Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Pred skoraj 20. leti je računalniški program DeepBlue premagal človeka v šahu. Človeštvo si je nato postavilo novo trdnjavo, češ, v igri go, ki sodi med najkompleksnejše igre na svetu in bistveno premaga tudi šah, pa nas stroji res ne bodo premagali! A so se tudi tu ušteli … 12. marca letos je namreč stroj v tej starodavni japonski namizni igri naposled spodrezal krila človeku in mu stopil še korak bližje.
Računalniški program AlphaGo, ki ga je razvil ameriški velikan Google, je pred mesecem dni premagal človeka v japonski namizni igri go. V boju z južnokorejskim velemojstrom Lee Se Dolom, ki ima kar 18 mednarodnih naslovov v tej starodavni namizni igri z belimi in črnimi kamenčki, je zmagal v štirih od petih iger. Čeprav je mladi Korejec podkovan z izkušnjami in izjemen analitik, je po spopadu s strojem užaloščen priznal, da programu ni bil kos.
V Sloveniji je to zgodovinsko partijo goja spremljal tudi večkratni državni prvak v goju Gregor Butala: »Po začetni skepsi je navdušil vse, vključno s profesionalnimi igralci goja«. Ob tem se je namuznil, da bi rad program izzval tudi sam, čeprav bi bil sam najverjetneje šibkejši od njega.
»Igra go je za dva igralca, ki na križišča na polju polagata kamne okrogle oblike. S tem želita zavzeti čim več praznega ozemlja.«
Go sodi med najstarejše miselne igre, ki jo na daljnem vzhodu igrajo že poltretje tisočletje. Prvi zapisani dokazi o igri go segajo v leto 548 pr. n. št. v antično Kitajsko. V vsem tem času se igra ni opazneje spremenila, na Zahodu pa je popularna šele zadnjih sto let. »V Sloveniji go igramo skoraj najdlje v Evropi. K nam ga je zanesla vojna mornarica Avstro-Ogrske,« je pojasnil Butala.
Vseh mogočih in dovoljenih postavitev kamnov na ploščo za go je 10^170 [deset na stosedemdeseto], kar je nepredstavljivo več kot pri šahu. Predstavljajte si vesolje, vse milijarde galaksij z milijardami zvezd v vsaki, in si zamislite, da se v vsakem atomu našega vesolja skriva novo vesolje. Atomov v vseh teh vesoljih je še vedno manj, kot je mogočih postavitev na plošči za go. Vseh mogočih potez in s tem iger je toliko, da si tega sploh ne moremo predstavljati.
Zato je go toliko miselna igra kot umetnost. Podobno kot smučarske skakalce tudi igralce goja slišimo govoriti o občutkih in intuiciji, saj vseh mogočih potez ni mogoče niti našteti. Največje napake seveda natančno preučijo in se jih naučijo, ampak šele z vajo in treningom pridobijo občutek za podrobnosti in veščine, katera poteza je najboljša. Za računalnike oziroma umetno inteligenco pa so občutki in intuicija nekaj najtežjega. Izračunati, kako priti na Mars in nazaj, ni težko, ne more pa vam računalnik povedati, ali se rdeče krilo ujema z oranžnimi čevlji.
»Mislim, da je to velik uspeh, saj je računalniški program pokazal, kaj zmore strojno učenje na podlagi izkušenj,« je zmago stroja nad človekom v igri go komentirala profesorica za kognitivno filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Olga Markič.
Končni cilj raziskav v umetni inteligenci ni izdelati najboljšega igralca šaha, a popolnoma neuporabnega za vse ostale namene – kot je bil Deep Blue leta 1997. Želijo večnamensko univerzalno umetno inteligenco, ki je ne moremo sprogramirati kot klasičen program z nizanjem spremenljivk, ukazov in pogojev. Raziskovalci so se zato obrnili k naravi in pogledali, kako to nalogo uspejo opravljati možgani. Odgovor so našli v nevronskih mrežah.
Taki sistemi se učijo sami. Damo jim čim več rešenih problemov in pričakovan rezultat, potem pa bodo sami ustrezno nastavili povezave med deli sistema, da bodo nalogo opravljali kar najbolje.
