Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec v svojem prvencu Karantena. Rim., ki je izšel pri založbi Goga, popisuje čas omejitve gibanja v času izbruha Covid 19 v Italiji. Ampak to ni le kronika nekega časa, temveč tudi oda novinarstvu, dopisništvu, iskanju resnice. Petrovec o trpljenju drugih in kako se je, da bi ga pokazal nam, spotikal na ruševinah v potresu podrtega gorskega mesta Amatrice, iskal mednarodno ekipo snemalcev pod podrtim viaduktom v Genovi, prešteval mrtve v terorističnem napadu v Nici in plul na ladji Aquarius, ki je reševala ljudi iz sredozemlja. Zakaj? "Ker imajo ljudje pravico vedeti" - pravi glas iz karantene. Gostimo ga v tokratni oddaji.
»Ob zdajšnjem tempu izpustov bomo v osmih letih poskrbeli za 1,5 stopinje Celzija toplejši planet,« podaja globalni okvir Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera. Ukrepanje je zato nujno in tudi v načrtih Evropske unije za postkoronsko okrevanje gospodarstev. Toda že v preteklosti se je velik del sredstev, namenjenih za zmanjševanje izpustov in zeleno transformacijo, porabil za druge namene. Slovenija poleg tega na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam že tako ni med najbolj aktivnimi članicami unije, v postkoronskem okrevanju pa se znajo podnebne spremembe in varovanje narave znajti še bolj na stranskem tiru. Dolgoročni infrastrukturni načrti namreč ne kažejo, da z zniževanjem toplogrednih izpustov in zmanjševanjem porabe električne energije mislimo resno. Potrebujemo torej več cest ali le mnogo boljši javni prevoz? So nove velike elektrarne nujne, oziroma kje bi lahko prihranili največ električne energije? Smo sploh pripravljeni na spremembe? Foto: Pixabay
Če so še nedavno očetje predstavljali avtoritarno in odsotno družinsko figuro, so se njihove vloge v zadnjih desetletjih bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje, vedno več si jih želi preseči nekoč jasno začrtano očetovsko funkcijo in vedno več se jih odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologinje in sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se indvidiualne predstave in želje glede očetovstva, spremenile pa so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
V zadnjih letih se v javnosti veliko govori o populizmu oziroma, natančneje, o naraščajoči moči populističnih politik, politikov in gibanj tako na Zahodu kakor drugod po svetu. Številni mnenjski voditelji trdijo, da bi nas to moralo skrbeti: populizem naj bi namreč na kompleksne družbene probleme ponujal rokohitrske, prividne rešitve, ogrožal naj bi neodvisnost sodišč in medijev ter spodjedal temelje predstavniške demokracije. Toda: kaj neki populizem sploh je, ko pa za populista veljata tako levičar Hugo Chávez kakor desničar Donald Trump? Kako torej teoretsko produktivno opredeliti »populizem«, če pa so populisti po vsem sodeč lahko tudi ljudje diametralno nasprotnih ideoloških stališč? Kateri fenomeni, katere prakse morajo zaznamovati določeno politično gibanje, da ga smemo označiti za populistično? Zakaj se pogosto zdi, da je populistična politika, se pravi politika, ki zase trdi, da je v službi ljudstva, neločljivo povezana z enim samim voditeljem in odvisna od njegove individualne karizme? In, ne nazadnje, zakaj se zdi, da so nekatera zgodovinska obdobja še prav posebej primerna za razmah populizmov? Drugače rečeno: katere ekonomske, socialne in politične okoliščine tlakujejo pot njihovemu razmahu? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je namreč pred nedavnim v knjižni zbirki Politika, ki izhaja pod okriljem ljubljanske FDV, izdala intrigantno študijo preprostega naslova Populizem, v kateri skuša najprej oblikovati ustrezen konceptualni okvir za »čezmejno in medčasovno primerjalno analizo populizmov«, nato pa teorijo preveriti ob motrenju političnega življenja v tranzicijski Sloveniji. Do kakšnih spoznanj se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Fink Hafner preverjal Goran Dekleva. foto: PublicDomainPictures (Pixabay)
