Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedenja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več). Foto: dimitrisvetsikas1969/ pixabay
"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov: Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica, dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja (FDV), dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana. Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so Napoleonovi pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi. No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja? - To je uganka, ki nas je zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa so nas ob tem zanimala še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, dr. Vanjo Kočevarjem, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Cesarske čete oblegajo Magdeburg aprila 1631; iz delavnice Matthäusa Meriana starejšega, 1659, detajl (Wikipedija, javna last)
Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.
Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: Kristijan Musek Lešnik in Aleksander Zadel. Poklical ju je Iztok Konc. Foto: Fotorech/ Pixabay
Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila vsakdanja življenja digitalnih domorodcev v času zaprtja? O tem z raziskovalko, ki že vrsto let raziskuje mlade in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Z Urško Henigman se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjala docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. Pogovarjali smo se z dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes. Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim happy endom. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar Enzo Traverso v knjigi Totalitarizem : zgodovina razprave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo dr. Majo Breznik, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa dr. Rastka Močnika, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega Totalitarizma nato pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CarlottaSilvestrini (Pixabay)
Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urbanom Sušnikom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
Mineva desetletje, odkar je umrl Vojteh Ravnikar, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciev trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin. O njem sicer najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga, Roman Uranjek, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj), Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka), Piera Ravnikar, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mateja Ratej, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se je z dr. Matejo Ratej pogovarjala Alja Zore. Foto: Bundesarchiv, Bild 121-0721; javna last
V preteklem mesecu so hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Prvič v zgodovini so različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem, smo govorili v oddaji Glasovi svetov.
Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O Hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi Hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem, ki je v preteklih letih raziskoval Hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedia, javna last
Luis Barragán, znan kot »umetnik med arhitekti«, je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike »Casa Luis Barragán« pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu The Barragán Archives raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film »The Proposal«, v katerem je izpostavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je Aksioma premierno predstavila film The Proposal slovenskemu občinstvu in v organizaciji s Kino Šiška pripravila virtualno srečanje z Jill Magid. Z umetnico se je pogovarjala tudi Urška Henigman.
Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž. Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje smo v pogovoru z Jelo Krečič iskali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Sodobne družbe se vse bolj polarizirajo. Pripravljenosti za dialog o najrazličnejših, tudi izredno pomembnih družbenih vprašanjih je čedalje manj. Zdi se, da argumentom, s katerimi se v izhodišču ne strinjamo, vse bolj stežka resnično prisluhnemo. Pandemija je številne obstoječe težave še izdatno poglobila in zaostrila družbene napetosti. Vzporedno se hitro povečuje tudi radikalizacija v smeri nasilja. Vprašanjem, kaj tovrstno radikalizacijo pravzaprav poganja, kako se kaže in kako se tega pojava najustrezneje lotiti pri nas, se posveča knjiga z Radikalizacija v smeri nasilja: temeljni koncepti, izbrani tuji pristopi in primer Slovenije. "Naše družbe so po koncu hladne zaživele v nekem mirnem mehurčku, kjer se je zdelo, da ne bo več vojn in konfliktov. Toda v zadnjih petih, desetih letih pa zaradi terorizma in nenazadnje zaradi covid krize prehajamo v višjo stopnjo polarizacije in radikalizacije," je poudaril prof. dr. Iztok Prezelj z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "To se v Sloveniji kaže v zelo blagi obliki, v zelo močni trenutno v Združenih državah Amerike, pa tudi po Evropi." Pomembno vlogo v teh trendih ima tudi sodobna komunikacija prek spleta. "V 20. stoletju smo odkrili paralelni svet, ki je digitalni svet in ki je na začetku obljubljal tisto našo izgubljeno popolno svobodo, h kateri vsak posameznik stremi, kjer ne bi bili omejevani s pravili vsakdanjega življenja," izpostavlja vpliv spleta prof. dr. Branko Lobnikar z mariborske Fakultete za varnostne vede. "Demokracija je sistem pravil, ki nas omejuje v našem osebnem svobodnem vedenju, da lahko sobivamo in živimo kakovostno in dolgo življenje. V digitalnem svetu se je tudi s tem, da lahko zakrijemo svojo identiteto, zgodilo to, da smo se počutili popolnoma svobodni, predvsem pa nenadzorovani. Zaradi tega se je toliko gneva in čustev zvalilo prav v to okolje. Ljudje se nikoli ne obnašajo tako v resničnem svetu, kot to počnejo, ko so avatarji na Twitterju." "Zdaj imamo na izbiro samo dve stvari: ali se na novo naučimo novih pravil, jih dogovorimo in utrdimo ali pa zmanjšamo pričakovanja o kakovosti našega vsakdanjega življenja in živimo malo bolj svobodno, malo bolj čustveno, verjetno pa tudi malo manj varno." Foto: Pixabay/Engin Akyurt
V novem letu si želimo, da bi na vse slabo iz 2020 čim prej pozabili. Če se zdi, da se bo z množičnim cepljenjem končala pandemija covida-19, pa bodo številne druge posledice boja proti širjenju koronavirusa najverjetneje vztajale, se poglobile ali morda šele razkrile. Med huje prizadetimi je področje kulture in kreativnih industrij. Kot je pokazala raziskava med kulturno-kreativnimi delavci, ti poleg izgube dela in dohodka poročajo o doživljanju številnih psiho-socialnih in ekonomskih stisk. Po njihovem mnenju bo ta kriza imela več in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja. O življenju kulturnikov in ustvarjalcev med epidemijo z Evo Matjaž v tokratni oddaji Glasovi svetov. V studio jo je povabila Urška Henigman.
Ko je Janez Vajkard Valvasor sredi sedemnajstega stoletja hodil po tedanji Kranjski, ni le opazoval in zapisoval, ampak tudi okušal. Za praznike krvavice, ribe, rake in divjačino, pa ostrige in južno sadje, ob delovnikih pa pogače, kašo in ajdov kruh. »Valvasorju je bilo vse izvrstno,« pravi dr. Janez Bogataj, ki je pregledal in zbral Valvasorjeve zapise o jedači in pijači. Prav Slavi Vojvodine Kranjske (1689) gre zasluga, da se je ohranil naš najstarejši recept za orehovo potico. K poslušanju pogovora z dr. Janezom Bogatajem v oddaji Glasovi svetov vas vabi Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
Letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja za svetovno znanega teoretika anarhizma in se je kot aktivist dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu posojanja, denarja in dolga, meni, da, ko govorimo o dolgu, lahko govorimo o veliki moralni zmedenosti.
Neveljaven email naslov