Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Te dni se lepo vidijo Jupitrove lune in Saturn, opaziti bo mogoče tudi mednarodno vesoljsko postajo in iridijev blisk
Evropski južni observatorij v Čilu gradi velik teleskop. Ko bo ta čez sedem let začel delovati, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa, in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
“Ob junijskih večerih priporočam ogled Jupitrovih lun, okoli polnoči je mogoče opaziti Saturn. V četrtek ob 23.03 bo šla prek neba mednarodna vesoljska postaja. Videti jo bo mogoče 5 minut. Za ljubiteljske astronome priporočam obisk spletne strani www.heavens-above.com“
Prof. Tomaž Zwitter
Paolo Padovani je italijanski astronom, ki dela na Evropskem južnem observatoriju v Garchingu v Nemčiji. Zanimajo ga aktivna galaktična jedra, to so galaksije, ki imajo v svojem središču aktivno črno luknjo. Take objekte opazujemo z različnimi vrstami svetlobe: od radijske do infrardeče, ultravijolične ter rentgenskih in gamažarkov. Prof. Padovani sodeluje tudi pri izdelavi evropskega Ekstremno velikega teleskopa, ki ga Evropski južni observatorij gradi v Čilu in bo z zrcalom s premerom 39 metrov največji teleskop na svetu za opazovanja v vidni in infrardeči svetlobi. Prof. Padovani je skupaj s kolegi odkril 30 velikih črnih lukenj zunaj mlečne ceste in velja za enega najbolj cenjenih evropskih astronomov.
Prof. Padovani zadnjih deset let na Evropskem južnem observatoriju vodi Virtualni observatorij, zato smo ga v pogovoru posebej za Frekvenco X zaprosili, naj nam razloži specifiko virtualnega observatorija.
Namesto da bi za neko opazovanje uporabili običajni teleskop, pri virtualnem observatoriju zložite skupaj podatke prejšnjih opazovanj, v idealnem primeru so to opazovanja vseh teleskopov na Zemlji. S temi podatki nato skušate odgovoriti na svoje znanstveno vprašanje. Seveda pa morate najprej te podatke poiskati, jih razumeti in jih prikazati na različne načine. Torej je bilo in je še vedno precej dela, da so vsa ta opazovanja prosto in v uporabni obliki na voljo vsem astronomom po svetu. Nekatera orodja so seveda zelo preprosta. Vsak si recimo lahko izriše neko galaksijo ali izbrani del neba. Zdaj smo po vsem svetu vzpostavili spletne strani in načine za iskanje podatkov o vseh mogočih vrstah objektov in v različnih vrstah svetlobe. Izraz virtualni tu torej ne pomeni, da tak observatorij ne bi bil uporaben za resno znanstveno delo, ampak le, da imate možnost uporabljati podatke prejšnjih opazovanj po svetu, ki smo jih združili v enotno urejeni in prosto dostopni arhiv podatkov.
Virtualni observatorij torej vsakomur omogoča brskanje po nebu. Prof. Padovani, imate morda idejo, kaj bi lahko poslušalci Frekvence X opazili iz udobja dnevne sobe? Bi lahko morda preverili, ali so v središčih številnih galaksij velike črne luknje?
Načelno je odgovor da, v praksi pa morate vedeti, kam gledati in kateri podatki so pravi za vaš namen. Lahko bi se recimo osredotočili na kakšno bližnjo galaksijo in skušali odkriti, ali se sij svetlobe, ki prihaja iz središča galaksije, sčasoma spreminja. Hitro prižiganje in ugašanje vam namreč pove, da je svetilo majhno, manjše od velikosti, ki jo svetloba prepotuje v tako kratkem času. In če svetilo seva tudi veliko energije, je edina razlaga, da opazujete majhno in svetlo območje v okolici črne luknje. Če povzameva, to se načelno da narediti, vendar potrebujete kar nekaj dodatnih informacij, ki jih seveda tudi lahko najdete na spletu: za začetek je to že seznam obetavnih tarč.