Epidemija novega koronavirusa je na stran potisnila mnoge druge težave. Nekateri problemi, čeprav nič manj pereči, so postali manjši in skriti. Med njimi je tudi vedno bolj razraščajoča osamljenost. Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer opozarja, da je osamljenost smrtonosnejša od kajenja, debelosti in alkoholizma. »Najpomembnejše, kar smo ugotovili, je, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo.« Problematiko osamljenosti smo postavili v središče oddaje Glasovi svetov. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Foto: uroburos/ pixabay
Med epidemijo se je raba tehnologij skokovito povečala, saj se je zaradi fizične distance, s katero smo preprečili širjenje virusa Sars-Cov-2, vsa naša komunikacija morala preseliti na splet. Tu pa so se pokazale (ne)zmogljivosti domače strojne in programske opreme. Izrisalo se je kar nekaj nepredvidenih problemov, ki so jih izkoristili spletni nepridipravi. Ob biološkem so se pojavili tudi digitalni virusi, ki pa niso povzročili večje škode. Tudi ali predvsem po zaslugi Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost. Z vodjem Si-Certa Gorazdom Božičem smo se pogovarjali o kibernetski varnosti pred, med in po koroni. Kot je povedal, so se bali črega scenarija, ki pa se k sreči ni uresničil: "Prišlo je do deklerativnega odstopa od napadov. Kriminalne skupine so rekle, da se ne bodo lotevale zdravstvenega sistema. Tudi če si izsiljevalec, kriminalec, v takem trenutku ne želiš biti nekdo, ki povzroči dodatne smrti. Zelo v narekovajih je to etika, zagotovo pa presenetljivi moment." Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Strokovnjaki ocenjujejo, da je zdravnik Edward Jenner, ki se je leta 1749 rodil v Angliji, z odkritjem prvega cepiva na svetu rešil že več sto milijonov človeških življenj – morda že celo milijardo. Gre za cepivo proti smrtonosnim črnim kozam. Črne koze so med ljudmi kosile tisočletja; tudi ali celo predvsem Jennerjevemu cepivu pa gre zahvala, da je Svetovna zdravstvena organizacija 8. maja leta 1980 lahko uradno potrdila, da smo črne koze izkoreninili. To je ključna in velika zmaga medicine in pomemben mejnik v zgodovini človeštva. V oddaji Glasovi svetov se bomo ozrli na pretekla desetletja in stoletja, ki so jih zaznamovali večji ali manjši izbruhi in epidemije črnih koz. Vprašali se bomo, kako nam lahko znanje in izkušnje s črnimi kozami pomagajo pri obvladovanju pandemije nove koronavirusne bolezni. Ključne in zanimive so podrobnosti, ki jih bodo z nami delili profesorica zgodovine medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec, internist Andrej Bručan in mikrobiologinja dr. Ana Gligić, ki je leta 1972 izolirala smrtonosen virus črnih koz. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: CDC/James Hicks/ PublicDomain
Organizacija združenih narodov je razglasila 5. junij za svetovni dan varstva okolja. Letos je bil ta dan posvečen ohranjanju biodiverzitete. Prav epidemija koronavirusa nas je opomnila, kako dragoceni so osnovni gradniki življenja: dostop do pitne vode in kvalitetne hrane, čist zrak, bogati in zdravi gozdovi, in kako pomembno je, da lahko naše ključne ekosisteme tudi zaščitimo pred uničujočimi posegi. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo spregovorili o aktualni okoljski problematiki, tudi o spremembah, ki jih zaradi reševanja ekonomske krize, zarisujejo na trenutnem političnem parketu. Pred mikrofon smo povabili Katjo Huš predstavnico Greenpeace Slovenija in Jaka Kranjca iz društva Ekologi brze meja.