»Človek je tako pameten, kot je bil pred 10 000 leti, računalniški program pa napredujejo z eksponentno rastjo,« je povedal strokovnjak za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan dr. Matjaž Gams.
»Ta napredek je neverjetno hiter in uspešen. Po teoriji singularnosti bomo preskočil v novo civilizacijsko obdobje. 50 odstotkov verjetnosti je, da bo čez 20 let tu. Kako bomo to uporabili, pa je odvisno od nas samih.«- dr. Matjaž Gams
690 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Pred skoraj 20. leti je računalniški program DeepBlue premagal človeka v šahu. Človeštvo si je nato postavilo novo trdnjavo, češ, v igri go, ki sodi med najkompleksnejše igre na svetu in bistveno premaga tudi šah, pa nas stroji res ne bodo premagali! A so se tudi tu ušteli … 12. marca letos je namreč stroj v tej starodavni japonski namizni igri naposled spodrezal krila človeku in mu stopil še korak bližje.
Računalniški program AlphaGo, ki ga je razvil ameriški velikan Google, je pred mesecem dni premagal človeka v japonski namizni igri go. V boju z južnokorejskim velemojstrom Lee Se Dolom, ki ima kar 18 mednarodnih naslovov v tej starodavni namizni igri z belimi in črnimi kamenčki, je zmagal v štirih od petih iger. Čeprav je mladi Korejec podkovan z izkušnjami in izjemen analitik, je po spopadu s strojem užaloščen priznal, da programu ni bil kos.
V Sloveniji je to zgodovinsko partijo goja spremljal tudi večkratni državni prvak v goju Gregor Butala: »Po začetni skepsi je navdušil vse, vključno s profesionalnimi igralci goja«. Ob tem se je namuznil, da bi rad program izzval tudi sam, čeprav bi bil sam najverjetneje šibkejši od njega.
»Igra go je za dva igralca, ki na križišča na polju polagata kamne okrogle oblike. S tem želita zavzeti čim več praznega ozemlja.«
Go sodi med najstarejše miselne igre, ki jo na daljnem vzhodu igrajo že poltretje tisočletje. Prvi zapisani dokazi o igri go segajo v leto 548 pr. n. št. v antično Kitajsko. V vsem tem času se igra ni opazneje spremenila, na Zahodu pa je popularna šele zadnjih sto let. »V Sloveniji go igramo skoraj najdlje v Evropi. K nam ga je zanesla vojna mornarica Avstro-Ogrske,« je pojasnil Butala.
Vseh mogočih in dovoljenih postavitev kamnov na ploščo za go je 10^170 [deset na stosedemdeseto], kar je nepredstavljivo več kot pri šahu. Predstavljajte si vesolje, vse milijarde galaksij z milijardami zvezd v vsaki, in si zamislite, da se v vsakem atomu našega vesolja skriva novo vesolje. Atomov v vseh teh vesoljih je še vedno manj, kot je mogočih postavitev na plošči za go. Vseh mogočih potez in s tem iger je toliko, da si tega sploh ne moremo predstavljati.
Zato je go toliko miselna igra kot umetnost. Podobno kot smučarske skakalce tudi igralce goja slišimo govoriti o občutkih in intuiciji, saj vseh mogočih potez ni mogoče niti našteti. Največje napake seveda natančno preučijo in se jih naučijo, ampak šele z vajo in treningom pridobijo občutek za podrobnosti in veščine, katera poteza je najboljša. Za računalnike oziroma umetno inteligenco pa so občutki in intuicija nekaj najtežjega. Izračunati, kako priti na Mars in nazaj, ni težko, ne more pa vam računalnik povedati, ali se rdeče krilo ujema z oranžnimi čevlji.
»Mislim, da je to velik uspeh, saj je računalniški program pokazal, kaj zmore strojno učenje na podlagi izkušenj,« je zmago stroja nad človekom v igri go komentirala profesorica za kognitivno filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Olga Markič.