Pri tem je vsekakor vznemirljivo, da lahko vsaj v določenih delih pri znanstvenih projektih sodelujejo tudi ljubiteljski astronomi.
Verjetno poznate pobude, ki skušajo približati znanost državljanom. Tako so kolegi, ki se ukvarjajo z digitalnim pregledom neba Sloan, želeli določiti, kakšne vrste so več milijonov opazovanih galaksij, ki so lahko eliptičnih ali spiralnih oblik. Postavili so spletno stran z vsemi temi posnetki in potem je dobesedno več milijonov ljudi te slike pregledovalo in po navodilih razvrščalo galaksije po obliki. Ti rezultati so bili znanstveno uporabni in tudi objavljeni. Torej tudi ljudje brez formalne izobrazbe zares lahko pomagajo pri znanstvenih raziskavah.
Znanost je pogosto mešanica pričakovanega in nepričakovanega. Nedavno presenečenje je bilo odkritje delcev, poimenovanih nevtrini, ki imajo zelo veliko energijo in so jih astronomi opazili z detektorjem Ledena kocka, ki je postavljen na južnem polu na Antarktiki. Nedavno je vaša ekipa objavila dokaze, da nekateri od teh težko opazljivih nevtrinskih delcev verjetno prihajajo iz aktivnih središč galaksij ekstremnih lastnosti?
To je zelo vznemirljiva zgodba. Nevtrini so zelo neobičajni delci. So tako majhni, da ne vemo natančno niti, kolikšna je njihova masa. So sicer veliko masivnejši kot elektroni, ki so zares lahki delci. Vendar nevtrini v primerjavi z elektroni zelo šibko integrirajo s preostalo snovjo. Torej jih lahko opazite le, če jim na pot nastavite zelo veliko tarčo. Na Antarktiki so tako zgradili Ledeno kocko. Po večletnem delu jim je v antarktični led uspelo zvrtati veliko mrežo tri kilometre globokih lukenj, v katere so vstavili detektorje svetlobe. Če nevtrino iz vesolja globoko v ledu zadene proton, sproščena energija po kaskadi dogodkov rodi blisk svetlobe, ki ga zaznajo detektorji, zakopani v temi globokega antarktičnega ledu. Znanstveniki, ki delajo z Ledeno kocko, so zaznali kakšnih sto nevtrinov, za katere so prepričani, da so prišli iz vesolja. Žal pa meritev smeri prihoda ni bila dovolj točna, da bi lahko posamezni nevtrino povezali z določenim objektom na nebu. S kolegi sem našel preprosto idejo iz zagate. Ker imajo ti nevtrini zelo veliko energijo, smo njihovo razporeditev primerjali s svetlobo gamažarkov, to je s svetlobo najvišjih energij. Izkazalo se je, da vsaj nekatere od nevtrinov lahko povežemo z izjemno energetsko vrsto aktivnih galaktičnih jeder, ki jim pravimo blazarji. Ti blazarji imajo curke snovi, ki so usmerjeni skoraj natančno v smeri proti Zemlji. S podrobno statistično analizo smo z veliko stopnjo verjetnosti pokazali, da vsaj nekateri od teh nevtrinov zares prihajajo iz teh blazarjev. To odkritje je pomembno za fiziko visokih energij, tudi za fiziko delcev. Odkritje sicer še ni povsem potrjeno, vendar Ledena kocka na južnem tečaju še naprej opazuje nevtrine in bomo tako lahko v prihodnosti z dodatnimi rezultati meritev preverili, ali je naša razlaga o izvoru teh nevtrinov pravilna.