Letos jeseni bomo obeležili stoletnico koroškega plebiscita. Kot vemo, se je skoraj 60 odstotkov volivcev 10. oktobra 1920 odločilo za Avstrijo – pa čeprav so Slovenci po popisu, ki je bil v habsburški monarhiji izveden leta 1910, na plebiscitnem območju predstavljali veliko večino prebivalstva, skoraj 70 odstotkov. Tako plebiscit ni le določil severnih meja jugoslovanske države oziroma, mutatis mutandis, Slovenije, temveč se je v naš nacionalni spomin zapisal kot posebej grenak, boleč udarec, kot izguba, ki je ni lahko razumeti. To menda velja še toliko bolj, ker je bil dobro leto pred usodnim glasovanjem položaj na južnem Koroškem videti povsem drugače. Med 27. majem in 6. junijem 1919 je namreč vojska novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z odločnim, dobro koordiniranim ofenzivnim prodorom naposled izbojevala bleščečo zmago. V vsega desetih dneh je od Slovenj Gradca prišla do Gosposvetskega polja in Celovca, na severne meje slovenskega etničnega območja torej, in tako postavila solidne temelje, na katerih bi bila nato lahko izbojevana še plebiscitna zmaga. In prav tem vojaškim operacijam smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem smo si pomagali s spominsko knjigo Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu enega najzaslužnejših za vojaški uspeh, srbskega oziroma jugoslovanskega polkovnika Ljubomirja Marića, ki je v slovenskem prevodu Mice Matković pred nedavnim ugledala luč sveta pri založbi Sophia. Kako so jugoslovanske enote po vrsti predhodnih porazov in klavrnih umikov radikalno preobrnile razmerje moči na južnem Koroškem in zakaj vse to navsezadnje le ni zadoščalo, smo preverjali v pogovoru z dr. Markom Kržanom, ki je za Marićevo knjigo poskrbel po uredniški plati. foto: skica operacij enot Kraljevine SHS na južnem Koroškem med 27. 5. in 6. 6. 1919 (Goran Dekleva)
V strahu ped širjenjem novega koronavirusa so države po svetu, ena za drugo, svojim prebivalkam in prebivalcem naročile, naj ostanejo doma. Ker se ni dalo drugam, se je za preživljanje prostega časa veliko ljudi odpravilo v mestne parke in gozdove. V naravo, ki je za razliko od civiliziranega sveta ostala odprta. In to ravno v pomladnih mesecih. Obiskovalkam in obiskovalcem je tako ponudila pravo simfonijo pomladnega prebujenja, ki ji tako množično že dolgo nismo bili priča. Obiskovanje gozdov se je v času karntene namreč povečalo, to kažejo prvi rezultati najnovejše evropske raziskave. Manj družbe smo nadomestili z več narave, vsakodnevni odmerki narave so izboljšali naše počutje. V tednu gozdov bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov zato spregovorili o tem, zakaj gozd pozitivno vpliva na naše počutje. Urška Henigman.
Zgodba o novi narodni in univerzitetni knjižnici je stara več kot štirideset let in čeprav je državni zbor že pred petindvajsetimi leti sprejel zakon o gradnji nove Narodne in univerzitetne knjižnice, rezultata še vedno ni. Tam kjer bi morala stati nova stavba NUK 2 že desetletje stoji parkirišče. Da se v odnosu do knjižnic kaže tudi odnos do znanja ter odnos tako do lastne dediščine kot tudi do zunanjega sveta in da obstaja trdna korelacija med dobrim knjižničnim sistemom ter uspešnostjo družbe, poudarja sogovornik tokratne oddaje Glasovi svetov, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Viljem Leban.
