Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Serija: Akademskih 100
Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes
Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Tokratna oddaja v središče postavlja ženske na Univerzi v Ljubljani in pomen ženskega študija za družbo nasploh.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Četrta epizoda: Avtonomija na preizkušnji
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Ana “Anka” Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo.
Zgodba dr. Ane Mayer Kansky je prva, ki jo predstavimo v oddaji. Prve doktorice na ljubljanski univerzi in ene od vidnejših podjetnic pri nas se je v intervjuju za Val 202 spominjala gospa Breda, hči Ankine najboljše prijateljice Klavdije. “Ona je spadala med samostojne ženske in ne med feministke. One so pripravljale pot intelektualnim ženskam.”
Profesorica Milica Antić Gaber, ki na Filozofski fakulteti med drugim predava sociologijo spola, razmišljanja o dostopu žensk do izobrazbe pri nas ne začenja z začetkom univerze: “Stvari so se začele že veliko pred tem, s prvimi srednjimi šolami, kamor so smele ženske, in veliko vlogo učiteljišča. Univerza pa je nato tudi formalno pomenila resen začetek visokega izobraževanja za ženske.”
Poudarja, da je izobraževanje zelo pomemben dejavnik za enakost spolov v družbi, ni pa to edini dejavnik. Po njenem gre za pretirano vero v moč izobraževanja. “Kljub temu da imajo ženske danes enake možnosti kot moški, da končajo univerzitetno stopnjo, to ne pomeni, da zasedajo enake položaje v družbi.” Opozarja, da so se morale ženske “vselej veliko bolj potruditi, da se jim je pripustilo na bolj odločevalske funkcije.”
Leta 2017 je bilo razmerje moških in žensk na asistentskih mestih v visokošolskem prostoru pri nas približno izenačeno. Opazno pa je zgoščanje žensk na lektorskih mestih, saj je tam njihov delež 89-odstoten. Na docentskih mestih je razmerje znova izenačeno, toda višje, kot gremo, manj je žensk. Na mestih rednih profesoric jih je le 32 odstotkov. – dr. Milica Antić Gaber
Prvo dekanjo so na ljubljanski univerzi dobili leta 1952, to je bila filozofinja dr. Alma Sodnik, na čelu Filozofske fakultete. Prva prorektorica na univerzi je leta 1988 postala dr. Alenka Šelih, šele leta 2005 pa je ženska zasedla tudi rektorski položaj. Prva rektorica je tedaj postala dr. Andreja Kocijančič.
Druga zgodba v naši oddaji pa je o Irki Fanny Susan Copeland. To je bila prva ženska, ki je poučevala na ljubljanski univerzi. V Ljubljano je prišla leta 1922 in tu ostala do smrti. Obvladala je približno 10 jezikov, tudi slovenščino in srbohrvaščino, ključna za stik pa je bila pariška mirovna konferenca, kjer je bila tolmačka pri jugoslovanski delegaciji. Njeno zgodbo, v kateri pomembno mesto zavzemajo slovenske gore, je predstavil upokojeni profesor angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Stanko Klinar. “Ko so ji pokazali fotografijo Ljubljane in je na njej v ozadju opazila gore, je vprašala, če je to fotografska zavesa. Ne, to so čisto prave gore, so ji odgovorili. ‘O, potem pa pridem!'”
Dr. Milica Antić Gaber opaža, da se sodobne mlade ženske ne zavedajo dovolj tega, kar so jim omogočile njihove predhodnice. “Redke so, ki o tem sploh kaj vedo.” Ena takih je Anja Petković, doktorska študentka matematike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. “Vsem tem ženskam, ki so se borile za naše pravice, sem zelo hvaležna. Danes je samoumevno, da imamo pravico študirati na univerzi. To je velika zahvala z moje strani vsem tistim ženskam in moškim, ki so se za to borili v prejšnjem stoletju.”
