Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sončni orbiter - dr. Richard Marsden, ESA

10.11.2011


Sonce je gibalo, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo.

Močni tokovi delcev in rentgenskega sevanja, ki prihajajo od tam, letijo mimo Zemlje in vplivajo na njeno ozračje, povzročajo polarne sije, motijo prenos električne energije in – zelo redko – celo obsevajo letalske potnike.

Torej so poleg znanstvenih tudi vsakodnevni razlogi, zakaj si želimo Sonce bolje razumeti.

Dr. Richard Marsden ima dolgoletne izkušnje z vesoljskimi misijami, ki so preučevale naše Sonce. Vodil je misijo Ulysses Evropske vesoljske agencije, ki je izjemno veliko prispevala k našemu razumevanju Sonca. Pravzaprav je bilo to prvič, da smo Zemljani lahko videli polarna območja Sonca. Zemlja je namreč vedno nad Sončevim ekvatorjem, zato polarnih območij ni mogoče dobro videti. Misija Ulysses je bila velik uspeh. Leta 2008 je  v vesolju delovala že 18 let.

Take misije imajo na krovu veliko zapletene opreme, tudi računalnikov. Najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi isti osebni računalnik uporabljal dve desetletji. Če upoštevamo še težave zaradi neprijaznega vesoljskega okolja,  je izjemna zanesljivost računalnikov na krovih vesoljskih ladij pravzaprav majhen čudež.  Že dejstvo, da je skoraj dve desetletji delovala v grobem vesoljskem okolju, kaže, da je tehnologija, razvita za vesoljske polete, lahko uporabna tudi za gradnjo zapletenih sistemov na Zemlji, če seveda od njih pričakujemo več desetletij dolgo zanesljivo delovanje brez servisnih posegov.

Dr. Richard Marsden zdaj  pripravlja naslednjo dolgotrajno vesoljsko misijo. Je znanstveni direktor Sončevega orbiterja, ki ga je Evropske vesoljska agencija pravkar izbrala kot naslednjo vesoljsko misijo za študij Sonca.  Na Nizozemsko ga je poklical Matej Praprotnik:

Doktor Marsden, misija Sončni orbiter Evropske vesoljske agencije, ki poteka pod vašim vodstvom, bo poskušala najti odgovore z opazovanjem Sonca od tako blizu kot še nobeno vesoljsko plovilo. Približati se Soncu na četrtino dosedanje razdalje je težko in utegne biti tudi nevarno. Sonce tam seva 16-krat močneje, zato je instrumente težko zaščititi. Zakaj se hočete Soncu tako zelo približati in kako ga nameravate opazovati?
Sonce je motor, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo. Pomembno je, da izvemo čim več o procesih v njem. Do določene mere nam to uspeva s teleskopi na Zemlji in z instrumenti na satelitih nad Zemljo. Če pa hočemo resnično razumeti izvor tistega, kar prihaja s Sonca, se moramo viru čim bolj približati. Marsikatera podrobnost, ki bi jo radi preučili, se porazgubi. Tako je s Sončevim vetrom, atmosfero, ki se od Sonca širi navzven in gre mimo Zemlje. Podrobnosti se na poti izgubijo – tako kot pri Sončevem vetru.

Razumem. V preteklem stoletju Sonce še nikoli ni bilo tako mirno, kot je zadnja leta. Tako vedenje je dokaj nepričakovano. Kako se to sklada z načrti misije Sončnega orbiterja?
To je zelo dobro vprašanje. Zadnji Sončev minimum je trajal veliko dlje, kot je bilo pričakovano. Podatki s prejšnje misije Odisej so pokazali tudi, da je Sončev veter veliko šibkejši, kot je bil v prejšnjih obdobjih vesoljske dobe. To nam pove, da procesov v Soncu v resnici še ne poznamo. Očitno je Sončni orbiter misija v pravem trenutku. Zlasti ne razumemo, kaj povzroča magnetno polje na Soncu in zakaj se polje spreminja. To je namreč glavni motor vse Sončeve dejavnosti. S Sončnim orbiterjem bomo lahko prvič izmerili celotno magnetno polje od ekvatorja do tečajev. Tako bomo lahko razumeli podrobno delovanje dinama, ki poganja ta magnetizem.

