Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sverre Aarseth, mojster vesoljskega plesa

23.04.2015

Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.

Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in ta znanstvenik je človeštvu dal vsaj dvoje: prvič, to je bila vse od leta 1961 naprej veriga računalniških programov, v katere je znal izjemno učinkovito vpletati zadnja dognanja z različnih področij in ki so omogočali računati gravitacijski privlak med veliko telesi ter tako ponazarjati strukturo in razvoj zelo različnih sistemov v vesolju: od leta 1961 še novih umetnih satelitov prek lun do skupin zvezd in eksotičnih okolij v bližini črnih lukenj.

In drugič, Sverre je bil eden prvih, ki je svoja orodja brez omejitev delil z drugimi ter jim pomagal pri njihovi uporabi in nadgradnji. Tako je pomagal vzpostaviti sistem v astronomiji zelo uveljavljenega skupnega svetovnega razvoja novega znanja, kjer ni tako pomembno, kdo je kaj naredil, ampak da smo se vsi skupaj naučili razumeti nekaj novega. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.

Prof. dr. Tomaž Zwitter,delo dr. Sverreja Aarsetha je v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Na začetku velja pojasniti, kaj še manjka gravitacijskemu zakonu, saj vemo, da ga je že v 17. stoletju opisal Isaac Newton. 

Gravitacijski zakon je za najpreprostejši, vendar še vedno zapleten primer, ko imamo le dve telesi, od časa Isaaca Newtona pa do 19. stoletja znanstvenikom uspelo temeljito raziskati. Poiskali so tudi enačbe, ki popisujejo njegove rešitve. Žal že sistema treh ali več teles ni mogoče tako rešiti. Nujna je uporaba računalnikov, ki sproti računajo rešitve in nam razkrivajo neverjetno bogastvo različnih možnosti.

 Zakaj pa bi radi izračunali, kako se vede združba veliko delcev v vesolju?

Telesa v vesolju so pogosto daleč vsaksebi, tako sodelujejo predvsem z medsebojnim gravitacijskim privlakom. Vzemiva naše Osončje, kjer na prvi pogled poznamo skoraj vse. Položaje večjih teles v Osončju poznamo na približno meter natančno, in to čeprav se razdalje med njimi merijo v stotinah milijonov kilometrov. Podobno izjemno natančno poznamo tudi hitrost njihovega gibanja. Vendar nas tudi v našem Osončju zanimajo časovne spremembe in njegov razvoj. Kakšnih 200 milijonov let naprej ali nazaj je danes z računalniškimi programi Sverreja Aarsetha mogoče priti, pri daljših časih pa se poznajo kaotični vplivi majhnih motenj med telesi. Kot drugo skrajnost lahko vzameva našo Galaksijo. Namesto osmih planetov in nekaj tisočev manjših teles kot v našem Osončju nas v naši Galaksiji zanima gibanje milijard zvezd. Spet so računalniški programi našega gosta tisti, ki bodo meritve današnjega položaja in gibanja milijarde zvezd, ki jih ravnokar opravlja vesoljska misija Gaja, lahko preslikali v sliko Galaksije pred milijardami let. Morda bomo spoznali celo, kakšna je bila naša Galaksija ob svojem nastanku.

 Vse to računalniško programiranje daje slutiti človeka, ki je sicer prijazen, vendar noč in dan ždi pred računalniškim zaslonom.

Dr. Sverre Aarseth bo julija dopolnil 81 let. Spoznala sva se pred 15 leti na konferenci v Bormiu. Tam smo mu nekega prostega popoldneva vsi precej zadihani sledili na enega izmed tritisočakov nad prelazom Stelvio. Ko 66-letnik prehiti kolege, ki bi jim lahko bil oče, to seveda pove, da Sverre ni kabinetni človek. Pri 40 letih je dotedanje razvedrilo igranja dopisnega šaha, v katerem je mednarodni mojster, zamenjal za solo gorniška potepanja po našem planetu. Podobno kot pri njegovih računalniških programih, ki so presegali hitrostne rekorde, ga je redkokdo lahko dohajal tudi v gorah. Svoja doživetja zadnjih štirih desetletij je lani opisal v knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Knjiga je izjemno branje, pri katerem se ne morem znebiti vtisa, da se – tako kot žilavi Vikingi – tudi Norvežan Sverre Aarseth ne zna hvaliti, ampak mora bližino mejne izkušnje zaslutiti bralec sam. Kot 80-letnik je še vedno zelo dejaven. Naš gost je v Frekvenci X šele danes, saj je pretekli mesec preživel v Čilu, kjer je vodil šolo računalniškega programiranja gravitacijskih sil med vesoljskimi telesi, se udeležil znanstvene konference in se gotovo povzpel tudi na kakšen vrh v Andih.