Kot meni, lahko mlade ženske v znanosti danes storijo še bistveno več. Že s tem, da glasno opozarjajo na prepreke, ki jih morajo (kdaj tudi nepravično) premagovati.
“Svojo vlogo vidim v tem, da se trudim izboljšati položaj žensk v znanosti, sploh ko gre za neskladja med normalnim življenjskimi potrebami. Če želi ženska na porodniški dopust, se to pogosto ne sklada s projektnim delom. To je problem vseh, a se bolj kaže na ženski kot na moški karieri.“
*Oddajo pripravljata Gašper Andrinek in Maja Ratej, izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so sodelovali sociologinja spola dr. Milica Antić Gaber, socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, znanka dr. Anke Mayer Kansky gospa Breda, upokojeni profesor angleščine dr. Stanko Klinar, doktorska študentka matematike Anja Petković in literarni zgodovinar dr. Tone Smolej.
683 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Serija: Akademskih 100
Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes
Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Tokratna oddaja v središče postavlja ženske na Univerzi v Ljubljani in pomen ženskega študija za družbo nasploh.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Četrta epizoda: Avtonomija na preizkušnji
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Ana “Anka” Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo.
Zgodba dr. Ane Mayer Kansky je prva, ki jo predstavimo v oddaji. Prve doktorice na ljubljanski univerzi in ene od vidnejših podjetnic pri nas se je v intervjuju za Val 202 spominjala gospa Breda, hči Ankine najboljše prijateljice Klavdije. “Ona je spadala med samostojne ženske in ne med feministke. One so pripravljale pot intelektualnim ženskam.”
Profesorica Milica Antić Gaber, ki na Filozofski fakulteti med drugim predava sociologijo spola, razmišljanja o dostopu žensk do izobrazbe pri nas ne začenja z začetkom univerze: “Stvari so se začele že veliko pred tem, s prvimi srednjimi šolami, kamor so smele ženske, in veliko vlogo učiteljišča. Univerza pa je nato tudi formalno pomenila resen začetek visokega izobraževanja za ženske.”
Poudarja, da je izobraževanje zelo pomemben dejavnik za enakost spolov v družbi, ni pa to edini dejavnik. Po njenem gre za pretirano vero v moč izobraževanja. “Kljub temu da imajo ženske danes enake možnosti kot moški, da končajo univerzitetno stopnjo, to ne pomeni, da zasedajo enake položaje v družbi.” Opozarja, da so se morale ženske “vselej veliko bolj potruditi, da se jim je pripustilo na bolj odločevalske funkcije.”
Leta 2017 je bilo razmerje moških in žensk na asistentskih mestih v visokošolskem prostoru pri nas približno izenačeno. Opazno pa je zgoščanje žensk na lektorskih mestih, saj je tam njihov delež 89-odstoten. Na docentskih mestih je razmerje znova izenačeno, toda višje, kot gremo, manj je žensk. Na mestih rednih profesoric jih je le 32 odstotkov. – dr. Milica Antić Gaber
Prvo dekanjo so na ljubljanski univerzi dobili leta 1952, to je bila filozofinja dr. Alma Sodnik, na čelu Filozofske fakultete. Prva prorektorica na univerzi je leta 1988 postala dr. Alenka Šelih, šele leta 2005 pa je ženska zasedla tudi rektorski položaj. Prva rektorica je tedaj postala dr. Andreja Kocijančič.
Druga zgodba v naši oddaji pa je o Irki Fanny Susan Copeland. To je bila prva ženska, ki je poučevala na ljubljanski univerzi. V Ljubljano je prišla leta 1922 in tu ostala do smrti. Obvladala je približno 10 jezikov, tudi slovenščino in srbohrvaščino, ključna za stik pa je bila pariška mirovna konferenca, kjer je bila tolmačka pri jugoslovanski delegaciji. Njeno zgodbo, v kateri pomembno mesto zavzemajo slovenske gore, je predstavil upokojeni profesor angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Stanko Klinar. “Ko so ji pokazali fotografijo Ljubljane in je na njej v ozadju opazila gore, je vprašala, če je to fotografska zavesa. Ne, to so čisto prave gore, so ji odgovorili. ‘O, potem pa pridem!'”