Matematik Alan Turing je bil dolga desetletja prezrt in neznan. Genialni Britanec je med drugo svetovno vojno dešifriral nemško Enigmo, kar je zmago v vojni prevesilo na stran zaveznikov. Še več – tudi po njegovi zaslugi se je vojna končala prej in z manj žrtvami. Življenje in delo Alana Turinga bomo osvetlili v oddaji Glasovi svetov. Revija Time ga je uvrstila med sto najpomembnejših ljudi dvajsetega stoletja. Strokovnjaki ga opisujejo kot pionirja sodobnega računalništva in očeta umetne inteligence. Iz njegove biografije pa ne moremo in ne smemo mimo podatka, da je bil Alan Turing gej, ki svoje spolne usmerjenosti, kljub kazni, ki mu je grozila, ni skril ali zanikal. V oddaji sodelujejo kuratorka Peronel Craddock iz Bletchley Parka v Veliki Britaniji, matematik dr. Matjaž Konvalinka s Fakultete za matematiko in fiziko, zgodovinar dr. Blaž Torkar s Centra vojaških šol Slovenske vojske in računalničar dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko. Glasove svetov je pripravil Iztok Konc. Foto: parameter_bond/ flickr: public domain
Zatišje v sicer vseprisotni človeški aktivnosti, ki so jo po svetu povzročile karantene zaradi koronavirusa, so marsikod v mesta pritegnile številne divje živali, ki so se poprej mestnih ulic izogibale. Hitro se je pokazalo, da je marsikje mnogo več divjine v neposredni bližini mest, kot smo si njihovi človeški prebivalci običajno predstavljali. Toda dokazi, da je narave vse polno okoli nas, če jo le imamo čas opaziti, je le del zgodbe današnjega trenutka. Drugi del je mnogo bolj zaskrbljujoč. Biodiverziteta je v prostem padu in številke ne zbujajo veliko upanja. Število žuželk se po ocenah znanstvenikov zmanjšuje za kar 8 odstotkov na leto in kaj to dejansko pomeni za življenje na planetu in konec koncev tudi za nas, si niti ne znamo predstavljati. Živimo na vse bolj revnem planetu, a kljub vsem opozorilom strokovnjakov, se hitrost, s katero posegamo v naravni prostor, ga siromašimo in uničujemo, samo povečuje. Tudi različne zaveze in sporazumi, se zdi, da nimajo tiste prave moči, da bi trende vse obsežnejšega izkoriščanja naravnih virov občutneje spremenili. Ali je še čas, da potegnemo ročno zavoro? Gost tokratnih Glasov svetov je biolog, ornitolog in fotograf prof. dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: Davorin Tome
Ves svet je v šoku, virus SARS COV 2 je prišel nenadno in silovito. Kitajska, ki se je s COVID 19 soočila prva, za nadzor epidemije izkorišča tehnologije, od aplikacij za pametne telefone do kamer s senzorji, ki merijo vročino in avtomatsko prepoznavajo obraze. Za kršitelje so zagrožene večletne zaporne kazni. Ali mora demokratični zahod kopirati stroge nadzorne ukrepe Kitajske, ali pa bno znal (in želel) virus in bolezen obvladati brez tehnologij za sledenje in nadzor? Odgovarjajo dr. Jelena Burnik, prof. dr. Alojz Ihan in Filip Dobranić, sprašuje Urška Henigman.