Glede na skrajne razmere v vesolju je izjemna zanesljivost uporabljenih računalnikov pravi čudež. Kako to dosežete? Ali bi se strinjali, da naši domači računalniki niso tako zanesljivi zaradi nestabilne programske opreme, medtem ko bi njihova strojna oprema zdržala desetletja?
To je res. Elektronska oprema na satelitih mora biti zelo zanesljiva, saj tja ne moremo poslati serviserja, če se kaj pokvari. To pomeni, da moramo izbrati posebne elektronske sestavne dele, ki so primerni za uporabo v vesolju. Glavno pa je, da vse skrbno preizkusimo že na Zemlji v primerljivih razmerah, preden opremo pošljemo v vesolje. Tako se še pred izstrelitvijo satelita prepričamo, da smo preverili vse morebitne težave. Mogoče bo koga presenetilo, da je elektronska oprema, ki jo uporabljamo, manj izpopolnjena od tiste v najzmogljivejših domačih računalnikih. Tako poskrbimo za čim večjo zanesljivost.

Doktor Marsden, kakšna je prednost, da zdaj Sonce lahko opazujemo od zgoraj in od spodaj in ga ne gledamo več samo v trebuh? Prej ste omenili, da Sonca še ne poznamo dovolj dobro.
Sonce je trirazsežno telo, ki se vrti okoli svoje osi. To pomeni, da ni lepo simetrično. Če bi res radi vedeli, kako delujejo zvezde in kako deluje naše Sonce, ga moramo opazovati z vseh kotov. Za preučevanje Sončeve dejavnosti so najpomembnejša območja okoli obeh polov, ki ju z Zemlje ne vidimo. Zato moramo polarna območja opazovati z visoke zemljepisne širine. Menimo, da se tam dogaja marsikaj pomembnega, kar poganja magnetno polje. Pričakujemo, da bo na tem področju Sončni orbiter dosegel največji napredek.

Še zadnje vprašanje, doktor Marsden. Sončni orbiter je glavni prispevek Evropske vesoljske agencije k Mednarodni pobudi Življenje z zvezdo. Ali bi nam lahko na kratko opisali glavne cilje te pobude?
Preprosto povedano: s programom Življenje z zvezdo naj bi dosegli celovito razumevanje, kako so Sonce, Zemlja in tako imenovana heliosfera povezani med seboj v sistem, ter kako ta sistem vpliva na življenje in družbo na Zemlji. Z uporabo skupnih zmogljivosti vseh vesoljskih agencij na svetu se je tega raziskovanja mogoče lotiti najbolj učinkovito. Zato smo ga tudi poimenovali Mednarodna pobuda Življenje z zvezdo. Končni cilj je napovedovati tako imenovano sončno vreme, kot to počnemo za vreme na Zemlji.

Sončev orbiter bo po izstrelitvi leta 2017 ali 2018  deloval naslednjih sedem ali osem let. A kdo ve: če je misija Ulysses lahko zgled, bo življenjska doba Sončevega orbiterja morda mnogo daljša.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Sončni orbiter - dr. Richard Marsden, ESA

10.11.2011


Sonce je gibalo, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo.

Močni tokovi delcev in rentgenskega sevanja, ki prihajajo od tam, letijo mimo Zemlje in vplivajo na njeno ozračje, povzročajo polarne sije, motijo prenos električne energije in – zelo redko – celo obsevajo letalske potnike.

Torej so poleg znanstvenih tudi vsakodnevni razlogi, zakaj si želimo Sonce bolje razumeti.

Dr. Richard Marsden ima dolgoletne izkušnje z vesoljskimi misijami, ki so preučevale naše Sonce. Vodil je misijo Ulysses Evropske vesoljske agencije, ki je izjemno veliko prispevala k našemu razumevanju Sonca. Pravzaprav je bilo to prvič, da smo Zemljani lahko videli polarna območja Sonca. Zemlja je namreč vedno nad Sončevim ekvatorjem, zato polarnih območij ni mogoče dobro videti. Misija Ulysses je bila velik uspeh. Leta 2008 je  v vesolju delovala že 18 let.

Take misije imajo na krovu veliko zapletene opreme, tudi računalnikov. Najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi isti osebni računalnik uporabljal dve desetletji. Če upoštevamo še težave zaradi neprijaznega vesoljskega okolja,  je izjemna zanesljivost računalnikov na krovih vesoljskih ladij pravzaprav majhen čudež.  Že dejstvo, da je skoraj dve desetletji delovala v grobem vesoljskem okolju, kaže, da je tehnologija, razvita za vesoljske polete, lahko uporabna tudi za gradnjo zapletenih sistemov na Zemlji, če seveda od njih pričakujemo več desetletij dolgo zanesljivo delovanje brez servisnih posegov.