POGOVOR

Dr. Sverre Aarseth, veliko ljudi se čudi, kako premetene so poti današnjih vesoljskih misij do oddaljenih kotičkov našega Osončja. Se to zdi zanimivo tudi vam? 

Da, seveda. Bil sem sopotnik vsega tega razvoja. Če na to gledam kot astronom, je to podobno, kot če bi gledali akvarij z zlatimi ribicami, ki bi plavale okoli, vendar ne bi vedele, kaj naj naredijo. Seveda ribe nimajo cilja, vendar bi rekel, da tudi nam ljudem ni jasno, kakšen je pomen vsega tega. Če nam bo kot človeštvu uspelo preživeti bližnjo prihodnost, bo postalo bolj jasno, kaj smo s tem dosegli. Gotovo pa se bomo tako sčasoma naučili, kako naj naselimo vesolje.

 Sestava našega Osončja se morda s časom spreminja. Kako daleč nazaj proti njegovemu nastanku lahko sežemo, če računalnike uporabimo kot časovni stroj? In kaj nam pove primerjava našega Osončja s planeti okoli drugih zvezd?

Najprej bi rad omenil, da s časovnim strojem ne morete v preteklost, saj nekaterim procesom časa ne morete obrniti. Táko je recimo trenje. Zato znanstveniki vedno računamo v prihodnost. Začnemo z razmerami, za katere na podlagi opazovanj sklepamo, da so veljale na začetku, nato pa ugotovimo, kako se bo tak sistem razvijal naprej. Primer takih začetnih razmer so diski snovi, ki jih vidimo okoli nekaterih mladih zvezd. Tudi za naše Osončje verjamemo, da so se planeti razvili iz takega diska v okolici našega Sonca. Tako nam opazovanja diskov okoli zvezd, ki so v različnih stopnjah razvoja, in drugih osončij, kjer danes poznamo že več kot tisoč planetov okoli drugih zvezd, pomagajo razumeti, kakšno je bilo Osončje nekdaj. Eden izmed ciljev je gotovo, da bi odkrili dvojnika našega Osončja, vendar to spremljajo težave, saj je majhne planete, kot je naša Zemlja, zelo težko opaziti.
Drugače je z velikimi planeti, kot je Jupiter. Takih planetov smo odkrili že veliko. Ugotovili smo, da so nekatera osončja precej različna od našega. To bogastvo različnih možnosti verjetno izvira iz kaotičnih majhnih motenj, ki uravnavajo razvoj planetnih sistemov. Tudi padci teles na Zemljo se dogajajo kaotično in jih je zato težko napovedati. Vseeno vemo, da je v preteklosti na Zemljo padlo veliko teles, pravzaprav je Zemlja nastala ob trku, ki ga sicer v podrobnostih še ne poznamo, imamo pa zanj smiselne razlage. To naše znanje izvira iz računov, ki spremljajo razvoj zelo veliko majhnih teles. Ti računi še niso končani, še vedno nam ni uspelo priti od začetka do današnje sestave Osončja, pa tudi danes se Osončje še vedno razvija. Te raziskave so zelo zanimive, hkrati pa zelo zapletene. Vendar se danes o marsičem glede razvoja našega Osončja že strinjamo.

Dr. Sverre Aarseth, vaše ime skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj ste razvili in z drugimi delili zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Govorimo tu o silah med milijoni zvezd, ki jih opazujejo današnje vesoljske misije, ali pa ima vaše delo še drugačno uporabnost?

Moje delo je skoraj v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Ta zakon deluje na vseh velikostih, pa naj bodo to naši umetni sateliti, lune planetov, planeti v osončjih, skupine tisočev zvezd, kot so na primer Gostosevci, ali pa tako imenovane kroglaste kopice v naši Galaksiji, od katerih ima vsaka do milijon zvezd. Na vseh teh različnih razdaljah je Newtonov zakon pomemben. Z njim lahko računamo vedenje različnih skupin teles in ugotovimo, kako se bodo razvijale. Pa tudi zvezde niso vselej enake, tudi te se razvijajo po fizikalnih zakonih. Fizikalni zakoni in računi nam na primer povedo, kakšna je temperatura v središču Sonca, ne da bi šli tja in jo izmerili. Podobno nam fizikalni računi omogočajo izračunati razmere ob nastajanju novih osončij. Zanimivo je, da tu govorimo o zelo različnih velikostih: od planetnih sistemov, kjer svetloba osrednje zvezde do najbolj oddaljenih teles takega sistema morda potuje pol dneva, pa do zvezdnih kopic, čez katere svetloba potuje tri, štiri ali pet let.