Dr. Milica Antić Gaber opaža, da se sodobne mlade ženske ne zavedajo dovolj tega, kar so jim omogočile njihove predhodnice. “Redke so, ki o tem sploh kaj vedo.” Ena takih je Anja Petković, doktorska študentka matematike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. “Vsem tem ženskam, ki so se borile za naše pravice, sem zelo hvaležna. Danes je samoumevno, da imamo pravico študirati na univerzi. To je velika zahvala z moje strani vsem tistim ženskam in moškim, ki so se za to borili v prejšnjem stoletju.”
Kot meni, lahko mlade ženske v znanosti danes storijo še bistveno več. Že s tem, da glasno opozarjajo na prepreke, ki jih morajo (kdaj tudi nepravično) premagovati.
“Svojo vlogo vidim v tem, da se trudim izboljšati položaj žensk v znanosti, sploh ko gre za neskladja med normalnim življenjskimi potrebami. Če želi ženska na porodniški dopust, se to pogosto ne sklada s projektnim delom. To je problem vseh, a se bolj kaže na ženski kot na moški karieri.“
*Oddajo pripravljata Gašper Andrinek in Maja Ratej, izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so sodelovali sociologinja spola dr. Milica Antić Gaber, socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, znanka dr. Anke Mayer Kansky gospa Breda, upokojeni profesor angleščine dr. Stanko Klinar, doktorska študentka matematike Anja Petković in literarni zgodovinar dr. Tone Smolej.
V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.
Ta teden sta v slovenski znanstveni skupnosti odmevala dva dosežka – raziskovalci Kemijskega inštituta so s posebnim katalizatorjem za pretvorbo biorazgradljivih odpadkov v biogoriva prepričali žirijo na mednarodnem tekmovanju Royal Society of Chemistry, raziskovalec z Inštituta Jožefa Štefana pa je nato sredi tedna pritegnil precejšnjo mednarodno medijsko pozornost z odkritjem, da je v človeške celice mogoče vstaviti laserje.
Uporaba vodika v vozilih prinaša pomembne prednosti pri varčevanju z energijo in pri vplivu na okolje. Raziskovalci Instituta Jožef Stefan so v sodelovanju s partnerji iz več evropskih držav uspešno zaključili projekt razvoja pomožnega agregata za tovornjake na gorivne celice. Uporaba tovrstnega agregata nadomešča potrebo po delovanju pogonskega motorja kamiona na parkirišču in odpravlja neželen hrup in škodljive izpuste.
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let.
Po napovedih mednarodnega denarnega sklada bo do leta 2050 na dva zaposlena prišel en upokojenec, v Sloveniji pa celo en zaposleni na enega upokojenca. Predvsem starejši bodo tako potrebovali vse več tehnične pomoči, zato je razvijanje pametnih tehnoloških sistemov in umetne inteligence zelo pomembno. Udeležili smo se predstavitve projekta inLIFE, v okviru katerega ob pomoči stanovalcev DS Fužine izpopolnjujejo pametne sisteme za pomoč starostnikom. Gost oddaje je vodja projekta dr. Matjaž Gams z Inštituta Jožef Stefan.
Tokrat smo se spustili v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostili smo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Tsukubi raziskuje doslej neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki. Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je bil gost v Frekvenci X na Valu 202.
Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. Ali še sploh potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti na delovanje družbe?