Odkritje je lahko zelo pomembno tudi za druga področja fizike, pripoveduje prof. Paolo Padovani
Najpomembnejše je verjetno vprašanje kozmičnih žarkov. Kljub zavajajočemu imenu so kozmični žarki v resnici delci, ki prihajajo iz vesolja. Njihov obstoj so pred približno sto leti odkrili v Nemčiji. Med njimi so tudi najbolj energetski delci, ki sploh obstajajo. Energija takega delca je lahko neznansko večja od energije nevtrinov, ki jih opazujemo z Ledeno kocko. Zopet pa imamo isto zagato: nihče ne ve, od kod izvirajo ti superenergetski delci. Možna domneva bi bila, da če so blazarji izvor nevtrinov visokih energij, so morda odgovorni tudi za te ekstremne kozmične žarke. Če se ta domneva izkaže za resnično, bi bilo to pomembno za razumevanje delcev izjemno visokih energij iz vesolja.
To bi vsekakor pomenilo tudi boljše razumevanje vesolja!
V bistvu bi potem lahko trdili, da so ti blazarji izjemni pospeševalniki delcev, ki so veliko zmogljivejši od vsega, kar lahko naredimo na Zemlji, recimo v Cernu z Velikim hadronskim pospeševalnikom. Obstoj takih naravnih pospeševalnikov bi veliko povedal tudi o fizikalnih pogojih v neposredni okolici črnih lukenj, ki jih najdemo v središčih teh blazarjev.
Evropski južni observatorij zdaj gradi evropski Ekstremno veliki teleskop, o katerem smo na Valu 202 že večkrat govorili. Ko bo čez sedem let ta teleskop začel delovati, bo to daleč največji teleskop za opazovanja v vidni ali infrardeči svetlobi, ki je bil kdaj zgrajen. Prof. Padovani je seveda najboljši naslov, da nam razloži, kako bo ta naprava pomagala pri raziskavah aktivnih galaktičnih jeder, morda pa tudi pri virtualnem observatoriju, ki ga lahko izkusimo vsi Zemljani.
Nekateri izkušnjo primerjajo s tem, kar je videl Galilei, ko je daljnogled kot prvi obrnil proti nebu. Ta teleskop bo tako velik, da bomo kot prvo lahko videli veliko temnejše izvore, kot je to mogoče zdaj. Pri aktivnih galaksijah bomo recimo videli izvore, ki so zdaj veliko pretemni za kateri koli teleskop. Verjetno pa bo najbolj zanimivo opazovati okolico črnih lukenj, saj so te motor, ki poganja aktivne galaksije. Ko bomo s tem teleskopom opazovali središče naše Galaksije, pri čemer vemo, da je črna luknja z maso, ki je enaka 4,3 milijona naših Sonc, bomo lahko opazovali njeno neposredno okolico, ki nam je zdaj nedosegljiva. Opazovanje zvezd, ki se na tako majhni razdalji od masivne črne luknje lahko gibljejo celo z desetino hitrosti svetlobe, bo tako mogoče v naši in tudi v drugih galaksijah. Z evropskim Ekstremno velikim teleskopom bomo torej lahko opazovali veliko več črnih lukenj in tako razumeli, kako so nastale in kakšen vpliv imajo na svoje galaksije gostiteljice. Vendar pa bi pri tem teleskopu rad povedal tole: seveda imamo ideje, kaj bomo lahko naredili s tem teleskopom. Vendar pa so najpomembnejša odkritja vedno presenečenje. Da je to tako, vemo iz zgodovinskih izkušenj. Ko smo recimo pred desetletji zgradili Hubblov vesoljski teleskop, so ljudje pričakovali pomembne rezultate, recimo meritev vrednosti Hubblove konstante, ki meri hitrost širjenja in starost vesolja. Vendar večine najpomembnejših odkritij nihče ni pričakoval. Torej v znanosti vedno upamo na neplanirana odkritja. In zato je astronomija res zanimiva in vznemirljiva.
