Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Po 100 letih obstoja se je ljubljanska univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi
Ljubljanska univerza se lahko danes po eni strani pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. Temu namenjamo sklepno epizodo serije Akademskih 100.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes
Danes Univerzo v Ljubljani obiskuje skoraj 38.000 študentov, zaposluje pa več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. “V bistvu je tragika, da se pri taki množici motiviranih in dobro izobraženih raziskovalcev najde vmes pas menedžmenta, ki ugrabi delovanje v svojo lastno korist,” opozarja dr. Blaž Stres, mikrobiolog, ki je zaposlen na treh institucijah, med drugim na Fakulteti za gradbeništvo in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. “So cokla razvoja in zavirajo raziskovalno delovanje navzdol in spremembe navzgor.”
Tina Kristan, novinarka 24 ur Fokusa in Inšpektorja, je podrobno raziskovala afero z dodatki za stalno pripravljenost in se zaradi tega večkrat znašla pod pritiski. Kot pripoveduje, je tako naletela na obraz univerze, ki ga ni pričakovala.
“Tisto, kar me tukaj še najbolj preseneča in za kar mislim, da je največji problem, je, da univerza ni nobenega od teh dejanj ostro obsodila ali celo sankcionirala.”
Darko Štrajn, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, opozarja, da je v vse večji krizi tudi avtonomija univerze. “To, kar se na univerzi dogaja zdaj, je tudi eden od vidikov njenega prilagajanja na tržne pogoje.” Pri tem je kot primer navedel prizadevanja nekaterih ljudi, ki bi radi univerzitetne delavce izvzeli iz sistema javnih uslužbencev. Opozoril je na težnje nekaterih po zasluškarstvu in iskanju lukenj v zakonodajo, “s čimer so si ljudje na univerzi ustvarjali dodatne zaslužke”. Štrajn je ob tem spomnil na filozofa Immanuela Kanta in njegovo paradigmo avtonomnega uma, na kar univerza danes pozablja: “To je trenutno nekoliko potlačeno oziroma sprejeto z nasmeškom, potem pa gledajo naprej, kaj bodo prodali na trgu.”
Ravno tržno prilagajanje je tisto, zaradi česar univerza po mnenju profesorja sociologije kulture Rastka Močnika izgublja svojo pravo bit. “Motivacija za študij ni več pridobivanje znanja, ampak pridobivanje diplome.”
Dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki je redni profesor postal že pri 38 letih in je tudi eden izmed peščice slovenskih raziskovalcev, ki je pridobil sredstva iz prestižnega Evropskega raziskovalnega sveta, pritrjuje temu, da je v sodobni logiki raziskovanja ostalo bore malo od zastavljenega humboldtovskega ideala. Kot je razbrati iz njegovih besed, je prav denar tisti, ki pogosto povsem nadvlada avtonomijo izbiranja raziskovalnih področij in odmerja usodo tisočih mladih, ki si prihodnost tako iščejo na tujem. “Znanstveniki v glavnem delamo tisto, od koder pride denar.”
Ljubljanska univerza je poleti na svetovno znani šanghajski lestvici kakovosti padla pod 500. mesto, kar je najnižje v njeni zgodovini na tej lestvici. Profesor za področje umetne inteligence na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko je skeptičen do tega, ali je vse na univerzi res dovolj kakovostno:
“Profesorji bi morali dosegati določeno raven in ta raven bi morala biti višja. Svojega dela bi se morali lotiti veliko bolj ambiciozno. Prepričan sem, da bi mnogi lahko dosegli tudi strožje kriterije.”
Poostritev kriterijev se je po njegovih besedah obrestovala Kitajcem. “Medtem ko je ljubljanska univerza izpadla iz prvih 500 univerze na šanghajski lestvici, jo je v zadnjih letih na tej lestvici prehitelo več kot 50 kitajskih univerz. Že to razloži ta zdrs.”
Ljubljanska univerza bi se morala za izboljšanje mednarodne konkurenčnosti še naprej mednarodno povezovati in privabljati tuje talente v Slovenijo, meni dr. Marinka Žitnik, podoktorska raziskovalka računalništva na Stanfordu, ki v kratkem začenja pot kot mlada profesorica na Harvardu. Univerza po njenem seveda mora imeti določeno tradicijo, a mora biti obenem tudi odprta za nove ideje in znati čim prej zaznati to, kakšna bo naša družba v prihodnjih desetletjih. “Način, kako lahko k temu pristopi, je, da definira manjše število prednostnih področij, t.i. ‘moonshot’ projekte, pri katerih bi različni oddelki med sabo sodelovali z vizijo, da na teh področjih univerza poseže v sam svetovni vrh.”