Dr. Richard Marsden zdaj  pripravlja naslednjo dolgotrajno vesoljsko misijo. Je znanstveni direktor Sončevega orbiterja, ki ga je Evropske vesoljska agencija pravkar izbrala kot naslednjo vesoljsko misijo za študij Sonca.  Na Nizozemsko ga je poklical Matej Praprotnik:

Doktor Marsden, misija Sončni orbiter Evropske vesoljske agencije, ki poteka pod vašim vodstvom, bo poskušala najti odgovore z opazovanjem Sonca od tako blizu kot še nobeno vesoljsko plovilo. Približati se Soncu na četrtino dosedanje razdalje je težko in utegne biti tudi nevarno. Sonce tam seva 16-krat močneje, zato je instrumente težko zaščititi. Zakaj se hočete Soncu tako zelo približati in kako ga nameravate opazovati?
Sonce je motor, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo. Pomembno je, da izvemo čim več o procesih v njem. Do določene mere nam to uspeva s teleskopi na Zemlji in z instrumenti na satelitih nad Zemljo. Če pa hočemo resnično razumeti izvor tistega, kar prihaja s Sonca, se moramo viru čim bolj približati. Marsikatera podrobnost, ki bi jo radi preučili, se porazgubi. Tako je s Sončevim vetrom, atmosfero, ki se od Sonca širi navzven in gre mimo Zemlje. Podrobnosti se na poti izgubijo – tako kot pri Sončevem vetru.

Razumem. V preteklem stoletju Sonce še nikoli ni bilo tako mirno, kot je zadnja leta. Tako vedenje je dokaj nepričakovano. Kako se to sklada z načrti misije Sončnega orbiterja?
To je zelo dobro vprašanje. Zadnji Sončev minimum je trajal veliko dlje, kot je bilo pričakovano. Podatki s prejšnje misije Odisej so pokazali tudi, da je Sončev veter veliko šibkejši, kot je bil v prejšnjih obdobjih vesoljske dobe. To nam pove, da procesov v Soncu v resnici še ne poznamo. Očitno je Sončni orbiter misija v pravem trenutku. Zlasti ne razumemo, kaj povzroča magnetno polje na Soncu in zakaj se polje spreminja. To je namreč glavni motor vse Sončeve dejavnosti. S Sončnim orbiterjem bomo lahko prvič izmerili celotno magnetno polje od ekvatorja do tečajev. Tako bomo lahko razumeli podrobno delovanje dinama, ki poganja ta magnetizem.

Glede na skrajne razmere v vesolju je izjemna zanesljivost uporabljenih računalnikov pravi čudež. Kako to dosežete? Ali bi se strinjali, da naši domači računalniki niso tako zanesljivi zaradi nestabilne programske opreme, medtem ko bi njihova strojna oprema zdržala desetletja?
To je res. Elektronska oprema na satelitih mora biti zelo zanesljiva, saj tja ne moremo poslati serviserja, če se kaj pokvari. To pomeni, da moramo izbrati posebne elektronske sestavne dele, ki so primerni za uporabo v vesolju. Glavno pa je, da vse skrbno preizkusimo že na Zemlji v primerljivih razmerah, preden opremo pošljemo v vesolje. Tako se še pred izstrelitvijo satelita prepričamo, da smo preverili vse morebitne težave. Mogoče bo koga presenetilo, da je elektronska oprema, ki jo uporabljamo, manj izpopolnjena od tiste v najzmogljivejših domačih računalnikih. Tako poskrbimo za čim večjo zanesljivost.

Doktor Marsden, kakšna je prednost, da zdaj Sonce lahko opazujemo od zgoraj in od spodaj in ga ne gledamo več samo v trebuh? Prej ste omenili, da Sonca še ne poznamo dovolj dobro.
Sonce je trirazsežno telo, ki se vrti okoli svoje osi. To pomeni, da ni lepo simetrično. Če bi res radi vedeli, kako delujejo zvezde in kako deluje naše Sonce, ga moramo opazovati z vseh kotov. Za preučevanje Sončeve dejavnosti so najpomembnejša območja okoli obeh polov, ki ju z Zemlje ne vidimo. Zato moramo polarna območja opazovati z visoke zemljepisne širine. Menimo, da se tam dogaja marsikaj pomembnega, kar poganja magnetno polje. Pričakujemo, da bo na tem področju Sončni orbiter dosegel največji napredek.

