Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Sašo Niskač je zamenjal približno dvajset lokacij svojega bivanja. Iz vzhodne Slovaške v Bratislavo, od tam v København na Dansko, pa v Makedonijo, tudi ZDA. Že več kot dobro desetletje pa zdaj z družino živi v Ljubljani. Zase pravi, da je Slovak, Rusin, Evropejec in novi Slovenec.
"Selitve so mogoče naporne, kar pa zadeva izkušnje in osebni razvoj, je to zelo v redu zadeva. Potem imaš v glavi različne filme, ker vsaka država deluje na drugačen način. Imaš drugačne kulturne izkušnje, tudi sistemske izkušnje, ker padeš v različne administrativno-birokratske postopke v državah, v katerih bivaš. Vseeno je to zelo, zelo koristna izkušnja."
Diplomirani ekonomist, ki je dokončal še študij Film in mediji, se v Sloveniji kot svobodni umetnik ukvarja s kulturnimi dogodki in filmskim ustvarjanjem. Sodeluje pri različnih filmskih projektih v Evropi od leta 2006, tudi svoje profesionalne dokumentarne filmske izdelke je predstavil na več kot sto mednarodnih prireditvah. S svojim potujočim kinoprojektom Europanorama gostuje po evropskih državah, pa tudi v Bejrutu je bil z njim, pred nekaj leti je gostoval v Jeruzalemu.
Je tudi zagovornik trajnostne mobilnosti. O njej v okviru različnih projektov predava in v sodelovanju z društvom Sobivanje promovira varno kolesarjenje. Kolesarske steze pri nas "so narejene povsod samo na pol in niso stoodstotno varne".
"Ljubljana mi je všeč s tega vidika, da je to majhno glavno mesto, kjer imaš celotno infrastrukturo na dosegu roke. Sam zato za prevoz po večini uporabljam kolo, bil sem tudi v Celju z vlakom, čeprav to ni bila ne vem kakšna prijetna izkušnja, zato ker vlaki v Sloveniji so malo prepočasni. Prihodnost je zdaj tako v trajnostni mobilnosti z uporabo javnih sredstev in čim pogostejšim kolesarjenjem."
Kako pa doživlja svoje življenjske prostore, je zdaj Slovaška del preteklosti in Slovenija del sedanjosti ali je vse prepleteno?
"Meni so recimo s potovanjem po Evropi in s tem življenjem po različnih državah nekako izginile meje iz glave. Če je Slovenija moj dom? Ne vem, živim tukaj, dobro se počutim, čeprav sem iz Slovaške. Tam imam v bistvu velik del svoje družine. Tako da težko rečem. Glede Evropske unije pa bi bilo z mojega stališča najbolje, če bi imeli vsi evropski potni list, evropsko davčno številko in približno isti življenjski standard. Mogoče bi tako Evropa malo bolj zaživela kot zdaj, ko smo v neki večni tranziciji med Zahodno in Vzhodno Evropo."
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Sašo Niskač je zamenjal približno dvajset lokacij svojega bivanja. Iz vzhodne Slovaške v Bratislavo, od tam v København na Dansko, pa v Makedonijo, tudi ZDA. Že več kot dobro desetletje pa zdaj z družino živi v Ljubljani. Zase pravi, da je Slovak, Rusin, Evropejec in novi Slovenec.
"Selitve so mogoče naporne, kar pa zadeva izkušnje in osebni razvoj, je to zelo v redu zadeva. Potem imaš v glavi različne filme, ker vsaka država deluje na drugačen način. Imaš drugačne kulturne izkušnje, tudi sistemske izkušnje, ker padeš v različne administrativno-birokratske postopke v državah, v katerih bivaš. Vseeno je to zelo, zelo koristna izkušnja."
Diplomirani ekonomist, ki je dokončal še študij Film in mediji, se v Sloveniji kot svobodni umetnik ukvarja s kulturnimi dogodki in filmskim ustvarjanjem. Sodeluje pri različnih filmskih projektih v Evropi od leta 2006, tudi svoje profesionalne dokumentarne filmske izdelke je predstavil na več kot sto mednarodnih prireditvah. S svojim potujočim kinoprojektom Europanorama gostuje po evropskih državah, pa tudi v Bejrutu je bil z njim, pred nekaj leti je gostoval v Jeruzalemu.