V oddaji smo izpostavili zgodbo prof. MILANA VIDMARJA. Bil je izjemno markantna osebnost 20. stoletja, elektroinženir, ki je pozornost v evropskih krogih vzbudil s svojimi rešitvami na področju transformatorjev, pisec in šahovski velemojster; bil pa je tudi med čisto prvimi profesorji na univerzi in desetletje po njeni ustanovitvu tudi njen rektor. “Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše.” Njegovo zgodbo nam je podal upokojeni profesor na Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
680 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Po 100 letih obstoja se je ljubljanska univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi
Ljubljanska univerza se lahko danes po eni strani pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. Temu namenjamo sklepno epizodo serije Akademskih 100.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes
Danes Univerzo v Ljubljani obiskuje skoraj 38.000 študentov, zaposluje pa več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. “V bistvu je tragika, da se pri taki množici motiviranih in dobro izobraženih raziskovalcev najde vmes pas menedžmenta, ki ugrabi delovanje v svojo lastno korist,” opozarja dr. Blaž Stres, mikrobiolog, ki je zaposlen na treh institucijah, med drugim na Fakulteti za gradbeništvo in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. “So cokla razvoja in zavirajo raziskovalno delovanje navzdol in spremembe navzgor.”
Tina Kristan, novinarka 24 ur Fokusa in Inšpektorja, je podrobno raziskovala afero z dodatki za stalno pripravljenost in se zaradi tega večkrat znašla pod pritiski. Kot pripoveduje, je tako naletela na obraz univerze, ki ga ni pričakovala.
“Tisto, kar me tukaj še najbolj preseneča in za kar mislim, da je največji problem, je, da univerza ni nobenega od teh dejanj ostro obsodila ali celo sankcionirala.”
Darko Štrajn, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, opozarja, da je v vse večji krizi tudi avtonomija univerze. “To, kar se na univerzi dogaja zdaj, je tudi eden od vidikov njenega prilagajanja na tržne pogoje.” Pri tem je kot primer navedel prizadevanja nekaterih ljudi, ki bi radi univerzitetne delavce izvzeli iz sistema javnih uslužbencev. Opozoril je na težnje nekaterih po zasluškarstvu in iskanju lukenj v zakonodajo, “s čimer so si ljudje na univerzi ustvarjali dodatne zaslužke”. Štrajn je ob tem spomnil na filozofa Immanuela Kanta in njegovo paradigmo avtonomnega uma, na kar univerza danes pozablja: “To je trenutno nekoliko potlačeno oziroma sprejeto z nasmeškom, potem pa gledajo naprej, kaj bodo prodali na trgu.”
Ravno tržno prilagajanje je tisto, zaradi česar univerza po mnenju profesorja sociologije kulture Rastka Močnika izgublja svojo pravo bit. “Motivacija za študij ni več pridobivanje znanja, ampak pridobivanje diplome.”
Dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki je redni profesor postal že pri 38 letih in je tudi eden izmed peščice slovenskih raziskovalcev, ki je pridobil sredstva iz prestižnega Evropskega raziskovalnega sveta, pritrjuje temu, da je v sodobni logiki raziskovanja ostalo bore malo od zastavljenega humboldtovskega ideala. Kot je razbrati iz njegovih besed, je prav denar tisti, ki pogosto povsem nadvlada avtonomijo izbiranja raziskovalnih področij in odmerja usodo tisočih mladih, ki si prihodnost tako iščejo na tujem. “Znanstveniki v glavnem delamo tisto, od koder pride denar.”
Ljubljanska univerza je poleti na svetovno znani šanghajski lestvici kakovosti padla pod 500. mesto, kar je najnižje v njeni zgodovini na tej lestvici. Profesor za področje umetne inteligence na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko je skeptičen do tega, ali je vse na univerzi res dovolj kakovostno:
“Profesorji bi morali dosegati določeno raven in ta raven bi morala biti višja. Svojega dela bi se morali lotiti veliko bolj ambiciozno. Prepričan sem, da bi mnogi lahko dosegli tudi strožje kriterije.”
