Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.

Marina Martensson je na slovensko Obalo, s katere izvira njena družina po mamini strani, prišla le na trimesečno pustolovščino, ki pa zdaj traja že sedem let. Pred prihodom v Izolo je živela v Stockholmu in tam ustvarjala kot glasbenica, v Sloveniji pa glasbenih načrtov ni imela. A zasukalo se je popolnoma drugače.

"V Slovenijo, v Izolo sem prišla z dvema kovčkoma in kitaro. Niti v najbolj nori fantaziji si nisem predstavljala, da bom v Sloveniji delovala kot glasbenica. V mojem takratnem univerzumu ni bilo tega cilja, kitaro pa sem imela, ker je v bistvu podaljšek moje roke, moj delovni pripomoček."

Svetovni splet Marino predstavlja kot  slovensko-švedsko pevko in kitaristko, ki se je rodila na jugu Švedske in odraščala na švedskem podeželju. Glede na to, da je v Sloveniji zdaj sedem let, verjetno švedske korenine še vedno prevladujejo.

"Kamor koli grem, imam še vedno očeta Šveda in mamo Slovenko, torej sem 'pol pol', če bi odgovorila preprosto. Čeprav moram dodati, da se v Sloveniji počutim bolj doma."

Marina Martensson skupaj s sestro Emilijo, ki je zdaj džezovska glasbenica v Angliji, poje že od otroštva. Starši, ki so imeli gostišče na švedskem podeželju, so bližnji hlev spremenili v džezovski klub, da sta lahko hčerki tam spoznavali glasbenike in nastopali že pri dvanajstih. Z maminimi koreninami sta ju takrat povezovali predvsem imeni.

"Mama nama je obema s sestro dala imeni, ki sta povezani z njenimi koreninami. Sestra Emilia je dobila ime po babici, noni, jaz pa po izolskem hotelu Marina. Pripovedovala je zgodbe o tem majhnem ribiškem mestecu s hotelom Marina. Dodala je še ime Donna, ki me povezuje z italijanskimi koreninami – v bistvu sem Donna Marina."

Pri nas jo je prvi pod svoje pokroviteljstvo vzel Mef, s katerim sta predelala švedsko narodno, najljubšo pesem njene mame. In nastala je Pot domov, po kateri je Marina pri nas najbolj znana.

"Mef je napisal besedilo in vanj vstavil besedico murva, drevo torej, ki je stalo pred dedkovo hišo v Sočergi, pa omenil Sveti Kvirik, pokopališče v Sočergi, tako da je vse skupaj postalo zame zelo osebno. Na vajah sem velikokrat jokala in lahko si predstavljate nervozo pred prvim nastopom, ki sva ga imela z Mefom na nacionalni televiziji. Ded, ki je bil takrat že hudo bolan, je nastop gledal na Švedskem na slovenski televiziji. Šestnajst dni pozneje je umrl, mama pa mi je pripovedovala, da je v tem času pesem poslušal po petkrat, šestkrat na dan. Pesem je torej za našo družino zelo posebna in hvaležni smo Mefu, da jo je ustvaril, skupaj z mano in za nas."

Marina Martensson ta hip čas preživlja na Štajerskem, zato je spregovorila tudi o razlikah med Slovenci in Švedi, med Primorci in Štajerci, pa tudi o zahtevni slovenščini.

"Sama sem že sedem let v Sloveniji in se še vedno mučim z jezikom. Je pa res, da sem poseben primer. V Britanski glasbeni šoli učim v slovenščini, imam veliko prijateljev iz tujine, s katerimi govorim angleško. Angleščina je v bistvu tu moj prvi jezik, slovenščina pa drugi. In povzroča mi kar nekaj glavobolov, hodim na vaje, trudim se. Ampak slovenščina je res zahteven jezik, sploh če nisi pri učenju 150-odstotno."