 Dr. Sveere Aarseth, slovite tudi po gorniških turah po vsem planetu, zadnja štiri desetletja svojih vzponov ste lani opisali v dobro sprejeti potopisni knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Kaj ste se o planetu Zemlja naučili med temi vzponi in pohodi?

Na našem planetu najdemo zelo različna podnebja in razmere. V gorah se lahko spopadate z zelo ekstremnimi razmerami. Znajdete se lahko na izjemnih višinah nad 6.000 metri, kjer ne raste nič več, in to lahko imenujete območje smrti. Vendar življenje uspeva tudi v teh zelo sovražnih okoljih. Torej na Zemlji kot planetu zelo različne razmere lahko spodbujajo življenje.

Astrofiziki pogosto razlagajo javnosti, da se nikakor ne bomo preselili na kakšen drug planet in je zato bolje, da popazimo na našo Zemljo. Katere ukrepe, ki jih po navadi prezremo, bi predlagali?

Veliko ljudi predlaga marsikaj, pravzaprav je predlaganega preveč. Pojavljajo se nestrinjanja, to pa seveda ni dobro. Zame je najpomembnejše ohranjanje narave. Zato potrebujemo izobraževanje, saj le potem lahko razumete, zakaj je treba ohraniti prav vse. Pravzaprav je to tekma s časom, ki jo po mojem zdaj izgubljamo. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Naš prvi pomembni cilj je, da sploh preživimo naslednjih sto let. Ne moremo biti prepričani, da nam bo to uspelo, saj odlično okolje planeta, ki smo ga podedovali, žal pospešeno uničujemo.


Frekvenca X

680 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Sverre Aarseth, mojster vesoljskega plesa

23.04.2015

Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.

Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in ta znanstvenik je človeštvu dal vsaj dvoje: prvič, to je bila vse od leta 1961 naprej veriga računalniških programov, v katere je znal izjemno učinkovito vpletati zadnja dognanja z različnih področij in ki so omogočali računati gravitacijski privlak med veliko telesi ter tako ponazarjati strukturo in razvoj zelo različnih sistemov v vesolju: od leta 1961 še novih umetnih satelitov prek lun do skupin zvezd in eksotičnih okolij v bližini črnih lukenj.

In drugič, Sverre je bil eden prvih, ki je svoja orodja brez omejitev delil z drugimi ter jim pomagal pri njihovi uporabi in nadgradnji. Tako je pomagal vzpostaviti sistem v astronomiji zelo uveljavljenega skupnega svetovnega razvoja novega znanja, kjer ni tako pomembno, kdo je kaj naredil, ampak da smo se vsi skupaj naučili razumeti nekaj novega. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.

Prof. dr. Tomaž Zwitter,delo dr. Sverreja Aarsetha je v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Na začetku velja pojasniti, kaj še manjka gravitacijskemu zakonu, saj vemo, da ga je že v 17. stoletju opisal Isaac Newton. 

Gravitacijski zakon je za najpreprostejši, vendar še vedno zapleten primer, ko imamo le dve telesi, od časa Isaaca Newtona pa do 19. stoletja znanstvenikom uspelo temeljito raziskati. Poiskali so tudi enačbe, ki popisujejo njegove rešitve. Žal že sistema treh ali več teles ni mogoče tako rešiti. Nujna je uporaba računalnikov, ki sproti računajo rešitve in nam razkrivajo neverjetno bogastvo različnih možnosti.

 Zakaj pa bi radi izračunali, kako se vede združba veliko delcev v vesolju?