V samem osrčju Sahare pa tudi še dlje proti jugu, v polpuščavskem Sahelu, na orjaškem ozemlju, ki si ga delijo Libija, Alžirija, Mali, Burkina Faso in Niger, živijo Tuaregi. Na Zahodu o njih slej ko prej vemo le malo: da so nomadi; da so s svojimi karavanami stoletja pomagali trgovsko povezovati sredozemski svet s subsaharsko Afriko; da so njihova oblačila po tradiciji modre barve. Morda je kdo tudi že slišal glasbo, ki so jo tuareške skupine, kot je Tinariwen, razmeroma uspešno ponesle v svet. Se pa razume, da se za temi skopimi informacijami skriva bistveno več – bogata kultura, bogata zgodovina, kompleksna tradicionalna družbena struktura in zdaj, v zadnjem času, žal tudi katastrofalna kombinacija podnebnih sprememb, nasilno zatrtih sanj po vzpostavitvi lastne države in islamističnega terorja, kombinacija, ki je tuareški narod spravila v sila težaven položaj. Delček te kompleksne tuareške stvarnosti smo skušali predstaviti v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno znanstvenico in pravnico, ddr. Miro Delavec Touhami, ki na Fakulteti za državne in evropske študije pri Novi univerzi pravkar končuje že svoj tretji doktorat, v katerem se posveča prav mednarodno-pravnim vidikom položaja, v katerem se Tuaregi trenutno nahajajo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rauschenberger (Pixabay)
Pri iskanju zdravila za koronavirusno bolezen 19 se strokovnjaki ozirajo tudi k že znanim zdravilom in k tistim postopkom zdravljenja, ki so se že izkazali v preteklosti. V zadnjem tednu je tako vedno več poročil o možnosti zdravljenja s krvno plazmo ljudi, ki so okužbo že preboleli. »Ideja temelji na tem, da se protitelesa iz plazme prenesejo na bolnika; podobno kot materina protitelesa ščitijo otroka v prvem letu življenja,« pojasnjuje infektologinja doc. dr. Mateja Logar z Infekcijske klinike UKC v Ljubljani. Podrobneje pa v oddaji Glasovi svetov, v kateri bodo sodelovali še: Polonca Mali (Zavod za transfuzijsko medicino), virologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala (Kemijski inštitut), farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj (Fakulteta za farmacijo) in infektolog prof. dr. Janez Tomažič (Infekcijska klinika UKC Ljubljana). Oddajo Glasovi svetov je pripravil Iztok Konc. Foto: skylarvision/ pixabay
Med možmi in ženami, ki na Zahodu danes držijo vajeti državnih oblasti v rokah, menda ni prav veliko kandidatov za svetništvo. Saj za tega ali onega med njimi glasujemo na volitvah, morda koga celo spoštujemo, da pa bi v njih videli skorajšnje svetnike oziroma svetnice, ne, to se ne zdi nič kaj verjetno. Pred tisočletjem pa je bilo vse drugače: med zgodnjim 10. in zgodnjim 12. stoletjem se je namreč na vzhodnem oziroma severnem obrobju tedanje Evrope – v slovanskem in nordijskem okolju torej – pojavilo več vladarjev oziroma članov vladarskih dinastij, okrog katerih se je – razmeroma hitro po njihovih smrtih – razvil kult svetniškega čaščenja. Kar te vladarske svetnike povezuje, je dejstvo, da so bili vsi po vrsti žrtve atentatov, se pravi politično motiviranih umorov v kontekstu boja za moč znotraj obstoječih oblastnih elit. Kako je politična nestabilnost v takrat komajda pokristjanjenih deželah, kjer tudi fevdalizem še ni pognal prav globokih korenin, porodila čaščenje prav posebnega, vladarskega tipa svetnika-mučenca? Zakaj je ta praksa pomagala stabilizirati te dežele in jih trdneje vpeti v evropsko okolje? Kako se ti vladarski svetniki ločijo od francoskega kralja Ludvika IX., novgorodskega princa Aleksandra Nevskega, madžarskega kralja Štefana I. in drugih srednjeveških vladarjev, ki so tudi dosegli svetništvo? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu ter na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Simona Malmenvalla, ki prav ta čas vodi podoktorski temeljni raziskovalni projekt z naslovom Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki ga financira Agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ikona iz 14. stol., ki prikazuje sv. Borisa in sv. Gleba, detajl (Wikipedia ; javna last)
Ukrepi za zajezitev pandemije Covid 19 so drastično posegli v vsakdanje življenje. Država je z omejitvijo gibanja delo, šolo, vzgojo in zabavo prestavila v zasebni prostor in tako pretresla družinsko in partnersko življenje. Kako bodo nove okoliščine združevanja dela od doma, starševanja, poučevanja otrok, kuhanja in skrbi za gospodinjstvo vplivale na nuklearno družino v individualizirani potrošniški družbi, katerim družbenim skupinam se je v teh okoliščinah najbolj spremenilo življenje, kako to utegne vplivati na kapitalistični sistem in ali bo ta kriza omogočila alternativen družbeni razvoj? Odgovore ponujajo raziskovalke vsakdanjega življenja in družine prof. dr. Alenka Švab, doc. dr. Nina Mešl in prof. dr. Tanja Rener. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.