Končni cilj raziskav v umetni inteligenci ni izdelati najboljšega igralca šaha, a popolnoma neuporabnega za vse ostale namene – kot je bil Deep Blue leta 1997. Želijo večnamensko univerzalno umetno inteligenco, ki je ne moremo sprogramirati kot klasičen program z nizanjem spremenljivk, ukazov in pogojev. Raziskovalci so se zato obrnili k naravi in pogledali, kako to nalogo uspejo opravljati možgani. Odgovor so našli v nevronskih mrežah.
Taki sistemi se učijo sami. Damo jim čim več rešenih problemov in pričakovan rezultat, potem pa bodo sami ustrezno nastavili povezave med deli sistema, da bodo nalogo opravljali kar najbolje.
»Človek je tako pameten, kot je bil pred 10 000 leti, računalniški program pa napredujejo z eksponentno rastjo,« je povedal strokovnjak za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan dr. Matjaž Gams.
»Ta napredek je neverjetno hiter in uspešen. Po teoriji singularnosti bomo preskočil v novo civilizacijsko obdobje. 50 odstotkov verjetnosti je, da bo čez 20 let tu. Kako bomo to uporabili, pa je odvisno od nas samih.«- dr. Matjaž Gams
Terrence Malick je na filmskem festivalu v Benetkah predstavil poetični dokumentarec Voyage of Time, ki ga opisujejo kot poklon kozmosu, razodetje časa od njegovega začetka do končnega kolapsa. Film si je v Benetkah ogledala Nina Zagoričnik, ki bo predstavila vtise o novi stvaritvi velikega režiserja. Druga filmska znanstveno-fantastična zgodba je povezana s filmom Stik iz leta 1997, ki prikazuje prvi stik človeštva z zunajzemeljsko civilizacijo. Svetovalec pri filmu je bil ameriški astronom Shest Shostak, ki je tudi aktualni gost podkasta Številke Slavka Jeriča.
Bi lahko imeli danes v Sloveniji svojo Nokio, celo Samsung? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb ter ob nespretnem ekonomskem vodenju, tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi vpletenimi smo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte raziskovali že pred meseci, oddaja je naletela na velik odziv, zato zgodbo nadaljujemo z nekaterimi novimi pogledi in manj znanimi dejstvi.
"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi … Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.
Zakaj žoga brez rotacije tako rekoč “plava” po zraku, kako natančno lahko izračunamo in predvidimo njen let ter na kakšne načine proizvajalci žog manipulirajo z njihovimi lastnostmi, da bi naredili šport čim bolj zanimiv za gledalce?
Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let. Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.
Zaradi njih so se rušili imperiji, izgubljale in dobivale so se vojne, padale so vlade. Danes podpirajo infrastrukturo modernega sveta. Brez njih ne bi bilo računalnikov in interneta. Spletni nakupi, elektronsko bančništvo, telefonski pogovori jih nujno potrebujejo. Prav pridejo tako domačim uporabnikom kot teroristom. Šifre so često spregledani prispevek matematike, a so v resnici njen najpomembnejši izum, brez katerega modernega sveta ne bi bilo. Matematika je izumila nezlomljive šifre, kar prinaša tudi svojevrstne težave.
Na obrobju Ljubljane stoji pravi jedrski reaktor in le peščica jih ve, da ta objekt deluje že 50 let. Predstavljamo reaktor TRIGA.
V začetku maja se je v Bostonu za zaprtimi vrati zbrala druščina znanstvenikov, poslovnežev, etikov in predstavnikov vlade, ki so razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. Projekt se marsikomu zdi sporen, češ da bi lahko na tak način ustvarili ljudi z določenimi lastnostmi, mogoče ljudi, ki so rojeni in vzgojeni za vojake? Kdo bi imel za to dovoljenje, kdo lastništvo nad takimi bitji? Kako blizu temu, da bi lahko sintetizirali pravi človeški genom in kakšna vprašanja to odpira, ugotavljamo ta četrtek ob 12.00 v oddaji Frekvenca X.