Telesa v vesolju so pogosto daleč vsaksebi, tako sodelujejo predvsem z medsebojnim gravitacijskim privlakom. Vzemiva naše Osončje, kjer na prvi pogled poznamo skoraj vse. Položaje večjih teles v Osončju poznamo na približno meter natančno, in to čeprav se razdalje med njimi merijo v stotinah milijonov kilometrov. Podobno izjemno natančno poznamo tudi hitrost njihovega gibanja. Vendar nas tudi v našem Osončju zanimajo časovne spremembe in njegov razvoj. Kakšnih 200 milijonov let naprej ali nazaj je danes z računalniškimi programi Sverreja Aarsetha mogoče priti, pri daljših časih pa se poznajo kaotični vplivi majhnih motenj med telesi. Kot drugo skrajnost lahko vzameva našo Galaksijo. Namesto osmih planetov in nekaj tisočev manjših teles kot v našem Osončju nas v naši Galaksiji zanima gibanje milijard zvezd. Spet so računalniški programi našega gosta tisti, ki bodo meritve današnjega položaja in gibanja milijarde zvezd, ki jih ravnokar opravlja vesoljska misija Gaja, lahko preslikali v sliko Galaksije pred milijardami let. Morda bomo spoznali celo, kakšna je bila naša Galaksija ob svojem nastanku.

 Vse to računalniško programiranje daje slutiti človeka, ki je sicer prijazen, vendar noč in dan ždi pred računalniškim zaslonom.

Dr. Sverre Aarseth bo julija dopolnil 81 let. Spoznala sva se pred 15 leti na konferenci v Bormiu. Tam smo mu nekega prostega popoldneva vsi precej zadihani sledili na enega izmed tritisočakov nad prelazom Stelvio. Ko 66-letnik prehiti kolege, ki bi jim lahko bil oče, to seveda pove, da Sverre ni kabinetni človek. Pri 40 letih je dotedanje razvedrilo igranja dopisnega šaha, v katerem je mednarodni mojster, zamenjal za solo gorniška potepanja po našem planetu. Podobno kot pri njegovih računalniških programih, ki so presegali hitrostne rekorde, ga je redkokdo lahko dohajal tudi v gorah. Svoja doživetja zadnjih štirih desetletij je lani opisal v knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Knjiga je izjemno branje, pri katerem se ne morem znebiti vtisa, da se – tako kot žilavi Vikingi – tudi Norvežan Sverre Aarseth ne zna hvaliti, ampak mora bližino mejne izkušnje zaslutiti bralec sam. Kot 80-letnik je še vedno zelo dejaven. Naš gost je v Frekvenci X šele danes, saj je pretekli mesec preživel v Čilu, kjer je vodil šolo računalniškega programiranja gravitacijskih sil med vesoljskimi telesi, se udeležil znanstvene konference in se gotovo povzpel tudi na kakšen vrh v Andih.

POGOVOR

Dr. Sverre Aarseth, veliko ljudi se čudi, kako premetene so poti današnjih vesoljskih misij do oddaljenih kotičkov našega Osončja. Se to zdi zanimivo tudi vam? 

Da, seveda. Bil sem sopotnik vsega tega razvoja. Če na to gledam kot astronom, je to podobno, kot če bi gledali akvarij z zlatimi ribicami, ki bi plavale okoli, vendar ne bi vedele, kaj naj naredijo. Seveda ribe nimajo cilja, vendar bi rekel, da tudi nam ljudem ni jasno, kakšen je pomen vsega tega. Če nam bo kot človeštvu uspelo preživeti bližnjo prihodnost, bo postalo bolj jasno, kaj smo s tem dosegli. Gotovo pa se bomo tako sčasoma naučili, kako naj naselimo vesolje.

 Sestava našega Osončja se morda s časom spreminja. Kako daleč nazaj proti njegovemu nastanku lahko sežemo, če računalnike uporabimo kot časovni stroj? In kaj nam pove primerjava našega Osončja s planeti okoli drugih zvezd?

