Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Sandra Kalniete je od leta 2009 poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
“Ko hočem impresionirati svoje zahodne kolege, jim navadno povem svojo zgodbo o Pepelki. Rojena sem bila v gulagu, a moj podpis je na latvijski pristopni pogodbi k Uniji.”
V Evropi in tudi širše je znana predvsem po dveh stvareh: od leta 2009 deluje kot evropska poslanka, pred leti pa je napisala knjigo V plesnih čevljih v sibirskem snegu, ki je prevedena v več kot 13 jezikov. V njem opisuje, kako je življenje v gulagu zaznamovalo usodo njene družine. “Bila sem otrok, obdarjen z vso ljubeznijo in zaščito svojih staršev. Zato nimam slabih spominov. To je vsekakor postavilo temelje moji osebnosti, moji odločnosti in temu, da sem se znala pozneje v življenju vedno zoperstaviti krivicam.”
Danes v Evropskem parlamentu med drugim predseduje neformalni skupini poslancev za “Spravo evropskih zgodovin”. Skupina želi razviti skupni pogled na zločine totalitarnih režimov, med drugim tudi na totalitarni komunistični režim Sovjetske zveze, da bi zagotovila neprekinjen proces ocenjevanja totalitarnih zločinov in enakopravno obravnavo in nediskriminacijo žrtev vseh totalitarnih režimov.
“Veste, ko živite pod totalitarnim režimom, je vsakdanjik ves čas zavit v strah, saj ni nikoli povsem jasno, kje je meja … V takih razmerah se je izjemno težko zoperstaviti režimu. Cena je lahko namreč tudi tvoje življenje … in vsako bitje ima na razpolago le eno življenje.”
Sandra Kalniete je v politiko vstopila leta 1988 med vznikom latvijskega gibanja za neodvisnost. Bila je ena od ustanoviteljev in poznejša namestnica voditelja latvijske Ljudske fronte, glavne latvijske politične organizacije za neodvisnost.
“Bili smo naivni in smo pričakovali, da nam bo svet po sprejetju tega dokumenta kar planil v objem in nas navdušeno pozdravljal. Nič takega se ni zgodilo. Svet, zlasti evropske države, je skrbela razorožitev, ves čas so nas opozarjali, naj ne stresamo preveč Gorbačovega čolna.”
Uspeh baltskih držav je tako po njenem mnenju v tem kontekstu tako najbolj rezultat odprtosti in zmožnosti učenja, zelo hitrega učenja.
“Skočiti smo morali na evropski vlak, potem ko je ta že zdavnaj odpeljal s postaje. A nam je uspelo. Zelo malo časa smo imeli, da smo implementirali evropsko zakonodajo in obenem pokazali tudi prve rezultate na gospodarskem, socialnem in drugih področjih v državi.”
Sandra Kalniete je v letih po osamosvojitvi Latvije vodila njihovo diplomacijo, za kratek čas je bila tudi evropska komisarka. Pozneje se je spustila tudi v predsedniško tekmo v svoji državi, a je vmes odnehala. Danes kot evropska poslanka deluje predvsem na področju zunanjih zadev Unije. 4-ega maja, ko se v Latviji spominjajo svojega slavnega »da« neodvisnosti, je na svojem Facebooku zapisala: “To je zgodba o pogumu, neustrašnosti in upanju – to je zgodba o nas.“
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Sandra Kalniete je od leta 2009 poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
“Ko hočem impresionirati svoje zahodne kolege, jim navadno povem svojo zgodbo o Pepelki. Rojena sem bila v gulagu, a moj podpis je na latvijski pristopni pogodbi k Uniji.”
V Evropi in tudi širše je znana predvsem po dveh stvareh: od leta 2009 deluje kot evropska poslanka, pred leti pa je napisala knjigo V plesnih čevljih v sibirskem snegu, ki je prevedena v več kot 13 jezikov. V njem opisuje, kako je življenje v gulagu zaznamovalo usodo njene družine. “Bila sem otrok, obdarjen z vso ljubeznijo in zaščito svojih staršev. Zato nimam slabih spominov. To je vsekakor postavilo temelje moji osebnosti, moji odločnosti in temu, da sem se znala pozneje v življenju vedno zoperstaviti krivicam.”
Danes v Evropskem parlamentu med drugim predseduje neformalni skupini poslancev za “Spravo evropskih zgodovin”. Skupina želi razviti skupni pogled na zločine totalitarnih režimov, med drugim tudi na totalitarni komunistični režim Sovjetske zveze, da bi zagotovila neprekinjen proces ocenjevanja totalitarnih zločinov in enakopravno obravnavo in nediskriminacijo žrtev vseh totalitarnih režimov.
“Veste, ko živite pod totalitarnim režimom, je vsakdanjik ves čas zavit v strah, saj ni nikoli povsem jasno, kje je meja … V takih razmerah se je izjemno težko zoperstaviti režimu. Cena je lahko namreč tudi tvoje življenje … in vsako bitje ima na razpolago le eno življenje.”
Sandra Kalniete je v politiko vstopila leta 1988 med vznikom latvijskega gibanja za neodvisnost. Bila je ena od ustanoviteljev in poznejša namestnica voditelja latvijske Ljudske fronte, glavne latvijske politične organizacije za neodvisnost.
“Bili smo naivni in smo pričakovali, da nam bo svet po sprejetju tega dokumenta kar planil v objem in nas navdušeno pozdravljal. Nič takega se ni zgodilo. Svet, zlasti evropske države, je skrbela razorožitev, ves čas so nas opozarjali, naj ne stresamo preveč Gorbačovega čolna.”
Uspeh baltskih držav je tako po njenem mnenju v tem kontekstu tako najbolj rezultat odprtosti in zmožnosti učenja, zelo hitrega učenja.
“Skočiti smo morali na evropski vlak, potem ko je ta že zdavnaj odpeljal s postaje. A nam je uspelo. Zelo malo časa smo imeli, da smo implementirali evropsko zakonodajo in obenem pokazali tudi prve rezultate na gospodarskem, socialnem in drugih področjih v državi.”
Sandra Kalniete je v letih po osamosvojitvi Latvije vodila njihovo diplomacijo, za kratek čas je bila tudi evropska komisarka. Pozneje se je spustila tudi v predsedniško tekmo v svoji državi, a je vmes odnehala. Danes kot evropska poslanka deluje predvsem na področju zunanjih zadev Unije. 4-ega maja, ko se v Latviji spominjajo svojega slavnega »da« neodvisnosti, je na svojem Facebooku zapisala: “To je zgodba o pogumu, neustrašnosti in upanju – to je zgodba o nas.“
Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser.
Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris.
Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz.
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Neveljaven email naslov