Poostritev kriterijev se je po njegovih besedah obrestovala Kitajcem. “Medtem ko je ljubljanska univerza izpadla iz prvih 500 univerze na šanghajski lestvici, jo je v zadnjih letih na tej lestvici prehitelo več kot 50 kitajskih univerz. Že to razloži ta zdrs.”
Ljubljanska univerza bi se morala za izboljšanje mednarodne konkurenčnosti še naprej mednarodno povezovati in privabljati tuje talente v Slovenijo, meni dr. Marinka Žitnik, podoktorska raziskovalka računalništva na Stanfordu, ki v kratkem začenja pot kot mlada profesorica na Harvardu. Univerza po njenem seveda mora imeti določeno tradicijo, a mora biti obenem tudi odprta za nove ideje in znati čim prej zaznati to, kakšna bo naša družba v prihodnjih desetletjih. “Način, kako lahko k temu pristopi, je, da definira manjše število prednostnih področij, t.i. ‘moonshot’ projekte, pri katerih bi različni oddelki med sabo sodelovali z vizijo, da na teh področjih univerza poseže v sam svetovni vrh.”
V oddaji smo izpostavili zgodbo prof. MILANA VIDMARJA. Bil je izjemno markantna osebnost 20. stoletja, elektroinženir, ki je pozornost v evropskih krogih vzbudil s svojimi rešitvami na področju transformatorjev, pisec in šahovski velemojster; bil pa je tudi med čisto prvimi profesorji na univerzi in desetletje po njeni ustanovitvu tudi njen rektor. “Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše.” Njegovo zgodbo nam je podal upokojeni profesor na Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let.
Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?
Impostor syndrome v slovenščini najpogosteje imenujemo sindrom prevaranta, pojavlja se tudi poimenovanje sindrom vsiljivca. Gre za psihološki konstrukt, katerega značilnost so občutki dvomov o svoji lastni sposobnosti, kompetentnosti in inteligentnosti, čeprav objektivni dosežki kažejo nasprotno. Kakšni so znaki in občutki ob tem sindromu, kako je povezan s perfekcionizmom, kaj menijo psihologi in psihiatri, v kolikšni meri gre za konstrukt novodobne družbe kapitalizma in vplivnežev.
Mesec je naokoli in znova v zadnji novembrski epizodi Frekvence X zbiramo in izberemo nekaj najodmevnejših znanstvenih raziskav preteklega meseca. Tokrat se še posebej posvečamo prvemu nacionalnemu dnevu občanske znanosti, katere ambasadorka je dr. Zarja Muršič, povzamemo pa tudi nov pridobljeni projekt ERC, ki ga je tokrat dobil dr. Lev Vidmar z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Stefan.
Vodik je najmanjša, najlažja in najbolj razširjena molekula v vesolju. A v naravi ga samega po sebi skoraj ne najdemo, pridobiti ga je treba iz vode ali fosilnih goriv, kot so plin, premog in nafta. Potem ko se že lep čas uporablja za raketno gorivo, ga zdaj spodbujajo tudi kot čisto in varno alternativo nafti in plinu za ogrevanje in prevoz. Vodik je zadnja leta postal vroča politična tema, vlade po svetu, pa tudi Evropska unija, zanj namenjajo milijarde, toda ali je ves ta hrup res upravičen? Je res najboljša podnebna rešitev?
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Tako je že v 16. stoletju dejal švicarski alkimist in zdravnik Paracelsus in z njegovo mislijo se v tokratni Frekvenci podajamo po poti strupov.
Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom.
Pregledi meseca so nazaj. Tokrat pregledujemo najopaznejša znanstvena odkritja oktobra. Nobelove nagrade smo že obdelali, v današnji oddaji se bomo posvetili Zoisovim nagradam, ki so nekakšne slovenske Nobelove nagrade. Gostimo Zoisovo nagrajenko za posebne dosežke na področju farmacevtske kemije in toksikologije dr. Lucijo Peterlin Mašič. S kolegi raziskuje nadomestke bisfenola A, spojine, ki jo uporabljajo za pridobitev plastike, BPA pa je problematičen, ker je motilec endokrinega sistema. Slišite lahko tudi nekaj drugih novic iz sveta znanosti.
Postavite na mizo skledo sadja in v hipu bodo tam. Vzamejo se tako rekoč iz nič – majhne, rjave, z velikanskimi očmi. Te drobne in za mnoge tako moteče vinske mušice, ki jih je največ prav jeseni, imajo neverjetno znanstveno pot, podpisujejo se pod kar šest Nobelovih nagrad.
Neveljaven email naslov