Najprej bi rad omenil, da s časovnim strojem ne morete v preteklost, saj nekaterim procesom časa ne morete obrniti. Táko je recimo trenje. Zato znanstveniki vedno računamo v prihodnost. Začnemo z razmerami, za katere na podlagi opazovanj sklepamo, da so veljale na začetku, nato pa ugotovimo, kako se bo tak sistem razvijal naprej. Primer takih začetnih razmer so diski snovi, ki jih vidimo okoli nekaterih mladih zvezd. Tudi za naše Osončje verjamemo, da so se planeti razvili iz takega diska v okolici našega Sonca. Tako nam opazovanja diskov okoli zvezd, ki so v različnih stopnjah razvoja, in drugih osončij, kjer danes poznamo že več kot tisoč planetov okoli drugih zvezd, pomagajo razumeti, kakšno je bilo Osončje nekdaj. Eden izmed ciljev je gotovo, da bi odkrili dvojnika našega Osončja, vendar to spremljajo težave, saj je majhne planete, kot je naša Zemlja, zelo težko opaziti.
Drugače je z velikimi planeti, kot je Jupiter. Takih planetov smo odkrili že veliko. Ugotovili smo, da so nekatera osončja precej različna od našega. To bogastvo različnih možnosti verjetno izvira iz kaotičnih majhnih motenj, ki uravnavajo razvoj planetnih sistemov. Tudi padci teles na Zemljo se dogajajo kaotično in jih je zato težko napovedati. Vseeno vemo, da je v preteklosti na Zemljo padlo veliko teles, pravzaprav je Zemlja nastala ob trku, ki ga sicer v podrobnostih še ne poznamo, imamo pa zanj smiselne razlage. To naše znanje izvira iz računov, ki spremljajo razvoj zelo veliko majhnih teles. Ti računi še niso končani, še vedno nam ni uspelo priti od začetka do današnje sestave Osončja, pa tudi danes se Osončje še vedno razvija. Te raziskave so zelo zanimive, hkrati pa zelo zapletene. Vendar se danes o marsičem glede razvoja našega Osončja že strinjamo.

Dr. Sverre Aarseth, vaše ime skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj ste razvili in z drugimi delili zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Govorimo tu o silah med milijoni zvezd, ki jih opazujejo današnje vesoljske misije, ali pa ima vaše delo še drugačno uporabnost?

Moje delo je skoraj v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Ta zakon deluje na vseh velikostih, pa naj bodo to naši umetni sateliti, lune planetov, planeti v osončjih, skupine tisočev zvezd, kot so na primer Gostosevci, ali pa tako imenovane kroglaste kopice v naši Galaksiji, od katerih ima vsaka do milijon zvezd. Na vseh teh različnih razdaljah je Newtonov zakon pomemben. Z njim lahko računamo vedenje različnih skupin teles in ugotovimo, kako se bodo razvijale. Pa tudi zvezde niso vselej enake, tudi te se razvijajo po fizikalnih zakonih. Fizikalni zakoni in računi nam na primer povedo, kakšna je temperatura v središču Sonca, ne da bi šli tja in jo izmerili. Podobno nam fizikalni računi omogočajo izračunati razmere ob nastajanju novih osončij. Zanimivo je, da tu govorimo o zelo različnih velikostih: od planetnih sistemov, kjer svetloba osrednje zvezde do najbolj oddaljenih teles takega sistema morda potuje pol dneva, pa do zvezdnih kopic, čez katere svetloba potuje tri, štiri ali pet let.

 Dr. Sveere Aarseth, slovite tudi po gorniških turah po vsem planetu, zadnja štiri desetletja svojih vzponov ste lani opisali v dobro sprejeti potopisni knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Kaj ste se o planetu Zemlja naučili med temi vzponi in pohodi?

Na našem planetu najdemo zelo različna podnebja in razmere. V gorah se lahko spopadate z zelo ekstremnimi razmerami. Znajdete se lahko na izjemnih višinah nad 6.000 metri, kjer ne raste nič več, in to lahko imenujete območje smrti. Vendar življenje uspeva tudi v teh zelo sovražnih okoljih. Torej na Zemlji kot planetu zelo različne razmere lahko spodbujajo življenje.

Astrofiziki pogosto razlagajo javnosti, da se nikakor ne bomo preselili na kakšen drug planet in je zato bolje, da popazimo na našo Zemljo. Katere ukrepe, ki jih po navadi prezremo, bi predlagali?

Veliko ljudi predlaga marsikaj, pravzaprav je predlaganega preveč. Pojavljajo se nestrinjanja, to pa seveda ni dobro. Zame je najpomembnejše ohranjanje narave. Zato potrebujemo izobraževanje, saj le potem lahko razumete, zakaj je treba ohraniti prav vse. Pravzaprav je to tekma s časom, ki jo po mojem zdaj izgubljamo. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Naš prvi pomembni cilj je, da sploh preživimo naslednjih sto let. Ne moremo biti prepričani, da nam bo to uspelo, saj odlično okolje planeta, ki smo ga podedovali, žal pospešeno uničujemo.