682 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Te dni se lepo vidijo Jupitrove lune in Saturn, opaziti bo mogoče tudi mednarodno vesoljsko postajo in iridijev blisk
Evropski južni observatorij v Čilu gradi velik teleskop. Ko bo ta čez sedem let začel delovati, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa, in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
“Ob junijskih večerih priporočam ogled Jupitrovih lun, okoli polnoči je mogoče opaziti Saturn. V četrtek ob 23.03 bo šla prek neba mednarodna vesoljska postaja. Videti jo bo mogoče 5 minut. Za ljubiteljske astronome priporočam obisk spletne strani www.heavens-above.com“
Prof. Tomaž Zwitter
Paolo Padovani je italijanski astronom, ki dela na Evropskem južnem observatoriju v Garchingu v Nemčiji. Zanimajo ga aktivna galaktična jedra, to so galaksije, ki imajo v svojem središču aktivno črno luknjo. Take objekte opazujemo z različnimi vrstami svetlobe: od radijske do infrardeče, ultravijolične ter rentgenskih in gamažarkov. Prof. Padovani sodeluje tudi pri izdelavi evropskega Ekstremno velikega teleskopa, ki ga Evropski južni observatorij gradi v Čilu in bo z zrcalom s premerom 39 metrov največji teleskop na svetu za opazovanja v vidni in infrardeči svetlobi. Prof. Padovani je skupaj s kolegi odkril 30 velikih črnih lukenj zunaj mlečne ceste in velja za enega najbolj cenjenih evropskih astronomov.
Prof. Padovani zadnjih deset let na Evropskem južnem observatoriju vodi Virtualni observatorij, zato smo ga v pogovoru posebej za Frekvenco X zaprosili, naj nam razloži specifiko virtualnega observatorija.
Namesto da bi za neko opazovanje uporabili običajni teleskop, pri virtualnem observatoriju zložite skupaj podatke prejšnjih opazovanj, v idealnem primeru so to opazovanja vseh teleskopov na Zemlji. S temi podatki nato skušate odgovoriti na svoje znanstveno vprašanje. Seveda pa morate najprej te podatke poiskati, jih razumeti in jih prikazati na različne načine. Torej je bilo in je še vedno precej dela, da so vsa ta opazovanja prosto in v uporabni obliki na voljo vsem astronomom po svetu. Nekatera orodja so seveda zelo preprosta. Vsak si recimo lahko izriše neko galaksijo ali izbrani del neba. Zdaj smo po vsem svetu vzpostavili spletne strani in načine za iskanje podatkov o vseh mogočih vrstah objektov in v različnih vrstah svetlobe. Izraz virtualni tu torej ne pomeni, da tak observatorij ne bi bil uporaben za resno znanstveno delo, ampak le, da imate možnost uporabljati podatke prejšnjih opazovanj po svetu, ki smo jih združili v enotno urejeni in prosto dostopni arhiv podatkov.
Virtualni observatorij torej vsakomur omogoča brskanje po nebu. Prof. Padovani, imate morda idejo, kaj bi lahko poslušalci Frekvence X opazili iz udobja dnevne sobe? Bi lahko morda preverili, ali so v središčih številnih galaksij velike črne luknje?
Načelno je odgovor da, v praksi pa morate vedeti, kam gledati in kateri podatki so pravi za vaš namen. Lahko bi se recimo osredotočili na kakšno bližnjo galaksijo in skušali odkriti, ali se sij svetlobe, ki prihaja iz središča galaksije, sčasoma spreminja. Hitro prižiganje in ugašanje vam namreč pove, da je svetilo majhno, manjše od velikosti, ki jo svetloba prepotuje v tako kratkem času. In če svetilo seva tudi veliko energije, je edina razlaga, da opazujete majhno in svetlo območje v okolici črne luknje. Če povzameva, to se načelno da narediti, vendar potrebujete kar nekaj dodatnih informacij, ki jih seveda tudi lahko najdete na spletu: za začetek je to že seznam obetavnih tarč.
Pri tem je vsekakor vznemirljivo, da lahko vsaj v določenih delih pri znanstvenih projektih sodelujejo tudi ljubiteljski astronomi.
Verjetno poznate pobude, ki skušajo približati znanost državljanom. Tako so kolegi, ki se ukvarjajo z digitalnim pregledom neba Sloan, želeli določiti, kakšne vrste so več milijonov opazovanih galaksij, ki so lahko eliptičnih ali spiralnih oblik. Postavili so spletno stran z vsemi temi posnetki in potem je dobesedno več milijonov ljudi te slike pregledovalo in po navodilih razvrščalo galaksije po obliki. Ti rezultati so bili znanstveno uporabni in tudi objavljeni. Torej tudi ljudje brez formalne izobrazbe zares lahko pomagajo pri znanstvenih raziskavah.