Kitajska moč na svetovnem geopolitičnem odru očitno narašča že kakih trideset let, nekako od uveljavitve Dengovih gospodarskih reform in krvavega zatrtja prodemokratičnih protestov na pekinškem Tiananmenu. No, pandemija novega koronavirusa pa je v slabem in dobrem – od začetnega, neodgovornega prikrivanja izbruha, do implementacije po vsem sodeč precej učinkovitih sredstev za njegovo zajezitev in zdaj še do pošiljanja medicinske pomoči v druge države, ki jih je prizadel covid–19 – nedvoumno potrdila, da bo dežela na oni strani Velikega zidu z velikimi črkami pisala zgodovino 21. stoletja. To slej ko prej pomeni, da bomo vsi morali čim prej poglobiti svoje védenje o kitajski zgodovini, umetnosti, duhovnosti in filozofiji. Korak v tej smeri smo napravili v tokratnih Glasovih svetov, saj smo v njih spregovorili o Konfuciju, mislecu s preloma iz 6. v 5. stoletje pred našim štetjem, ki je bržčas bolj kakor kdorkoli drug zaznamoval večtisočletno kitajsko civilizacijo. V kakšnih okoliščinah je torej Konfucij živel in deloval? Kateri so temeljni koncepti, temeljna vodila njegove filozofije? Kako in zakaj so naleteli na tako močan odmev na Kitajskem? Kolikšen je njihov vpliv na Kitajce danes? Česa bi se pri Konfuciju lahko naučili Evropejci? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v pogovoru s sinologinjo, specialistko za kitajske filozofske tradicije in soustanoviteljico Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Jano Rošker. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)
Znamenite Marxove besede, da ga ni dovolj le razlagati, temveč je svet treba predvsem spremeniti, so, kot vemo, v teku časa navdušile milijone; v planetarnem smislu so pomagale zanetiti ogenj revolucije in tako bistveno zaznamovati zgodovino 20. stoletja. Toda med tistimi, ki so se spreminjanja sveta nato lotili, se nikoli ni oblikoval enodušen konsenz, po kateri poti stopiti, da bi pravo spremembo tudi dosegli. Prav nasprotno; zgodovino levice nasploh in svetovnega komunizma posebej so pravzaprav vseskozi, še zlasti pa v obdobju med obema svetovnima vojnama, zaznamovali ostri ideološki spori, politična razhajanja in frakcijski boji, ki so se pogosto – pomislimo samo na usodo Leva Trockega, komunističnega shizmatika par excellence – končali v krvi. Od kod pravzaprav to zagrizeno iskanje ideološke pravovernosti za vsako ceno? Katera vprašanja so se izkazala za tista, ob katerih so se komunisti najbolj razhajali? Kolikšno vlogo so pri vsem tem igrale osebne ambicije in medsebojne antipatije med vodilnimi komunisti? Se je, gledano scela, mednarodna revolucionarna levica v procesu notranjih obračunavanj resnično konsolidirala in krepila svojo družbeno oziroma politično moč – ali je bilo pač ravno obratno? Deloma na ta vprašanja odgovarja knjiga Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije med veliko čistko 1936–1940 srbskega zgodovinarja Stefana Gužvice, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia in v kateri lahko preberemo, kako je na čelo jugoslovanskih komunistov na predvečer 2. svetovne vojne prišel Josip Broz Tito. In čeprav so njene posledice očitno zelo pomembne za naš prostor, je ta zgodba le ena med mnogimi. Zato smo pred mikrofonom Glasov svetov tokrat gostili člana uredniškega odbora knjižnega programa založbe Sophia, zgodovinarja, predavatelja na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem ter raziskovalca na Inštitutu za civilizacijo in kulturo v Ljubljani, dr. Leva Centriha, ki nam je pojasnil, kako so notranji spori na levici navsezadnje zaznamovali celotno zgodovino medvojne Evrope. Z dr. Centrihom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Agzam (Pixabay)
Neveljaven email naslov