15.03.2018

Kako se širijo nalezljive bolezni

Podrobno smo se spoznali z gripo in ugotovili, da kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. Vseeno pa je mogoče številne nalezljive bolezni zelo omejiti, nekatere tudi izkoreniniti. Predvsem zaradi cepiv, a se precepljenost iz leta v leto zmanjšuje, zato smo priča novih izbruhom. Lani se je v Evropi z ošpicami okužilo 14.500 ljudi, trikrat več kot leto prej. Kaj kažejo simulacije epidemij, kje je kritična meja za nevarnost okuženosti širše družbe, kaj nam pove termin čredne imunosti? Analiziramo primer izbruha ošpic v Disneylandu, hipotetično projiciramo, kako bi se lahko nalezljiva bolezen širila v srednje velikem slovenskem mestu in kaj bi se zgodilo, če bi se ošpice pojavile v vrtcu, ki ga zaradi odločitve staršev obiskuje sto necepljenih otrok. Sogovorniki: Dr. David Pigott, strokovnjak za simulacije poteka nalezljivih bolezni; prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Aleksander Golja Oblikovna podoba: Katja Černela


14.03.2018

Hawkingova radiacija je delovala tudi metaforično

"Moj cilj je preprost: popolno razumevanje vesolja, zakaj je takšno, kakršno je, in zakaj sploh obstaja," je nekoč zapisal znameniti fizik Stephen Hawking, ki je umrl v starosti 76 let. Znan je bil predvsem po svojem delu na področju kvantne gravitacije, posebno glede črnih lukenj, in relativnosti, napisal pa je tudi več poljudnoznanstvenih knjig, najbolj znana je Kratka zgodovina časa. Hawking je bil odličen komunikator znanosti in skoraj pop zvezdnik, med drugim je sodeloval s skupino Pink Floyd. “Kljub bolezni je s svojim pojavljanjem v javnosti in pisanjem knjig, ko je lahko premikal še samo en prst, dokazal, da Hawkingova radiacija deluje tudi metaforično,” ob smrti morda zadnjega univerzalnega misleca sodobnega časa, razmišlja fizik in filozof, dr. Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre in strokovni sodelavec oddaje Frekvenca X. In dodaja: "Stephen Hawking je bil iskren in pristen. Verjeli smo mu, čeprav se je tudi kdaj zmotil. Svoj status je izkoristil za širše teme, zavzel se je na primer za javno zdravstvo."


08.03.2018

Pandemije: Smrtonosna španka

“Tako je oče nepremičen obstal ob pogledu na marmornato belo obličje ljubljene štiriletne hčerke, ki ji španjolka ni prizanesla.” Pisatelj Boris Pahor pretresljivo opiše smrt mlajše sestre Mimice. Umrla je leta 1918 med prvim valom španske gripe, ki je sejala smrt tudi na našem območju. Gripa je v marsičem metafora 20. stoletja, orožje za množično uničenje, za njenimi posledicami je umrlo več ljudi kot za posledicami svetovnih vojn, nacizma, atomske vojne. V sto letih so različne oblike gripe pokosile sto milijonov ljudi. Kaj se lahko naučimo iz zgodovine, kako načrtovati in preprečevati pandemije, zakaj je virus influence tako nepredvidljiv in težko obvladljiv, kako je s cepivi in zakaj kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. V prvem delu posebnega podkasta Frekvence X raziskujemo smrtonosno špansko gripo. Z znanjem o njenem nastanku in širjenju se sto let po izbruhu lahko veliko naučimo o pandemijah sedanjosti in prihodnosti. Kako je lahko tako majhnemu virusu uspelo nekaj tako velikega, tako grozljivega? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, vodilni svetovni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; doc. dr. Maja Sočan, predstojnica centra za nalezljive bolezni NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalec: Igor Velše Oblikovna podoba: Katja Černela


22.02.2018

Človek stroj: od Platona do Terminatorja

Podkast Frekvence X smo snemali v kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tema: družbene predstave o človeškem telesu. Pred našimi očmi je bilo človeško telo – analizirali smo predstave telesa v različnih filozofskih tradicijah: vlogo medicine in drugih znanosti pri oblikovanju teh predstav, vpliv religij in drugih mističnih narativov na oblikovanje diskurza o telesu skozi zgodovino, pa tudi vse močnejši vpliv modernih tehnologij nanj, npr. mobilnih aplikacij, ki omogočajo najpreprostejši nadzor in “optimizacijo” naših strojev doslej. Gostje: Dr. Mirt Komel, filozof, Fakulteta za družbene vede Miha Blažič – N’toko, glasbenik, kolumnist in aktivist Dr. Matevž Dular, raziskovalec, Fakulteta za strojništvo