Znanost je pogosto mešanica pričakovanega in nepričakovanega. Nedavno presenečenje je bilo odkritje delcev, poimenovanih nevtrini, ki imajo zelo veliko energijo in so jih astronomi opazili z detektorjem Ledena kocka, ki je postavljen na južnem polu na Antarktiki. Nedavno je vaša ekipa objavila dokaze, da nekateri od teh težko opazljivih nevtrinskih delcev verjetno prihajajo iz aktivnih središč galaksij ekstremnih lastnosti?
To je zelo vznemirljiva zgodba. Nevtrini so zelo neobičajni delci. So tako majhni, da ne vemo natančno niti, kolikšna je njihova masa. So sicer veliko masivnejši kot elektroni, ki so zares lahki delci. Vendar nevtrini v primerjavi z elektroni zelo šibko integrirajo s preostalo snovjo. Torej jih lahko opazite le, če jim na pot nastavite zelo veliko tarčo. Na Antarktiki so tako zgradili Ledeno kocko. Po večletnem delu jim je v antarktični led uspelo zvrtati veliko mrežo tri kilometre globokih lukenj, v katere so vstavili detektorje svetlobe. Če nevtrino iz vesolja globoko v ledu zadene proton, sproščena energija po kaskadi dogodkov rodi blisk svetlobe, ki ga zaznajo detektorji, zakopani v temi globokega antarktičnega ledu. Znanstveniki, ki delajo z Ledeno kocko, so zaznali kakšnih sto nevtrinov, za katere so prepričani, da so prišli iz vesolja. Žal pa meritev smeri prihoda ni bila dovolj točna, da bi lahko posamezni nevtrino povezali z določenim objektom na nebu. S kolegi sem našel preprosto idejo iz zagate. Ker imajo ti nevtrini zelo veliko energijo, smo njihovo razporeditev primerjali s svetlobo gamažarkov, to je s svetlobo najvišjih energij. Izkazalo se je, da vsaj nekatere od nevtrinov lahko povežemo z izjemno energetsko vrsto aktivnih galaktičnih jeder, ki jim pravimo blazarji. Ti blazarji imajo curke snovi, ki so usmerjeni skoraj natančno v smeri proti Zemlji. S podrobno statistično analizo smo z veliko stopnjo verjetnosti pokazali, da vsaj nekateri od teh nevtrinov zares prihajajo iz teh blazarjev. To odkritje je pomembno za fiziko visokih energij, tudi za fiziko delcev. Odkritje sicer še ni povsem potrjeno, vendar Ledena kocka na južnem tečaju še naprej opazuje nevtrine in bomo tako lahko v prihodnosti z dodatnimi rezultati meritev preverili, ali je naša razlaga o izvoru teh nevtrinov pravilna.
Odkritje je lahko zelo pomembno tudi za druga področja fizike, pripoveduje prof. Paolo Padovani
Najpomembnejše je verjetno vprašanje kozmičnih žarkov. Kljub zavajajočemu imenu so kozmični žarki v resnici delci, ki prihajajo iz vesolja. Njihov obstoj so pred približno sto leti odkrili v Nemčiji. Med njimi so tudi najbolj energetski delci, ki sploh obstajajo. Energija takega delca je lahko neznansko večja od energije nevtrinov, ki jih opazujemo z Ledeno kocko. Zopet pa imamo isto zagato: nihče ne ve, od kod izvirajo ti superenergetski delci. Možna domneva bi bila, da če so blazarji izvor nevtrinov visokih energij, so morda odgovorni tudi za te ekstremne kozmične žarke. Če se ta domneva izkaže za resnično, bi bilo to pomembno za razumevanje delcev izjemno visokih energij iz vesolja.