Je tudi zagovornik trajnostne mobilnosti. O njej v okviru različnih projektov predava in v sodelovanju z društvom Sobivanje promovira varno kolesarjenje. Kolesarske steze pri nas "so narejene povsod samo na pol in niso stoodstotno varne".
"Ljubljana mi je všeč s tega vidika, da je to majhno glavno mesto, kjer imaš celotno infrastrukturo na dosegu roke. Sam zato za prevoz po večini uporabljam kolo, bil sem tudi v Celju z vlakom, čeprav to ni bila ne vem kakšna prijetna izkušnja, zato ker vlaki v Sloveniji so malo prepočasni. Prihodnost je zdaj tako v trajnostni mobilnosti z uporabo javnih sredstev in čim pogostejšim kolesarjenjem."
Kako pa doživlja svoje življenjske prostore, je zdaj Slovaška del preteklosti in Slovenija del sedanjosti ali je vse prepleteno?
"Meni so recimo s potovanjem po Evropi in s tem življenjem po različnih državah nekako izginile meje iz glave. Če je Slovenija moj dom? Ne vem, živim tukaj, dobro se počutim, čeprav sem iz Slovaške. Tam imam v bistvu velik del svoje družine. Tako da težko rečem. Glede Evropske unije pa bi bilo z mojega stališča najbolje, če bi imeli vsi evropski potni list, evropsko davčno številko in približno isti življenjski standard. Mogoče bi tako Evropa malo bolj zaživela kot zdaj, ko smo v neki večni tranziciji med Zahodno in Vzhodno Evropo."
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
Umetniško ime je izbral, ker je želel, da bi bilo to podobno tistim, ki se pojavljajo v stripih. Tako je junija vendarle postal lik v znanem italijanskem stripu Topolino – nadeli so mu vzdevek Paperotti, za vse druge pa še vedno ostaja Jovanotti. Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. V svoji skoraj tridesetletni karieri je nanizal 13 studijskih albumov, koncertira po Italiji in svetu, pred leti pa se je z družino preselil v Združene države Amerike. Jovanotti ne potrebuje posebne predstavitve, saj njegova glasba govori o njem. Tudi v tokratni oddaji Evropa osebno.
Mama večne košarkarske legende Biserka Petrović pravi, da je Dražen treniral tudi po sedem ur na dan. V zasebnem življenju je bil sramežljiv, na parketu nepopustljiv.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
Mehiški modni oblikovalec Joel Loyo je odraščal na pomarančnem ranču v Veracruzu, mama ga ni nikoli učila šivati, vseeno pa se je z veliko dela in pridnosti med študijem uspel v svetu mode uveljaviti tako, da so ga kot kreatorja najeli na mehiški Televisii, kjer je začel oblikovati kostume za igralce v telenovelah. Pred približno osmimi leti se je preselil v Slovenijo, zaradi ljubezni. Danes tekoče govori slovensko, pri nas pa ustvarja predvsem kopalke in maturantske obleke. Njegovo zgodbo, ki smo jo poimenovali kar mala telenovela, predstavljamo v tokratni Evropi, osebno.
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih. Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
Fazila Efendić ima pred vhodom v spominski center v Potočarih ima trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomeniki čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita: žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin. Od takrat živi za prihodnost. Obnovila je hišo, hčerka je doštudirala. Vnuki prihajajo na vrt nekoč živahne družinske hiše po sadje. “Rada se pogovarjam, rada imam posel, ljubim življenje. Tudi zato prodajam cvetje, ker me spominja na življenje." Fazila Efendić iz Srebrenice o življenju 20 let po genocidu, o sovraštvu in spravi, obtožbah in odpuščanju, o Angeli Merkel in Vladimirju Putinu, o preteklosti in predvsem o prihodnosti …
Neveljaven email naslov