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta. Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst. Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Vemo, kako se sporazumevamo ljudje. Imamo številne jezike, govorice, narečja, veliko gestikuliramo, včasih se pačimo … Kako pa je s sporazumevanjem pri naših bližnjih sorodnikih – pri živalih? Podobno kot ljudje, se tudi živali med seboj veliko sporazumevajo. Toda smisel njihove komunikacije nam je velikokrat prikrit. Pa ne le zato, ker mi ne bi imeli “slovarja”, s pomočjo katerega bi lahko prevedli njihove piske, brenčanje, poglede, premike uhljev ali repa in druge signale v človeško govorico. Živali včasih ne moremo razumeti tudi zato, ker se njihova čutila, ki sprejemajo informacije, bistveno razlikujejo od naših.
Poskusite si zapomniti naslednjih deset predmetov: mačka, mleko, zvezda, miza, zgradba, vrtnica, človek, stol, raketa, česen. Kako pa si zapomniti 3000 decimalk števila pi ali kart z enim samim uvidom? Se možgani spominskih rekorderjev razlikujejo od navadnih ali gre le za vztrajnost in dober spominski sistem? Si lahko zapomnimo karkoli in koliko želimo? O tem smo govorili s spominskimi rekorderji, šahistom in doktorjem psihologije.
Pogovor z Urošem Kuzmanom, ki je bil v času študija na Fakulteti za matematiko in fiziko med najbolj talentiranimi in delavnimi študenti v svoji generaciji. Danes je doktor matematike in stand-up komik, eden izmed piscev šal pri oddaji komercialne televizije, ki je tudi na slovenski humoristični sceni odprla žar sezono ter član Šaleškega študentskega okteta, ki je predlani posnel na youtubu precejkrat gledano Ubrano jamranje; skladbo z besedilom, spisanim na podlagi izrazov negodovanja Velenjčanov in Velenjčank oz. odgovorov na vprašanje, kaj vas v Velenju najbolj moti? Z Mitjo Pečkom sta se pogovarjala o matematičnih metodah pisanja šal.
Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.
V Frekvenci X tokrat raziskujemo paralelne svetove in druga alternativna dojemanja realnosti. Spoznavamo različne metode preskakovanja iz vsakdanje zaznave v “vzporedne svetove” in ugotavljamo, da smo le toliko na trdnih tleh, kolikor jih fizično (ob)čutimo pod svojimi stopali. Že ob odsotnosti določenih tovrstnih dražljajev se nam namreč lahko odprejo vrata v svet nenavadnega, mističnega.
Bitje materinega srca je prvi zvok, ki ga sliši človek. Že milijone let nas z najrazličnejšimi zvoki zasipava narava. Vseskozi smo ustvarjali tudi svoje zvoke – od najbolj domačih frekvenc človeškega glasu, umetelnih glasbenih harmonij, do povsem sintetičnih trdih zvokov … in se vse skupaj naučili tudi zapisovati in shranjevati. »Skoraj vse o zvoku« je naslov nove razstave v Tehniškem muzeju v Bistri.
"Roboti ne bodo nikoli razumeli politike!" Misel direktorja IJS dr. Jadrana Lenarčiča je dobro izhodišče za realen premislek o robotski prihodnosti. Bo ta humanoidna ali predvsem tehnološka? Bodo roboti res bolj spretni in inteligentni od ljudi? Na Evropskem robotskem forumu 2016 smo se pogovarjali z uglednima gostoma prof. Brunom Sicilianom in dr. Markusom Grebensteinom.
So nagrade prestiž ali breme? Koliko posamezniku pomeni, da je za svoje delo nagrajen in kako zelo nagrada vpliva na njegovo nadaljnje delo? Je lahko nagrada pozitivna spodbuda za naprej ali je kdaj za posameznika tudi ovira, saj se po prejetju priznanja od njega pričakuje še več? Ker se evforija po smučarskih skokih v Planici še ni polegla, so nas tokrat zanimale športne nagrade, pa ne samo to. Spraševali smo se, kako stresno je tekmovati za stopničke, kako to občuti športnik in kako to pojasnjuje psiholog, v katerem starostnem obdobju najbolj cenimo nagrade oziroma kdaj si jih najbolj želimo?
Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.
Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.
Neveljaven email naslov