čas zavit v strah, saj ni nikoli povsem jasno, kje je meja … V takih razmerah se je izjemno težko zoperstaviti režimu. Cena je lahko namreč tudi tvoje življenje … in vsako bitje ima na razpolago le eno življenje.”
Sandra Kalniete je v politiko vstopila leta 1988 med vznikom latvijskega gibanja za neodvisnost. Bila je ena od ustanoviteljev in poznejša namestnica voditelja latvijske Ljudske fronte, glavne latvijske politične organizacije za neodvisnost.
“Bili smo naivni in smo pričakovali, da nam bo svet po sprejetju tega dokumenta kar planil v objem in nas navdušeno pozdravljal. Nič takega se ni zgodilo. Svet, zlasti evropske države, je skrbela razorožitev, ves čas so nas opozarjali, naj ne stresamo preveč Gorbačovega čolna.”
Uspeh baltskih držav je tako po njenem mnenju v tem kontekstu tako najbolj rezultat odprtosti in zmožnosti učenja, zelo hitrega učenja.
“Skočiti smo morali na evropski vlak, potem ko je ta že zdavnaj odpeljal s postaje. A nam je uspelo. Zelo malo časa smo imeli, da smo implementirali evropsko zakonodajo in obenem pokazali tudi prve rezultate na gospodarskem, socialnem in drugih področjih v državi.”
Sandra Kalniete je v letih po osamosvojitvi Latvije vodila njihovo diplomacijo, za kratek čas je bila tudi evropska komisarka. Pozneje se je spustila tudi v predsedniško tekmo v svoji državi, a je vmes odnehala. Danes kot evropska poslanka deluje predvsem na področju zunanjih zadev Unije. 4-ega maja, ko se v Latviji spominjajo svojega slavnega »da« neodvisnosti, je na svojem Facebooku zapisala: “To je zgodba o pogumu, neustrašnosti in upanju – to je zgodba o nas.“
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Sandra Kalniete je od leta 2009 poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
“Ko hočem impresionirati svoje zahodne kolege, jim navadno povem svojo zgodbo o Pepelki. Rojena sem bila v gulagu, a moj podpis je na latvijski pristopni pogodbi k Uniji.”
V Evropi in tudi širše je znana predvsem po dveh stvareh: od leta 2009 deluje kot evropska poslanka, pred leti pa je napisala knjigo V plesnih čevljih v sibirskem snegu, ki je prevedena v več kot 13 jezikov. V njem opisuje, kako je življenje v gulagu zaznamovalo usodo njene družine. “Bila sem otrok, obdarjen z vso ljubeznijo in zaščito svojih staršev. Zato nimam slabih spominov. To je vsekakor postavilo temelje moji osebnosti, moji odločnosti in temu, da sem se znala pozneje v življenju vedno zoperstaviti krivicam.”
Danes v Evropskem parlamentu med drugim predseduje neformalni skupini poslancev za “Spravo evropskih zgodovin”. Skupina želi razviti skupni pogled na zločine totalitarnih režimov, med drugim tudi na totalitarni komunistični režim Sovjetske zveze, da bi zagotovila neprekinjen proces ocenjevanja totalitarnih zločinov in enakopravno obravnavo in nediskriminacijo žrtev vseh totalitarnih režimov.
“Veste, ko živite pod totalitarnim režimom, je vsakdanjik ves čas zavit v strah, saj ni nikoli povsem jasno, kje je meja … V takih razmerah se je izjemno težko zoperstaviti režimu. Cena je lahko namreč tudi tvoje življenje … in vsako bitje ima na razpolago le eno življenje.”
Sandra Kalniete je v politiko vstopila leta 1988 med vznikom latvijskega gibanja za neodvisnost. Bila je ena od ustanoviteljev in poznejša namestnica voditelja latvijske Ljudske fronte, glavne latvijske politične organizacije za neodvisnost.
“Bili smo naivni in smo pričakovali, da nam bo svet po sprejetju tega dokumenta kar planil v objem in nas navdušeno pozdravljal. Nič takega se ni zgodilo. Svet, zlasti evropske države, je skrbela razorožitev, ves čas so nas opozarjali, naj ne stresamo preveč Gorbačovega čolna.”
Uspeh baltskih držav je tako po njenem mnenju v tem kontekstu tako najbolj rezultat odprtosti in zmožnosti učenja, zelo hitrega učenja.
“Skočiti smo morali na evropski vlak, potem ko je ta že zdavnaj odpeljal s postaje. A nam je uspelo. Zelo malo časa smo imeli, da smo implementirali evropsko zakonodajo in obenem pokazali tudi prve rezultate na gospodarskem, socialnem in drugih področjih v državi.”
Sandra Kalniete je v letih po osamosvojitvi Latvije vodila njihovo diplomacijo, za kratek čas je bila tudi evropska komisarka. Pozneje se je spustila tudi v predsedniško tekmo v svoji državi, a je vmes odnehala. Danes kot evropska poslanka deluje predvsem na področju zunanjih zadev Unije. 4-ega maja, ko se v Latviji spominjajo svojega slavnega »da« neodvisnosti, je na svojem Facebooku zapisala: “To je zgodba o pogumu, neustrašnosti in upanju – to je zgodba o nas.“
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Neveljaven email naslov