Še zadnje vprašanje, doktor Marsden. Sončni orbiter je glavni prispevek Evropske vesoljske agencije k Mednarodni pobudi Življenje z zvezdo. Ali bi nam lahko na kratko opisali glavne cilje te pobude?
Preprosto povedano: s programom Življenje z zvezdo naj bi dosegli celovito razumevanje, kako so Sonce, Zemlja in tako imenovana heliosfera povezani med seboj v sistem, ter kako ta sistem vpliva na življenje in družbo na Zemlji. Z uporabo skupnih zmogljivosti vseh vesoljskih agencij na svetu se je tega raziskovanja mogoče lotiti najbolj učinkovito. Zato smo ga tudi poimenovali Mednarodna pobuda Življenje z zvezdo. Končni cilj je napovedovati tako imenovano sončno vreme, kot to počnemo za vreme na Zemlji.

Sončev orbiter bo po izstrelitvi leta 2017 ali 2018  deloval naslednjih sedem ali osem let. A kdo ve: če je misija Ulysses lahko zgled, bo življenjska doba Sončevega orbiterja morda mnogo daljša.


18.01.2018

Radioaktivni odpadki

Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?


11.01.2018

Roboti kot profesorji in ljubimke

Japonski pionir humanoidne robotike Hiroši Išiguro je pred leti v Trbovlje pripeljal svojega robotskega dvojnika, ki je popolna kopija stvaritelja. Najnovejša različica robotskega profesorja ima vrhunsko izpopolnjen obraz, mimika, kretnje in govor v popolnosti spominjajo na človeka, tako da robotski profesor prepričljivo predava študentom. Pri (človeškem) prof. Ishiguru bo kmalu doktorirala Slovenka Maša Jazbec. Na Japonskem na leto prodajo 2 tisoč tehnološko vrhunsko izpopolnjenih seks robotov, ki osamljenim moškim čustveno in seksualno nadomeščajo partnerke. Konec decembra je v Londonu potekala mednarodna konferenca o seksu in ljubezni z roboti, na kateri je britanski raziskovalec umetne inteligence David Levy napovedal, da bodo nekoč lahko imeli ljudje z roboti celo otroke. Na konferenci je bila tudi slovenska antropologinja Nika Mahnič, sicer aktivistka kampanje proti seks robotom. Kje so meje in robovi sodobne humanoidne robotike?


04.01.2018

Skrivnostno življenje skrivnosti

V antiutopičnem delu 1984 je George Orwell dejal, da če želiš ohraniti skrivnost, jo moraš najprej skriti pred samim seboj. Z znanstveniki poskušamo ugotoviti, kako uspešni smo pri tem, katere so tiste skrivnosti, ki jih ljudje največkrat prikrivamo, zakaj nam to prikrivanje slabša kakovost življenja in ali je razkritje edina prava pot do odrešitve. Naši gosti bodo: profesor menedžmenta Michael Slepian z Univerze Columbia v New Yorku, nevropsiholog Jonathan Schooler z Univerze Santa Barbara, psihoterapevtka Katja Istenič in pravnik Dino Bauk.


28.12.2017

Znanstveni presežki 2017

Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.


14.12.2017

Smemo življenje tehtati z drugim življenjem?

Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.


07.12.2017

Slovenski znanstveniki bi vodo čistili s kavitacijo

Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.


30.11.2017

Zemljevidi ustvarijo in popačijo našo podobo sveta

Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik


23.11.2017

Veliko podatkov za velikega brata

Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.


16.11.2017

Od avtomobila Yugo do zdravljenja diabetesa

Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.


09.11.2017

Recept za uspešnico

Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)  


02.11.2017

Vsi zvoki našega mesta

Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.


26.10.2017

Orkani - uničujoči velikani

“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.


19.10.2017

Proteinski origami in nevtronske zvezde s slovenskim pridihom

Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.


12.10.2017

Sončevi vplivi in nogomet

Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.


05.10.2017

Nobelove nagrade 2017

Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.


24.09.2017

Lubadar je ekonomski, ne biološki problem

Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.


21.09.2017

Vozovnica za Mars bi bila enosmerna

Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.


14.09.2017

Študij biologije je bila pragmatična odločitev

Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.


06.09.2017

Dr. Marko Mikuž: Veliko delamo, da bi malo razumeli

Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.


17.08.2017

Spinska tekočina je lahko ključna za kvantno računalništvo

Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.


Stran 16 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov