Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Te dni se lepo vidijo Jupitrove lune in Saturn, opaziti bo mogoče tudi mednarodno vesoljsko postajo in iridijev blisk
Evropski južni observatorij v Čilu gradi velik teleskop. Ko bo ta čez sedem let začel delovati, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa, in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
“Ob junijskih večerih priporočam ogled Jupitrovih lun, okoli polnoči je mogoče opaziti Saturn. V četrtek ob 23.03 bo šla prek neba mednarodna vesoljska postaja. Videti jo bo mogoče 5 minut. Za ljubiteljske astronome priporočam obisk spletne strani www.heavens-above.com“
Prof. Tomaž Zwitter
Paolo Padovani je italijanski astronom, ki dela na Evropskem južnem observatoriju v Garchingu v Nemčiji. Zanimajo ga aktivna galaktična jedra, to so galaksije, ki imajo v svojem središču aktivno črno luknjo. Take objekte opazujemo z različnimi vrstami svetlobe: od radijske do infrardeče, ultravijolične ter rentgenskih in gamažarkov. Prof. Padovani sodeluje tudi pri izdelavi evropskega Ekstremno velikega teleskopa, ki ga Evropski južni observatorij gradi v Čilu in bo z zrcalom s premerom 39 metrov največji teleskop na svetu za opazovanja v vidni in infrardeči svetlobi. Prof. Padovani je skupaj s kolegi odkril 30 velikih črnih lukenj zunaj mlečne ceste in velja za enega najbolj cenjenih evropskih astronomov.
Prof. Padovani zadnjih deset let na Evropskem južnem observatoriju vodi Virtualni observatorij, zato smo ga v pogovoru posebej za Frekvenco X zaprosili, naj nam razloži specifiko virtualnega observatorija.
Namesto da bi za neko opazovanje uporabili običajni teleskop, pri virtualnem observatoriju zložite skupaj podatke prejšnjih opazovanj, v idealnem primeru so to opazovanja vseh teleskopov na Zemlji. S temi podatki nato skušate odgovoriti na svoje znanstveno vprašanje. Seveda pa morate najprej te podatke poiskati, jih razumeti in jih prikazati na različne načine. Torej je bilo in je še vedno precej dela, da so vsa ta opazovanja prosto in v uporabni obliki na voljo vsem astronomom po svetu. Nekatera orodja so seveda zelo preprosta. Vsak si recimo lahko izriše neko galaksijo ali izbrani del neba. Zdaj smo po vsem svetu vzpostavili spletne strani in načine za iskanje podatkov o vseh mogočih vrstah objektov in v različnih vrstah svetlobe. Izraz virtualni tu torej ne pomeni, da tak observatorij ne bi bil uporaben za resno znanstveno delo, ampak le, da imate možnost uporabljati podatke prejšnjih opazovanj po svetu, ki smo jih združili v enotno urejeni in prosto dostopni arhiv podatkov.
Virtualni observatorij torej vsakomur omogoča brskanje po nebu. Prof. Padovani, imate morda idejo, kaj bi lahko poslušalci Frekvence X opazili iz udobja dnevne sobe? Bi lahko morda preverili, ali so v središčih številnih galaksij velike črne luknje?
Načelno je odgovor da, v praksi pa morate vedeti, kam gledati in kateri podatki so pravi za vaš namen. Lahko bi se recimo osredotočili na kakšno bližnjo galaksijo in skušali odkriti, ali se sij svetlobe, ki prihaja iz središča galaksije, sčasoma spreminja. Hitro prižiganje in ugašanje vam namreč pove, da je svetilo majhno, manjše od velikosti, ki jo svetloba prepotuje v tako kratkem času. In če svetilo seva tudi veliko energije, je edina razlaga, da opazujete majhno in svetlo območje v okolici črne luknje. Če povzameva, to se načelno da narediti, vendar potrebujete kar nekaj dodatnih informacij, ki jih seveda tudi lahko najdete na spletu: za začetek je to že seznam obetavnih tarč.
Pri tem je vsekakor vznemirljivo, da lahko vsaj v določenih delih pri znanstvenih projektih sodelujejo tudi ljubiteljski astronomi.
Verjetno poznate pobude, ki skušajo približati znanost državljanom. Tako so kolegi, ki se ukvarjajo z digitalnim pregledom neba Sloan, želeli določiti, kakšne vrste so več milijonov opazovanih galaksij, ki so lahko eliptičnih ali spiralnih oblik. Postavili so spletno stran z vsemi temi posnetki in potem je dobesedno več milijonov ljudi te slike pregledovalo in po navodilih razvrščalo galaksije po obliki. Ti rezultati so bili znanstveno uporabni in tudi objavljeni. Torej tudi ljudje brez formalne izobrazbe zares lahko pomagajo pri znanstvenih raziskavah.
Znanost je pogosto mešanica pričakovanega in nepričakovanega. Nedavno presenečenje je bilo odkritje delcev, poimenovanih nevtrini, ki imajo zelo veliko energijo in so jih astronomi opazili z detektorjem Ledena kocka, ki je postavljen na južnem polu na Antarktiki. Nedavno je vaša ekipa objavila dokaze, da nekateri od teh težko opazljivih nevtrinskih delcev verjetno prihajajo iz aktivnih središč galaksij ekstremnih lastnosti?
To je zelo vznemirljiva zgodba. Nevtrini so zelo neobičajni delci. So tako majhni, da ne vemo natančno niti, kolikšna je njihova masa. So sicer veliko masivnejši kot elektroni, ki so zares lahki delci. Vendar nevtrini v primerjavi z elektroni zelo šibko integrirajo s preostalo snovjo. Torej jih lahko opazite le, če jim na pot nastavite zelo veliko tarčo. Na Antarktiki so tako zgradili Ledeno kocko. Po večletnem delu jim je v antarktični led uspelo zvrtati veliko mrežo tri kilometre globokih lukenj, v katere so vstavili detektorje svetlobe. Če nevtrino iz vesolja globoko v ledu zadene proton, sproščena energija po kaskadi dogodkov rodi blisk svetlobe, ki ga zaznajo detektorji, zakopani v temi globokega antarktičnega ledu. Znanstveniki, ki delajo z Ledeno kocko, so zaznali kakšnih sto nevtrinov, za katere so prepričani, da so prišli iz vesolja. Žal pa meritev smeri prihoda ni bila dovolj točna, da bi lahko posamezni nevtrino povezali z določenim objektom na nebu. S kolegi sem našel preprosto idejo iz zagate. Ker imajo ti nevtrini zelo veliko energijo, smo njihovo razporeditev primerjali s svetlobo gamažarkov, to je s svetlobo najvišjih energij. Izkazalo se je, da vsaj nekatere od nevtrinov lahko povežemo z izjemno energetsko vrsto aktivnih galaktičnih jeder, ki jim pravimo blazarji. Ti blazarji imajo curke snovi, ki so usmerjeni skoraj natančno v smeri proti Zemlji. S podrobno statistično analizo smo z veliko stopnjo verjetnosti pokazali, da vsaj nekateri od teh nevtrinov zares prihajajo iz teh blazarjev. To odkritje je pomembno za fiziko visokih energij, tudi za fiziko delcev. Odkritje sicer še ni povsem potrjeno, vendar Ledena kocka na južnem tečaju še naprej opazuje nevtrine in bomo tako lahko v prihodnosti z dodatnimi rezultati meritev preverili, ali je naša razlaga o izvoru teh nevtrinov pravilna.
Odkritje je lahko zelo pomembno tudi za druga področja fizike, pripoveduje prof. Paolo Padovani
Najpomembnejše je verjetno vprašanje kozmičnih žarkov. Kljub zavajajočemu imenu so kozmični žarki v resnici delci, ki prihajajo iz vesolja. Njihov obstoj so pred približno sto leti odkrili v Nemčiji. Med njimi so tudi najbolj energetski delci, ki sploh obstajajo. Energija takega delca je lahko neznansko večja od energije nevtrinov, ki jih opazujemo z Ledeno kocko. Zopet pa imamo isto zagato: nihče ne ve, od kod izvirajo ti superenergetski delci. Možna domneva bi bila, da če so blazarji izvor nevtrinov visokih energij, so morda odgovorni tudi za te ekstremne kozmične žarke. Če se ta domneva izkaže za resnično, bi bilo to pomembno za razumevanje delcev izjemno visokih energij iz vesolja.
To bi vsekakor pomenilo tudi boljše razumevanje vesolja!
V bistvu bi potem lahko trdili, da so ti blazarji izjemni pospeševalniki delcev, ki so veliko zmogljivejši od vsega, kar lahko naredimo na Zemlji, recimo v Cernu z Velikim hadronskim pospeševalnikom. Obstoj takih naravnih pospeševalnikov bi veliko povedal tudi o fizikalnih pogojih v neposredni okolici črnih lukenj, ki jih najdemo v središčih teh blazarjev.
Evropski južni observatorij zdaj gradi evropski Ekstremno veliki teleskop, o katerem smo na Valu 202 že večkrat govorili. Ko bo čez sedem let ta teleskop začel delovati, bo to daleč največji teleskop za opazovanja v vidni ali infrardeči svetlobi, ki je bil kdaj zgrajen. Prof. Padovani je seveda najboljši naslov, da nam razloži, kako bo ta naprava pomagala pri raziskavah aktivnih galaktičnih jeder, morda pa tudi pri virtualnem observatoriju, ki ga lahko izkusimo vsi Zemljani.
Nekateri izkušnjo primerjajo s tem, kar je videl Galilei, ko je daljnogled kot prvi obrnil proti nebu. Ta teleskop bo tako velik, da bomo kot prvo lahko videli veliko temnejše izvore, kot je to mogoče zdaj. Pri aktivnih galaksijah bomo recimo videli izvore, ki so zdaj veliko pretemni za kateri koli teleskop. Verjetno pa bo najbolj zanimivo opazovati okolico črnih lukenj, saj so te motor, ki poganja aktivne galaksije. Ko bomo s tem teleskopom opazovali središče naše Galaksije, pri čemer vemo, da je črna luknja z maso, ki je enaka 4,3 milijona naših Sonc, bomo lahko opazovali njeno neposredno okolico, ki nam je zdaj nedosegljiva. Opazovanje zvezd, ki se na tako majhni razdalji od masivne črne luknje lahko gibljejo celo z desetino hitrosti svetlobe, bo tako mogoče v naši in tudi v drugih galaksijah. Z evropskim Ekstremno velikim teleskopom bomo torej lahko opazovali veliko več črnih lukenj in tako razumeli, kako so nastale in kakšen vpliv imajo na svoje galaksije gostiteljice. Vendar pa bi pri tem teleskopu rad povedal tole: seveda imamo ideje, kaj bomo lahko naredili s tem teleskopom. Vendar pa so najpomembnejša odkritja vedno presenečenje. Da je to tako, vemo iz zgodovinskih izkušenj. Ko smo recimo pred desetletji zgradili Hubblov vesoljski teleskop, so ljudje pričakovali pomembne rezultate, recimo meritev vrednosti Hubblove konstante, ki meri hitrost širjenja in starost vesolja. Vendar večine najpomembnejših odkritij nihče ni pričakoval. Torej v znanosti vedno upamo na neplanirana odkritja. In zato je astronomija res zanimiva in vznemirljiva.
682 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Te dni se lepo vidijo Jupitrove lune in Saturn, opaziti bo mogoče tudi mednarodno vesoljsko postajo in iridijev blisk
Evropski južni observatorij v Čilu gradi velik teleskop. Ko bo ta čez sedem let začel delovati, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa, in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
“Ob junijskih večerih priporočam ogled Jupitrovih lun, okoli polnoči je mogoče opaziti Saturn. V četrtek ob 23.03 bo šla prek neba mednarodna vesoljska postaja. Videti jo bo mogoče 5 minut. Za ljubiteljske astronome priporočam obisk spletne strani www.heavens-above.com“
Prof. Tomaž Zwitter
Paolo Padovani je italijanski astronom, ki dela na Evropskem južnem observatoriju v Garchingu v Nemčiji. Zanimajo ga aktivna galaktična jedra, to so galaksije, ki imajo v svojem središču aktivno črno luknjo. Take objekte opazujemo z različnimi vrstami svetlobe: od radijske do infrardeče, ultravijolične ter rentgenskih in gamažarkov. Prof. Padovani sodeluje tudi pri izdelavi evropskega Ekstremno velikega teleskopa, ki ga Evropski južni observatorij gradi v Čilu in bo z zrcalom s premerom 39 metrov največji teleskop na svetu za opazovanja v vidni in infrardeči svetlobi. Prof. Padovani je skupaj s kolegi odkril 30 velikih črnih lukenj zunaj mlečne ceste in velja za enega najbolj cenjenih evropskih astronomov.
Prof. Padovani zadnjih deset let na Evropskem južnem observatoriju vodi Virtualni observatorij, zato smo ga v pogovoru posebej za Frekvenco X zaprosili, naj nam razloži specifiko virtualnega observatorija.
Namesto da bi za neko opazovanje uporabili običajni teleskop, pri virtualnem observatoriju zložite skupaj podatke prejšnjih opazovanj, v idealnem primeru so to opazovanja vseh teleskopov na Zemlji. S temi podatki nato skušate odgovoriti na svoje znanstveno vprašanje. Seveda pa morate najprej te podatke poiskati, jih razumeti in jih prikazati na različne načine. Torej je bilo in je še vedno precej dela, da so vsa ta opazovanja prosto in v uporabni obliki na voljo vsem astronomom po svetu. Nekatera orodja so seveda zelo preprosta. Vsak si recimo lahko izriše neko galaksijo ali izbrani del neba. Zdaj smo po vsem svetu vzpostavili spletne strani in načine za iskanje podatkov o vseh mogočih vrstah objektov in v različnih vrstah svetlobe. Izraz virtualni tu torej ne pomeni, da tak observatorij ne bi bil uporaben za resno znanstveno delo, ampak le, da imate možnost uporabljati podatke prejšnjih opazovanj po svetu, ki smo jih združili v enotno urejeni in prosto dostopni arhiv podatkov.
Virtualni observatorij torej vsakomur omogoča brskanje po nebu. Prof. Padovani, imate morda idejo, kaj bi lahko poslušalci Frekvence X opazili iz udobja dnevne sobe? Bi lahko morda preverili, ali so v središčih številnih galaksij velike črne luknje?
Načelno je odgovor da, v praksi pa morate vedeti, kam gledati in kateri podatki so pravi za vaš namen. Lahko bi se recimo osredotočili na kakšno bližnjo galaksijo in skušali odkriti, ali se sij svetlobe, ki prihaja iz središča galaksije, sčasoma spreminja. Hitro prižiganje in ugašanje vam namreč pove, da je svetilo majhno, manjše od velikosti, ki jo svetloba prepotuje v tako kratkem času. In če svetilo seva tudi veliko energije, je edina razlaga, da opazujete majhno in svetlo območje v okolici črne luknje. Če povzameva, to se načelno da narediti, vendar potrebujete kar nekaj dodatnih informacij, ki jih seveda tudi lahko najdete na spletu: za začetek je to že seznam obetavnih tarč.
Pri tem je vsekakor vznemirljivo, da lahko vsaj v določenih delih pri znanstvenih projektih sodelujejo tudi ljubiteljski astronomi.
Verjetno poznate pobude, ki skušajo približati znanost državljanom. Tako so kolegi, ki se ukvarjajo z digitalnim pregledom neba Sloan, želeli določiti, kakšne vrste so več milijonov opazovanih galaksij, ki so lahko eliptičnih ali spiralnih oblik. Postavili so spletno stran z vsemi temi posnetki in potem je dobesedno več milijonov ljudi te slike pregledovalo in po navodilih razvrščalo galaksije po obliki. Ti rezultati so bili znanstveno uporabni in tudi objavljeni. Torej tudi ljudje brez formalne izobrazbe zares lahko pomagajo pri znanstvenih raziskavah.
Znanost je pogosto mešanica pričakovanega in nepričakovanega. Nedavno presenečenje je bilo odkritje delcev, poimenovanih nevtrini, ki imajo zelo veliko energijo in so jih astronomi opazili z detektorjem Ledena kocka, ki je postavljen na južnem polu na Antarktiki. Nedavno je vaša ekipa objavila dokaze, da nekateri od teh težko opazljivih nevtrinskih delcev verjetno prihajajo iz aktivnih središč galaksij ekstremnih lastnosti?
To je zelo vznemirljiva zgodba. Nevtrini so zelo neobičajni delci. So tako majhni, da ne vemo natančno niti, kolikšna je njihova masa. So sicer veliko masivnejši kot elektroni, ki so zares lahki delci. Vendar nevtrini v primerjavi z elektroni zelo šibko integrirajo s preostalo snovjo. Torej jih lahko opazite le, če jim na pot nastavite zelo veliko tarčo. Na Antarktiki so tako zgradili Ledeno kocko. Po večletnem delu jim je v antarktični led uspelo zvrtati veliko mrežo tri kilometre globokih lukenj, v katere so vstavili detektorje svetlobe. Če nevtrino iz vesolja globoko v ledu zadene proton, sproščena energija po kaskadi dogodkov rodi blisk svetlobe, ki ga zaznajo detektorji, zakopani v temi globokega antarktičnega ledu. Znanstveniki, ki delajo z Ledeno kocko, so zaznali kakšnih sto nevtrinov, za katere so prepričani, da so prišli iz vesolja. Žal pa meritev smeri prihoda ni bila dovolj točna, da bi lahko posamezni nevtrino povezali z določenim objektom na nebu. S kolegi sem našel preprosto idejo iz zagate. Ker imajo ti nevtrini zelo veliko energijo, smo njihovo razporeditev primerjali s svetlobo gamažarkov, to je s svetlobo najvišjih energij. Izkazalo se je, da vsaj nekatere od nevtrinov lahko povežemo z izjemno energetsko vrsto aktivnih galaktičnih jeder, ki jim pravimo blazarji. Ti blazarji imajo curke snovi, ki so usmerjeni skoraj natančno v smeri proti Zemlji. S podrobno statistično analizo smo z veliko stopnjo verjetnosti pokazali, da vsaj nekateri od teh nevtrinov zares prihajajo iz teh blazarjev. To odkritje je pomembno za fiziko visokih energij, tudi za fiziko delcev. Odkritje sicer še ni povsem potrjeno, vendar Ledena kocka na južnem tečaju še naprej opazuje nevtrine in bomo tako lahko v prihodnosti z dodatnimi rezultati meritev preverili, ali je naša razlaga o izvoru teh nevtrinov pravilna.
Odkritje je lahko zelo pomembno tudi za druga področja fizike, pripoveduje prof. Paolo Padovani
Najpomembnejše je verjetno vprašanje kozmičnih žarkov. Kljub zavajajočemu imenu so kozmični žarki v resnici delci, ki prihajajo iz vesolja. Njihov obstoj so pred približno sto leti odkrili v Nemčiji. Med njimi so tudi najbolj energetski delci, ki sploh obstajajo. Energija takega delca je lahko neznansko večja od energije nevtrinov, ki jih opazujemo z Ledeno kocko. Zopet pa imamo isto zagato: nihče ne ve, od kod izvirajo ti superenergetski delci. Možna domneva bi bila, da če so blazarji izvor nevtrinov visokih energij, so morda odgovorni tudi za te ekstremne kozmične žarke. Če se ta domneva izkaže za resnično, bi bilo to pomembno za razumevanje delcev izjemno visokih energij iz vesolja.
To bi vsekakor pomenilo tudi boljše razumevanje vesolja!
V bistvu bi potem lahko trdili, da so ti blazarji izjemni pospeševalniki delcev, ki so veliko zmogljivejši od vsega, kar lahko naredimo na Zemlji, recimo v Cernu z Velikim hadronskim pospeševalnikom. Obstoj takih naravnih pospeševalnikov bi veliko povedal tudi o fizikalnih pogojih v neposredni okolici črnih lukenj, ki jih najdemo v središčih teh blazarjev.
Evropski južni observatorij zdaj gradi evropski Ekstremno veliki teleskop, o katerem smo na Valu 202 že večkrat govorili. Ko bo čez sedem let ta teleskop začel delovati, bo to daleč največji teleskop za opazovanja v vidni ali infrardeči svetlobi, ki je bil kdaj zgrajen. Prof. Padovani je seveda najboljši naslov, da nam razloži, kako bo ta naprava pomagala pri raziskavah aktivnih galaktičnih jeder, morda pa tudi pri virtualnem observatoriju, ki ga lahko izkusimo vsi Zemljani.
Nekateri izkušnjo primerjajo s tem, kar je videl Galilei, ko je daljnogled kot prvi obrnil proti nebu. Ta teleskop bo tako velik, da bomo kot prvo lahko videli veliko temnejše izvore, kot je to mogoče zdaj. Pri aktivnih galaksijah bomo recimo videli izvore, ki so zdaj veliko pretemni za kateri koli teleskop. Verjetno pa bo najbolj zanimivo opazovati okolico črnih lukenj, saj so te motor, ki poganja aktivne galaksije. Ko bomo s tem teleskopom opazovali središče naše Galaksije, pri čemer vemo, da je črna luknja z maso, ki je enaka 4,3 milijona naših Sonc, bomo lahko opazovali njeno neposredno okolico, ki nam je zdaj nedosegljiva. Opazovanje zvezd, ki se na tako majhni razdalji od masivne črne luknje lahko gibljejo celo z desetino hitrosti svetlobe, bo tako mogoče v naši in tudi v drugih galaksijah. Z evropskim Ekstremno velikim teleskopom bomo torej lahko opazovali veliko več črnih lukenj in tako razumeli, kako so nastale in kakšen vpliv imajo na svoje galaksije gostiteljice. Vendar pa bi pri tem teleskopu rad povedal tole: seveda imamo ideje, kaj bomo lahko naredili s tem teleskopom. Vendar pa so najpomembnejša odkritja vedno presenečenje. Da je to tako, vemo iz zgodovinskih izkušenj. Ko smo recimo pred desetletji zgradili Hubblov vesoljski teleskop, so ljudje pričakovali pomembne rezultate, recimo meritev vrednosti Hubblove konstante, ki meri hitrost širjenja in starost vesolja. Vendar večine najpomembnejših odkritij nihče ni pričakoval. Torej v znanosti vedno upamo na neplanirana odkritja. In zato je astronomija res zanimiva in vznemirljiva.
Medtem ko nas širjenje novega koronavirusa vse bolj plaši tudi v Sloveniji, se na Valu 202 vračamo k osnovam. Sploh vemo, kaj je to – virus? Omemba te besede večino ljudi zmrazi, toda pri virusih še zdaleč ni vse slabo. Nasprotno, virusi so nepogrešljivi spremljevalci razvoja življenja na Zemlji, v okolju okrog nas in v nas samih jih je nešteto, v sodobnosti pa se kažejo tudi kot izjemno obetavno terapevtsko sredstvo. O virusih in tudi neprijetnem širjenju novega koronavirusa smo se pogovarjali s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom.
Plastika, bencin v avtomobilu, zdravila, gnojila, čistila – za proizvodnjo praktično vsega smo potrebovali katalizatorje. Kemijski inženirji jim pravijo čarobne snovi, ki poskrbijo, da se elementi povežejo na ravno pravi način, da dobimo želene kemične produkte. In čeprav se morda to bere kot umazana kemija, pa bi lahko s pomočjo katalizatorjev poskrbeli tudi za čistejši svet. Kako lahko denimo iz ogljikovega dioksida ustvarimo metanol, ki bi lahko v prihodnosti nadomestil fosilna goriva, povemo v četrtkovi oddaji Frekvenca X.
Danes nihče ne more več reči, da ni seznanjen s spreminjanjem podnebja, ki smo mu priča. O višjih povprečnih temperaturah, taljenju ledenikov, dvigovanju gladine morja, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih in drugih spremembah v našem okolju beremo in poslušamo vsak dan. A redko katere države so se že začele resno pripravljati na nove razmere, tudi zato se že skoraj leto po vsem svetu vsak petek dogajajo podnebni protesti. Gre za množično politizacijo okoljskih zadev, ključni trenutek vsega pa je: oglasila se je najmlajša generacija, najstniki, bodoči volilci, ki se borijo za svojo prihodnost na Zemlji. V zadnji epizodi serije o podnebnih spremembah Stopinja in pol se torej sprašujemo, kako lahko ena oseba sproži globalni val štrajkov in spremembe v miselnosti družbe, ali je s protesti možen konkreten vpliv na politiko ter zakaj je treba v diskusiji o podnebnih spremembah omenjati podnebno pravičnost. SOGOVORNIKI: filozof Luka Omladič, Filozofska fakulteta v Ljubljani sociolog Gorazd Kovačič, Filozofska fakulteta v Ljubljani ameriški okoljski pravnik prof. dr. Donald Brown, univerza Widener v Pensilvaniji klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta v Ljubljani Mladi za podnebno pravičnost 14-letni aktivist Voranc Bricelj in 20-letna aktivistka Sofija Zavratnik Kain
Novi virus, ki pustoši po Kitajskem, je izbruhnil prav v času, ko na planetu poteka največja človeška migracija v letu. Potem ko je z živali na človeka preskočil novembra lani, je do zdaj okužil več kot 6000 ljudi, število žrtev pa je za zdaj nekaj več kot 130. Njegovo hitro širjenje skrbi strokovnjake, toda kljub temu ne ponavljamo napak, ki so nas pred leti drago stale v spopadanju z virusom SARS-a. Kaj za zdaj že vemo o skrivnostnem virusu s Kitajske in kako strokovnjaki z modeli ugotavljajo širjenje tovrstnih epidemij, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.
Vidne podnebne spremembe so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, z vsakim letom pa so se večale vremenske obremenitve. Denimo v Siriji, ki je, kar zadeva podnebni vidik, zelo dobro preučena, so se po letu 2005 pojavljale večletne suše, ko je večina kmetovalcev izgubila možnost preživetja. Ljudje so zapuščali svoje domove, odhajali v Damask, ki je začel pokati po šivih. Nastajali so konflikti, ki so pripeljali do tega, da so ljudje začeli zapuščati državo in odhajati v iskanje boljšega življenja. Vzrok za izvorno selitev so bile izjemne suše, ki so bile v tem primeru posledica podnebnih sprememb. Danes pa tako v mednarodni skupnosti kot tudi mednarodnem pravu nimamo definicije za človeka, ki zapušča državo zaradi podnebnih sprememb. Bo pa to predmet obravnave, s katerim se bodo morale v prihodnje spoprijeti vse nacionalne države. In če se nam danes še zdi, da na naše življenje podnebne spremembe nimajo vpliva, da bodo ljudje zapuščali domove le ob morju, ker bodo izginile celotne otoške države, ali zaradi nepredstavljivih suš, se bomo na neki točki s težavo spopadali tudi v južni in jugovzhodni Evropi. Zakaj torej še nimamo enotnega poimenovanja in tudi zagotovljene zaščite za ljudi, ki zapuščajo domove zaradi podnebnih sprememb, kdo bo odgovoren za te ljudi in kdo bo poskrbel zanje, kam se bodo lahko preselili in kaj se lahko zgodi, če ne bomo zmanjšali izpustov toplogrednih plinov? SOGOVORNIKI: doc. dr. Maša Kovič Dine, strokovnjakinja za mednarodno pravo iz ljubljanske Pravne fakultete Špela Kastelic, asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Lisa Lim Ah Ken, strokovnjakinja za podnebne migracije vzhodne Afrike in Afriškega roga Mednarodne organizacije za migracije Združenih narodov Andrej Gnezda iz Umanotere dr. Lučka Kajfež Bogataj iz Biotehniške fakultete
Ozračje v Sloveniji se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Število vročih dni s temperaturo nad 30 °C se je močno povečalo, hkrati pa se je v zadnjem stoletju za več kot tretjino zmanjšalo število zimskih dni, ko je Bohinjsko jezero zaledenelo. Povečuje se število ekstremnih vremenskih dogodkov, zmanjšuje se višina snežne, podaljšalo se je trajanje sončnega obsevanja. Te spremembe močno vplivajo na ekosisteme, ki se že prilagajajo na nove razmere. V drugi epizodi serije Stopinja in pol si bomo ogledali, kako spreminjanje podnebja že vpliva na slovenske gozdove, ledenike, jame, morje in kmetijske površine. Ali smreke kmalu ne bo več v naših gozdovih? Se bodo razširile druge drevesne vrste, ki imajo raje toplo in suho okolje? Lahko na podnebje pomembno vplivajo mikroskopski morski organizmi? Bomo morali na nove razmere prilagoditi metode kmetovanja? SOGOVORNIKI: Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove Slovenije, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Primož Simončič, dr. Stanko Kapun iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota, dr. Jože Verbič iz Kmetijskega inštituta Slovenije, Jure Tičar in Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, dr. Lovrenc Lipej in Timotej Turk Dermastia iz Morske biološke postaje Piran, ribič Zlatko Novogradec, Gregor Vertačnik iz Agencije Republike Slovenije za okolje.
Živimo v dobi antropocena, ko je človek postal pomembna sila, ki usmerja delovanje narave. Podobno, kot so skozi zgodovino na podnebje planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi v prihodnosti označevali zdajšnje obdobje zgodovine planeta Zemlja. Opazujemo lahko, kako se topijo ledeniki, dviguje gladina morja, več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, požari, vročinski valovi in poplave. Spreminjajo se ekosistemi, vrste hitro izumirajo, ljudje se morajo seliti, saj na nekaterih področjih planeta ne morejo več preživeti. Podnebje na Zemlji se pregreva in če ne bomo ukrepali, je morda ogroženo celo naše preživetje. Bomo sposobni narediti stopinjo in pol v pravo smer blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje? Bomo znali poskrbeti za vsa živa bitja, da nam bo vsem bolje na modrem planetu, ki mu pravimo dom? SOGOVORNIKI: geokemik dr. David Naafs, Univerza v Bristolu klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta vremenoslovec Gregor Vertačnik, Agencija Republike Slovenije za okolje magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak, Univerza v Barceloni
To je zgodba o modro-zeleni frnikoli, edinem domu, ki ga imamo in poznamo. To je zgodba o naši Zemlji, ki jo je napisala Maja Ratej, izvedla pa Ivan Lotrič z glasom in član simfoničnega orkestra RTV Slovenija Primož Fleischman na klavirju. Zgodba Zemlje za glas in klavir je bila premierno predvajana ob 10-letnici Frekvence X, zdaj jo objavljamo tudi kot posebno epizodo podkasta.
O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.
Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …
Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico? Serija: Akademskih 100 Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija "baby boom" generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje? Serija: Akademskih 100. Druga epizoda: Veter v jadrih upora. Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. Od že skoraj legendarnih začetkov je šlo skozi njene klopi več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden in liberalen veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen, brez moči, da poraja nove sodobne miselne tokove. Kdo so bili izjemni posamezniki, vpeti v okovje te naše osrednje izobraževalne in raziskovalne ustanove, kaj si imajo čez stoleten prepad povedati njeni pionirji in sodobni nasledniki? Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek.
Kozmologija in eksoplaneti, razvoj litij-ionskih baterij, pa pomen kisika za delovanje naših celic. To so letošnje prve tri Nobelove nagrade - za fiziko, kemijo in medicino. Zadnjo prav s področja obnašanja celic v telesu, ko se raven kisika v njih zniža. “Zaznavanje kisika ima res velik pomen - od tega, kako delujejo večcelični organizmi, do tega, da ima velik vpliv na različne bolezni, tudi na razvoj in nastanek raka,” pravi dr. Maja Čemažar z Onkološkega inštituta UKC Ljubljana. Z dr. Majo Čemažar, z dr. Andrejo Gomboc z UNG in z dr. Robertom Dominkom s Kemijskega inštituta smo pokomentirali letošnji Nobelov izbor.
Ali ima vesolje vonj? Koliko megabajtov podatkov najdemo v prstnem odtisu? Koliko shujšamo med hojo v hribe zaradi pojenjajoče sile težnosti? Na tri čisto resna radiovedna vprašanja, ki so nam jih zastavili poslušalci, Maja Ratej in Jan Grilc s strokovnjaki iščeta čisto resne odgovore. V rubriki Frekvence X Radiovedni!
Pica kot zdrav obrok, preklinjanje v avtomobilu, znamke na spolnem udu in raziskava o nakladanju. To so IG Nobelove nagrade, ob razglasitvi katerih se najprej nasmejemo, potem pa zamislimo. Nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1991, omogočijo publiciteto tistim, nekoliko zapostavljenim temam. Koga – denimo – ne bi zanimalo, ali lahko redno uživa pico in ima ob tem manjše tveganje za nastanek določenih bolezni, ali pa, da preklinjanje v avtomobilu ne sprosti, temveč povzroči še več stresa. Z IG Nobelovimi nagrajenci in komentatorjem filozofom in fizikom dr. Sašem Dolencem bomo hodili po avanturističnih poteh razsvetljenskih možganskih hodnikov, ki ob žuborenju idej peljejo v raziskavo o nakladanju, ki je leta 2016 prejela IG Nobelovo nagrado za mir. Več v podkastu, ki sta ga pripravili Maja Stepančič in Uršula Zaletelj.
Neveljaven email naslov