To bi vsekakor pomenilo tudi boljše razumevanje vesolja!
V bistvu bi potem lahko trdili, da so ti blazarji izjemni pospeševalniki delcev, ki so veliko zmogljivejši od vsega, kar lahko naredimo na Zemlji, recimo v Cernu z Velikim hadronskim pospeševalnikom. Obstoj takih naravnih pospeševalnikov bi veliko povedal tudi o fizikalnih pogojih v neposredni okolici črnih lukenj, ki jih najdemo v središčih teh blazarjev.
Evropski južni observatorij zdaj gradi evropski Ekstremno veliki teleskop, o katerem smo na Valu 202 že večkrat govorili. Ko bo čez sedem let ta teleskop začel delovati, bo to daleč največji teleskop za opazovanja v vidni ali infrardeči svetlobi, ki je bil kdaj zgrajen. Prof. Padovani je seveda najboljši naslov, da nam razloži, kako bo ta naprava pomagala pri raziskavah aktivnih galaktičnih jeder, morda pa tudi pri virtualnem observatoriju, ki ga lahko izkusimo vsi Zemljani.
Nekateri izkušnjo primerjajo s tem, kar je videl Galilei, ko je daljnogled kot prvi obrnil proti nebu. Ta teleskop bo tako velik, da bomo kot prvo lahko videli veliko temnejše izvore, kot je to mogoče zdaj. Pri aktivnih galaksijah bomo recimo videli izvore, ki so zdaj veliko pretemni za kateri koli teleskop. Verjetno pa bo najbolj zanimivo opazovati okolico črnih lukenj, saj so te motor, ki poganja aktivne galaksije. Ko bomo s tem teleskopom opazovali središče naše Galaksije, pri čemer vemo, da je črna luknja z maso, ki je enaka 4,3 milijona naših Sonc, bomo lahko opazovali njeno neposredno okolico, ki nam je zdaj nedosegljiva. Opazovanje zvezd, ki se na tako majhni razdalji od masivne črne luknje lahko gibljejo celo z desetino hitrosti svetlobe, bo tako mogoče v naši in tudi v drugih galaksijah. Z evropskim Ekstremno velikim teleskopom bomo torej lahko opazovali veliko več črnih lukenj in tako razumeli, kako so nastale in kakšen vpliv imajo na svoje galaksije gostiteljice. Vendar pa bi pri tem teleskopu rad povedal tole: seveda imamo ideje, kaj bomo lahko naredili s tem teleskopom. Vendar pa so najpomembnejša odkritja vedno presenečenje. Da je to tako, vemo iz zgodovinskih izkušenj. Ko smo recimo pred desetletji zgradili Hubblov vesoljski teleskop, so ljudje pričakovali pomembne rezultate, recimo meritev vrednosti Hubblove konstante, ki meri hitrost širjenja in starost vesolja. Vendar večine najpomembnejših odkritij nihče ni pričakoval. Torej v znanosti vedno upamo na neplanirana odkritja. In zato je astronomija res zanimiva in vznemirljiva.
Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado dobil leta 2016 na področju fizike za odkritje na področju topolške kvantne snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. “Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Navdušen sem nad tem, kar počnem.” Njegova mama je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: “Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.” Spregovoril je o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Pa seveda tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno, pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.
Podrobno smo se spoznali z gripo, simulirali smo potek nalezljivih bolezni, v 3. delu podkasta o epidemijah in pandemijam zdaj raziskujemo, ali imata medicina in znanost še kaj rezerv na področju preprečevanja nalezljivih bolezni. Kako se ustvarjajo nova in bolj učinkovita cepiva ob dejstvu, da njihov razvoj ni več prioriteta farmacevtske industrije, ki veliko več kot s cepivi zasluži z drugimi zdravili. Zanima nas vloga države in zakonodaje pri omejevanju širjenja nalezljivih bolezni. Kako se konstruktivno soočati s pomisleki glede cepljenja in ali bi bilo prostovoljno odločanje o cepljenju dobra rešitev. Lahko napovedana zaostritev zakonodaje tudi v Sloveniji prinese pozitivne ali stranske učinke? Koliko so pri precepljenosti pomembni posamezniki in družba, kakšno vlogo imata pri skrbi za splošno zdravje svobodna volja in individualizem? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; dr. Ben Goldacre, avtor knjige Slaba znanost; dr. Veronika Učakar in dr. Maja Sočan, NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Bernard Stramič Oblikovna podoba: Katja Černela
Podrobno smo se spoznali z gripo in ugotovili, da kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. Vseeno pa je mogoče številne nalezljive bolezni zelo omejiti, nekatere tudi izkoreniniti. Predvsem zaradi cepiv, a se precepljenost iz leta v leto zmanjšuje, zato smo priča novih izbruhom. Lani se je v Evropi z ošpicami okužilo 14.500 ljudi, trikrat več kot leto prej. Kaj kažejo simulacije epidemij, kje je kritična meja za nevarnost okuženosti širše družbe, kaj nam pove termin čredne imunosti? Analiziramo primer izbruha ošpic v Disneylandu, hipotetično projiciramo, kako bi se lahko nalezljiva bolezen širila v srednje velikem slovenskem mestu in kaj bi se zgodilo, če bi se ošpice pojavile v vrtcu, ki ga zaradi odločitve staršev obiskuje sto necepljenih otrok. Sogovorniki: Dr. David Pigott, strokovnjak za simulacije poteka nalezljivih bolezni; prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Aleksander Golja Oblikovna podoba: Katja Černela
"Moj cilj je preprost: popolno razumevanje vesolja, zakaj je takšno, kakršno je, in zakaj sploh obstaja," je nekoč zapisal znameniti fizik Stephen Hawking, ki je umrl v starosti 76 let. Znan je bil predvsem po svojem delu na področju kvantne gravitacije, posebno glede črnih lukenj, in relativnosti, napisal pa je tudi več poljudnoznanstvenih knjig, najbolj znana je Kratka zgodovina časa. Hawking je bil odličen komunikator znanosti in skoraj pop zvezdnik, med drugim je sodeloval s skupino Pink Floyd. “Kljub bolezni je s svojim pojavljanjem v javnosti in pisanjem knjig, ko je lahko premikal še samo en prst, dokazal, da Hawkingova radiacija deluje tudi metaforično,” ob smrti morda zadnjega univerzalnega misleca sodobnega časa, razmišlja fizik in filozof, dr. Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre in strokovni sodelavec oddaje Frekvenca X. In dodaja: "Stephen Hawking je bil iskren in pristen. Verjeli smo mu, čeprav se je tudi kdaj zmotil. Svoj status je izkoristil za širše teme, zavzel se je na primer za javno zdravstvo."
“Tako je oče nepremičen obstal ob pogledu na marmornato belo obličje ljubljene štiriletne hčerke, ki ji španjolka ni prizanesla.” Pisatelj Boris Pahor pretresljivo opiše smrt mlajše sestre Mimice. Umrla je leta 1918 med prvim valom španske gripe, ki je sejala smrt tudi na našem območju. Gripa je v marsičem metafora 20. stoletja, orožje za množično uničenje, za njenimi posledicami je umrlo več ljudi kot za posledicami svetovnih vojn, nacizma, atomske vojne. V sto letih so različne oblike gripe pokosile sto milijonov ljudi. Kaj se lahko naučimo iz zgodovine, kako načrtovati in preprečevati pandemije, zakaj je virus influence tako nepredvidljiv in težko obvladljiv, kako je s cepivi in zakaj kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. V prvem delu posebnega podkasta Frekvence X raziskujemo smrtonosno špansko gripo. Z znanjem o njenem nastanku in širjenju se sto let po izbruhu lahko veliko naučimo o pandemijah sedanjosti in prihodnosti. Kako je lahko tako majhnemu virusu uspelo nekaj tako velikega, tako grozljivega? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, vodilni svetovni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; doc. dr. Maja Sočan, predstojnica centra za nalezljive bolezni NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalec: Igor Velše Oblikovna podoba: Katja Černela
Podkast Frekvence X smo snemali v kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tema: družbene predstave o človeškem telesu. Pred našimi očmi je bilo človeško telo – analizirali smo predstave telesa v različnih filozofskih tradicijah: vlogo medicine in drugih znanosti pri oblikovanju teh predstav, vpliv religij in drugih mističnih narativov na oblikovanje diskurza o telesu skozi zgodovino, pa tudi vse močnejši vpliv modernih tehnologij nanj, npr. mobilnih aplikacij, ki omogočajo najpreprostejši nadzor in “optimizacijo” naših strojev doslej. Gostje: Dr. Mirt Komel, filozof, Fakulteta za družbene vede Miha Blažič – N’toko, glasbenik, kolumnist in aktivist Dr. Matevž Dular, raziskovalec, Fakulteta za strojništvo
Pozor! Človeška pozornost je eden izmed najbolj omejenih virov v 21. stoletju, vsak jo ima na voljo le določeno količino. Pomaga nam ločevati nepomembne informacije in dražljaje od pomembnih, je ena izmed temeljnih človeških značilnosti, ki nam omogoča izgradnjo družbe in civilizacije. Moderne tehnologije in nenehno odprt tok informacij jo postavljata v novo vlogo – okrog nje se gradi ekonomija pozornosti, v kateri podjetja tekmujejo za košček našega časa in misli. V Frekvenci X o vrstah naše pozornosti, mitih, ki so povezani s trajanjem pozornosti in moderno tehnologijo, posebnih sposobnostih oseb z motnjami avtističnega spektra ter o zavednih in nezavednih procesih, ki jim mnogokrat ne posvečamo dovolj pozornosti.
Po svetu odmeva izstrelitev največje rakete Falcon Heavy, ki jo je izstrelilo podjetje Space X lastnika tovarne električnih avtomobilov Tesla Elona Muska. Kaj pomeni izstrelitev iz znanstvenega in tehnološkega vidika komentira prof. dr. Tomaž Zwitter. Tudi o tem, da se podjetje Elona Muska zanima za slovensko tehnologijo.
Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.
Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Japonski pionir humanoidne robotike Hiroši Išiguro je pred leti v Trbovlje pripeljal svojega robotskega dvojnika, ki je popolna kopija stvaritelja. Najnovejša različica robotskega profesorja ima vrhunsko izpopolnjen obraz, mimika, kretnje in govor v popolnosti spominjajo na človeka, tako da robotski profesor prepričljivo predava študentom. Pri (človeškem) prof. Ishiguru bo kmalu doktorirala Slovenka Maša Jazbec. Na Japonskem na leto prodajo 2 tisoč tehnološko vrhunsko izpopolnjenih seks robotov, ki osamljenim moškim čustveno in seksualno nadomeščajo partnerke. Konec decembra je v Londonu potekala mednarodna konferenca o seksu in ljubezni z roboti, na kateri je britanski raziskovalec umetne inteligence David Levy napovedal, da bodo nekoč lahko imeli ljudje z roboti celo otroke. Na konferenci je bila tudi slovenska antropologinja Nika Mahnič, sicer aktivistka kampanje proti seks robotom. Kje so meje in robovi sodobne humanoidne robotike?
V antiutopičnem delu 1984 je George Orwell dejal, da če želiš ohraniti skrivnost, jo moraš najprej skriti pred samim seboj. Z znanstveniki poskušamo ugotoviti, kako uspešni smo pri tem, katere so tiste skrivnosti, ki jih ljudje največkrat prikrivamo, zakaj nam to prikrivanje slabša kakovost življenja in ali je razkritje edina prava pot do odrešitve. Naši gosti bodo: profesor menedžmenta Michael Slepian z Univerze Columbia v New Yorku, nevropsiholog Jonathan Schooler z Univerze Santa Barbara, psihoterapevtka Katja Istenič in pravnik Dino Bauk.
Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.
Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.
Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik
Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.
Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.
Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)
Neveljaven email naslov