Razumevanje človeških možganov v znanosti predstavlja enega največjih izzivov 21. stoletja. Prav zato je Evropska komisija v začetku leta 2013 konzorciju partnerjev projekta Človeški možgani oziroma angleško »The Human Brain Project« namenila kar milijardo evrov za izdelavo podrobnega načrta delovanja človeških možganov in njegove računalniške simulacije. Projekt je največji evropski vložek v znanost v naslednjih 10 letih, kako napreduje, pa se bomo v četrtek popoldne pogovarjali z njegovim izvršnim direktorjem dr. Richardom Frackowiakom. V oddaji bomo namenili pozornost tudi najbolj vročim točkam na področju raziskav v nevroznanosti in kam raziskovalno merijo slovenski nevroznanstveniki. Več v Frekvenci X ta četrtek ob 17ih in 10 minut na Valu 202.
Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.
Alojz Kodre, fizik in prevajalec, je zaslužni profesor z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Profesor, ki ga študentje izjemno cenijo, je z modelsko analizo nadgradil matematično fiziko, katere znanje je tudi danes ena osrednjih primerjalnih prednosti slovenskih fizikov doma in v svetu, dobro pa poznajo tudi njegov prispevek k eksperimentalni fiziki atomov.
Nedavni uničujoči potres je sicer tla v Nepalu stresel z magnitudo 7,8 in s tem pustil močan pečat tudi na tamkajšnjem površju: Mount Everest naj bi se nekoliko znižal, celotna gorska veriga Anapurne naj bi bila višja, nekateri predeli celo za meter in pol, tla v bližini prestolnice Katmandu pa naj bi se ponekod premaknila tudi do treh metrov. Kakšne sile torej delujejo ob tako silovitih potresih in kateri nedavni potresi so najbolj oblikovali površje Zemlje.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista. So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Je doktor matematike, specialist za algebro, leta 1993 je kot gimnazijec na matematični olimpijadi v Istanbulu osvojil bronasto medaljo. Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na doktorski študij v Kanado. In ostal, si ustvaril akademsko kariero in družino. Dr. Mitja Mastnak je izredni profesor na univerzi St. Mary’s v Halifaxu, začasno nekaj tednov gostuje na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Pogovarjali smo se o univerzitetnih in znanstvenih pogojih v Kanadi, primerjavi s Slovenijo in Evropo, honorarjih, motiviranosti študentov, kakovosti življenja …
Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Tokratna Frekvenca X je nastala v sodelovanju s podcastom Številke na našem Multimedijskem portalu. Skupaj z avtorjem podcasta Slavkom Jeričem smo gostili priznanega komunikatorja znanosti Neila deGrassa Tysona.
Minuli konec tedna so v Cernu po dveh letih znova zagnali Veliki hadronski trkalnik. Vrača se prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. A v tokratni Frekvenci X nas ne bo zanimala izjemno kompleksna »cernovska« fizika, temveč kako je znanstvenikom uspelo, da so iz nje v zgolj nekaj letih naredili medijsko vročo temo. Je za to res kriv Dan Brown z Angeli in demoni, prodorna uporaba Twitterja ali iznajdljivo trkanje na radovednost ljudi, bomo izvedeli v pogovoru z vodjo pisarne za komuniciranje z javnostjo v CERN-u. To je dr. James Gilles.
S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.
Predstavljajte si, da ste v dolgi vrsti za transplantacijo organa. In zdaj pomislite, da bi nove sklepe, ledvica ali celo srce dobili kar s pomočjo 3D tiska? Prvi poskusi biotiska s pomočjo pravih celic segajo tik pred leto 2000, ko so prvič uporabili metodo biotiskanja, 3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja. V nekaj letih je vse več raziskovalnih skupin iz različnih laboratorijih začelo razvijati ali spreminjati tiskalnike za tiskanje celic v treh dimenzijah.
Skupaj z očetom velikanke Janezom Goriškom smo obujali spomine na nastajanje letalnice velikanke in nekdanje rekorde v Planici ter preizkusili najnovejši simulator smučarskih skokov v Planici.
Znanstvene raziskave so dokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu. Pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Gosta oddaje sta ugledni irski nevroznanstvenik prof. Ian Robertson in slovenski športni psiholog Aleš Vičič.
Neveljaven email naslov