22.02.2018

Pozornost je temelj gradnje družbe in civilizacije

Pozor! Človeška pozornost je eden izmed najbolj omejenih virov v 21. stoletju, vsak jo ima na voljo le določeno količino. Pomaga nam ločevati nepomembne informacije in dražljaje od pomembnih, je ena izmed temeljnih človeških značilnosti, ki nam omogoča izgradnjo družbe in civilizacije. Moderne tehnologije in nenehno odprt tok informacij jo postavljata v novo vlogo – okrog nje se gradi ekonomija pozornosti, v kateri podjetja tekmujejo za košček našega časa in misli. V Frekvenci X o vrstah naše pozornosti, mitih, ki so povezani s trajanjem pozornosti in moderno tehnologijo, posebnih sposobnostih oseb z motnjami avtističnega spektra ter o zavednih in nezavednih procesih, ki jim mnogokrat ne posvečamo dovolj pozornosti.


07.02.2018

Tesla v vesolju: dosežek ali promocija?

Po svetu odmeva izstrelitev največje rakete Falcon Heavy, ki jo je izstrelilo podjetje Space X lastnika tovarne električnih avtomobilov Tesla Elona Muska. Kaj pomeni izstrelitev iz znanstvenega in tehnološkega vidika komentira prof. dr. Tomaž Zwitter. Tudi o tem, da se podjetje Elona Muska zanima za slovensko tehnologijo.


01.02.2018

Jabolko na mizi in slovenski kvazikristal

Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.


25.01.2018

Skrivnost hobotnic in naših možganov

Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?


18.01.2018

Radioaktivni odpadki

Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?


11.01.2018

Roboti kot profesorji in ljubimke

Japonski pionir humanoidne robotike Hiroši Išiguro je pred leti v Trbovlje pripeljal svojega robotskega dvojnika, ki je popolna kopija stvaritelja. Najnovejša različica robotskega profesorja ima vrhunsko izpopolnjen obraz, mimika, kretnje in govor v popolnosti spominjajo na človeka, tako da robotski profesor prepričljivo predava študentom. Pri (človeškem) prof. Ishiguru bo kmalu doktorirala Slovenka Maša Jazbec. Na Japonskem na leto prodajo 2 tisoč tehnološko vrhunsko izpopolnjenih seks robotov, ki osamljenim moškim čustveno in seksualno nadomeščajo partnerke. Konec decembra je v Londonu potekala mednarodna konferenca o seksu in ljubezni z roboti, na kateri je britanski raziskovalec umetne inteligence David Levy napovedal, da bodo nekoč lahko imeli ljudje z roboti celo otroke. Na konferenci je bila tudi slovenska antropologinja Nika Mahnič, sicer aktivistka kampanje proti seks robotom. Kje so meje in robovi sodobne humanoidne robotike?


04.01.2018

Skrivnostno življenje skrivnosti

V antiutopičnem delu 1984 je George Orwell dejal, da če želiš ohraniti skrivnost, jo moraš najprej skriti pred samim seboj. Z znanstveniki poskušamo ugotoviti, kako uspešni smo pri tem, katere so tiste skrivnosti, ki jih ljudje največkrat prikrivamo, zakaj nam to prikrivanje slabša kakovost življenja in ali je razkritje edina prava pot do odrešitve. Naši gosti bodo: profesor menedžmenta Michael Slepian z Univerze Columbia v New Yorku, nevropsiholog Jonathan Schooler z Univerze Santa Barbara, psihoterapevtka Katja Istenič in pravnik Dino Bauk.


28.12.2017

Znanstveni presežki 2017

Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.


14.12.2017

Smemo življenje tehtati z drugim življenjem?

Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.


07.12.2017

Slovenski znanstveniki bi vodo čistili s kavitacijo

Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.


30.11.2017

Zemljevidi ustvarijo in popačijo našo podobo sveta

Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik


23.11.2017

Veliko podatkov za velikega brata

Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.


16.11.2017

Od avtomobila Yugo do zdravljenja diabetesa

Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.


09.11.2017

Recept za uspešnico

Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)  


02.11.2017

Vsi zvoki našega mesta

Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.


26.10.2017

Orkani - uničujoči velikani

“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.


Stran 15 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov