Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Ženska spolnost je bila dolgo le v funkciji reprodukcije. Vse od spolne revolucije in pojava kontracepcijske tabletke pa se ženske učijo uživati v spolnosti. Kar pa ni enostavno. V sodobni družbi, čeprav liberalni in demokratični, obstaja veliko navodil, pravil, zapovedi in prepovedi o ženski seksualnosti in spolnem življenju. Nekatera se vlečejo še iz predmodernih časov, kot je pasivna vloga ženske v spolnosti, druga so bila že pozabljena pa se spet obujajo, denimo negativen odnos do splava, tretja so povsem nova, na primer orgazmični imperativ. O užitku žensk in ovirah do zadovoljujoče spolnosti žensk smo se pogovarjali z ginekologinjo in porodničarko, seksologinjo in sociologinjo dr. Gabrijelo Simetinger.
Ljubljanska Trubarjeva ulica je uspela obdržati svojo zelo posebno zgodovino, razvoj in osebnost sredi številnih in pogosto obsežnih sprememb, ki so jih doživeli drugi predeli mesta. Tu najdemo posebno izrazito etnično in kulturno mešanico, ki poleg številnih ljudi iz različnih slovenskih okolij vključuje Libanonce, Sirce, Palestince, kosovske Albance, Bosance, Nepalce, Bangladeševce, Tržačane in druge. Ne le, da živijo in delajo drug ob drugem, večina jih prepozna vrednost skupnosti. Cilj ustvarjalcev (fotografinja Manca Juvan, arhitekt Blaž Budja, grafična oblikovalka Sava Kosmač in avtor besedil Jeff Bickert) te umetniške knjige, ki jo je izdal Zavod APIS, je izpostaviti tisto, kar je na Trubarjevi posebnega, nemara edinstvenega, pričati o ulici in življenju, ki je tu nastalo. Ustvarjalci to storijo s sprehodom od Prešernovega spomenika do tovarne Rog v štirih pripovednih oblikah – z besedo, fotografijo, skico in grafičnim kolažem, tudi skozi osebne zgodbe in portrete ljudi, ki delajo in živijo na Trubarjevi. Pridružili se nam bodo v tokratni oddaji, ki jo vodi Liana Buršič
Oddaja Glasovi svetov odgovarja na vprašanja, ki si jih razmišljujoči sodobni človek zastavi na določeni točki v življenju: Kako nas zaznamujejo naše osebnostne značilnosti? V kolikšni meri smo v resnici edinstveni in drugačni od drugih? Kako osebnost vpliva na naše odnose z drugimi ljudmi in na izbiro partnerja? Ali se nasprotja res privlačijo? Strokovnjaki so si enotni, da osebnost vpliva na vse vidike posameznikovega življenja. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani in s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
NAPOVED: Inštitut 8. marec in instagram projekt Delozlom, ki že od novembra lani objavlja izpovedi študentk in študentov, delavk in delavcev, ki se na trgu dela srečujejo tako s kršitvami pravic zaposlenih kot tudi z neznosnimi razmerami na delovnem mestu ter opozarjajo na sistematično izkoriščanje delovne sile, sta nedavno predstavila peticijo naslovljeno Po jamru je čas za upor, proti izkoriščanju na delovnem mestu. O različnih oblikah podrejenosti in izkoriščanja, o prepletenosti boja za pravice žensk in boja za delavske pravice, bomo govorili v oddaji Glasovi svetov. Z nami je antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec, Nika Kovač.
Naglo širjenje novega koronavirusa je v tem času trdno ospredju pozornosti svetovne javnosti. Število tako okuženih kot tudi smrtnih žrtev narašča iz dneva v dan, prav tako se širi nabor držav, v katerih so okužbo z novim virusom že potrdili. 11 milijonsko kitajsko mesto Wuhan, ki je žarišče epidemije, je od 23. januarja pod karanteno in spominja na mesto duhov. Prejšnji četrtek je svetovna zdravstvena organizacija razglasila novi virus za globalno grožnjo javnemu zdravju. Združene države Amerike in še nekatere države so zaprle svoja vrata za vse, ki so bili v zadnjih dveh tednih na Kitajskem. Nedvomno še nikoli v zgodovini ni epidemija kake bolezni povzročila tako zelo obširnih odzivov in izolacije takšnih razsežnosti. Kakšno nevarnost torej predstavlja najnovejši koronavirus in kam se aktualna epidemija uvršča glede na druge znane epidemije, smo v Glasovih svetov povprašali virologa, predstojnika Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo pri ljubljanski Medicinski fakulteti in vodjo Laboratorija za diagnostiko virusnih infekcij prof. dr. Miroslava Petrovca.
Širše družbene spremembe v 20-em stoletju so zajele tudi področje vsakdanjega življenja in preobrazile intimnost. Kakšne spremembe so se zgodile? Na to vprašanje je leta 1992 odgovoril sociolog Anthony Giddens v knjigi Preobrazba intimnosti, slovenski prevod je pri založbi cf izšel 2000, po 20 letih smo dobili ponatis oz. popravljeno izdajo. Kakšna je bila njegova analiza, so se uresničile njegove napovedi in kakšna so intimna razmerja v tretjem desetletju 21-ega stoletja? O tem s profesorico doktorico Alenko Švab s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani
V besedo »geto« je zgodovina natlačila preobilje negativnih asociacij. V njej – še zlasti, če ji dodamo pridevnike, kot so judovski, črnski ali priseljenski – slišimo odzvanjati vsaj antisemitizem, rasizem in brezobzirno ekonomsko eksploatacijo. Toda: kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah se je ta beseda sploh pojavila; kaj je sprva pomenila; kako se je skozi čas njen pomen spreminjal in temnel; in, ne nazadnje, po kakšnem ključu so v prebivalstveno heterogenih urbanih središčih določene populacije očitno pripadale getu, spet druge pa ne? - Natanko to so vprašanja, ki so zaposlovala Alice Becker-Ho, francosko sociolingvistko, esejistko in pesnico, ko se je lotila pisanja intrigantne razprave Prvi geto ali Primer Benetk, ki je v prevodu Nataše Varušak pred nedavnim izšel v založbi koprskega Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. Do kakšnih odgovorov se je francoska avtorica navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom je bil politolog in član uredništva Časopisa za kritiko znanosti, Andrej Pavlišič, ki je slovenski izdaji Prvega geta pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: ahundt (Pixabay)
Slovenski raziskovalci so v okviru nacionalne raziskave Nutrihealth ugotavljali, kakšna je preskrbljenost odraslih prebivalcev Slovenije z vitaminom D. Zanimalo jih je, ali ga imamo dovolj, ali nam ga, glede na podatke iz primerljivih držav, primanjkuje. Pomanjkanje vitamina D namreč lahko vodi do resnih zdravstvenih težav in obolenj, saj je v organizmu vpleten v številne procese. O izsledkih raziskave v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, prof. dr. Katja Žmitek z Visoke šole za storitve in Inštituta za nutricionistiko ter prof. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: jplenio/ pixabay
Pri ugledni mednarodni znanstveni založbi Springer je v angleškem jeziku izšla monografija The Geography of Slovenia, ki na 360 straneh prinaša vpogled v najrazličnejše vidike življenja v Sloveniji, od povsem konkretnih naravnih danosti našega območja do vrste človeških dejavnikov, s katerimi smo prebivalci tega območja skozi čas in vse do danes sooblikovali ta prostor in življenje v njem. Kot dežela na stičišču štirih geografskih enot oziroma pokrajinskih tipov je Slovenija tako z naravno geografskega vidika kot s kulturno geografskega polna tako imenovanih vročih točk izredne heterogenosti, strnjenih na izredno majhnem prostoru. Na to posebnost mednarodne bralce nemudoma opozori podnaslov knjige Small But Diverse (Majhna, a raznolika). Podrobneje so o vsebini geografske predstavitve Slovenije in njenem nastanku spregovorili souredniki dr. Drago Perko, dr. Rok Ciglič in dr. Matija Zorn z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
»Nezavedno« in »seksualnost« sta najpogostejši asociaciji, s katerima ljudje povezujemo delo velikega misleca Sigmunda Freuda. Oče psihoanalize je konec 19. in v začetku 20. stoletja s svojo teorijo pretresel tedanjo družbo in se za vedno vpisal v kolektivni spomin človeštva. O Freudovem življenju in delu ter o kompleksnosti in pomembnosti njegove zapuščine poslušajte v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja prof. dr. Eva Bahovec (Filozofska fakulteta), antropologinja prof. dr. Karmen Šterk (Fakulteta za družbene vede) in psihiatra ter psihoanalitika prim. Matjaž Lunaček in asist. mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved, ki je napisal in izdal že več kot 40 knjig, predvsem o medčloveških odnosih. Ustvarja tudi ljudske igre, TV scenarije, predava, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Je optimist, ki verjame v božansko naravo človeka in njegovo prebujenje. S tem skromnim modrecem, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, se je Liana Buršič pogovarjala o človeku in duhu časa.
Je France Prešeren velik pesnik? – Je. Bi si zaslužil, da bi bil svetovno znan? – Gotovo. Bi bilo prav, ko bi ljudje z vseh celin njegove sonete, romance in gazele brali skupaj z mojstrovinami drugih romantikov, recimo Puškina, Byrona ali Leopardija? – Seveda. Toda Puškin, Byron in Leopardi dejansko so del železnega kanona svetovne književnosti, Prešeren pa ni. Kako je to mogoče pojasniti? In, če polje nejasnosti še malo razširimo, kateri pogoji pravzaprav morajo biti izpolnjeni, da ta avtor ali ona avtorica sploh vstopita v kanon svetovne književnosti? – To vprašanje že dalj časa raziskovalno zaposluje literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Marka Juvana. Odgovor je pred leti iskal že v knjigi Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem, zdaj pa se je problematike lotil na novo in pri ugledni mednarodni založbi Palgrave Macmillan izdal intrigantno, v angleščini pisano razpravo Worlding a Peripheral Literature, se pravi Svetovljenje periferene književnosti. Do kakšnih zaključkov je prišel, smo v pogovoru z dr. Juvanom preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mohamed_hassan (Pixabay)
V hitrem tempu sodobnega načina življenja časa za počitek pogosto zmanjka, zato slej ko prej telo ne zmore več. Glavoboli, bolečine v hrbtenici, avtoimunske bolezni, nenehne okužbe, težave s prebavili, nespečnost, nezbranost, panični napadi, anksioznost … Tako nam telo sporoča, da se ženemo čez svoje meje. Če ne prenehamo, lahko izgorimo. Zakaj se to zgodi? Odgovor ponujata Tina Bončina v knjigi Izgorelost in Aljoša Bagola v knjigi Kako izgoreti, pa tudi tokratna oddaja Glasovi svetov. Avtorja knjižnih uspešnic je v studio povabila Urška Henigman.
Tokrat bomo z oddajo Glasovi svetov leteli v sedanjosti in v prihodnost letalske industrije. Za njo je namreč turbulentno leto, pred njo pa izzivi, ki vznemirjajo tako strokovno kot tudi širšo javnost. Pogovarjali smo se z dr. Tadejem Koselom, ki je predavatelj in raziskovalec na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in sodelavec ajdovskega podjetja Pipistrel. Aljoša Jarc pa je letalski navdušenec in sodelavec Slovenskega letalskega portala Sierra5. Letošnjega junija je obiskal največji letalski sejem na svetu – Mednarodno letalsko in vesoljsko razstavo v Parizu. Oba sogovornika vidita prihodnost letalstva v razvoju električnih letal in se strinjata z napovedmi, da bo letalskega prometa in potnikov vedno več. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Free-photos/ Pixabay
Če skorajda ni dvoma, da je Albert Einstein ključna figura naravoslovnih znanosti 20. stoletja, saj je s svojo prelomno teorijo relativnosti vzpostavil povsem novo paradigmo umevanja oziroma raziskovanja sveta okoli nas, pa je odgovor na vprašanje, komu bi v polju družboslovja in humanistike prejšnjega stoletja utegnila pripasti primerljiva vloga, nekoliko bolj negotov. Kandidata sta namreč vsaj dva: Sigmund Freud in Ferdinand de Saussure. A če je prvi že zaživa postal svetovno znan, če je njegova slava sčasoma prestopila meje znanosti in so okruški njegove teorije celo našli svoje domovanje v množični kulturi, je Ferdinand de Saussure, švicarski jezikoslovec in semiotik, od čigar rojstva je 26. 11. minilo 162 let, mož, ki menda še vedno ostaja v senci – pa čeprav je njegovo delo preobrnilo tok razvoja tako različnih disciplin, kot so filozofija, psihologija, antropologija, sociologija, literarna veda in, kajpada, lingvistika. Kateri koncepti so torej v jedru Saussurove teorije? V čem je, drugače rečeno, njegov prelomni prispevek k razvoju družboslovja in humanistike? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor sta nam pomagala iskati francist in jezikoslovec dr. Primož Vitez ter sociolog kulture dr. Jože Vogrinc, oba predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naša gosta sta obenem tudi avtorja spremnih besed k Splošnemu jezikoslovju, temeljnemu delu Ferdinanda de Saussura, ki je v svežem prevodu Saše Jerele pred nedavnim izšel pri založbi Studia humanitatis. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ferdinand de Saussure (Wikipedia, javna last)
Na področju dela z Romi, predvsem dela z romskimi ženskami je še veliko neraziskanega, neizrečenega. Rominje so tiste, ki premnogokrat ostajajo v ozadju družbenega dogajanja. So neopazne, neprepoznavne in neslišane. Ker večinska družba vidi Rome kot drugačne, je nasilje nad romskimi deklicami in ženskami prezrto, normalizirano in kulturalizirano, piše v zborniku z naslovom Romske družine, ki je pred kratkim izšla pri Društvu Mozaik. O položaju romskih deklic in žensk, smo se pogovarjali z eno izmed avtoric knjige, prof. dr. Darjo Zaviršek s fakultete za socialno delo, vodjo katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, raziskovalko na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASH v Berlinu in ustanoviteljico vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela.
Kaj vemo o vesolju in našem mestu v njem? Po eni strani ogromno; v zadnjih desetletjih se je naše razumevanje nastanka, razvoja in zgradbe vesolja temeljito preoblikovalo in poglobilo. Po drugi strani je nemara prav raziskovanje vesolja eksemplaričen primer, da več kot vemo, večja prostranstva neznanega in celo nedoumljivega se vedno znova nakazujejo. In nas silijo k iskanju novih in novih odgovorov. No, številne izmed odgovorov, ki jih danes o teh vprašanjih poznamo, imamo po zaslugi letošnjih Nobelovih nagrajencev za fiziko. Švedska akademija je letos najvišjo znanstveno priznanje za področje fizike razdelila na dva dela. Polovica gre v roke kanádsko ameriškega teoretskega fizika Jamesa Peeblesa za njegove prispevke k našemu razumevanju evolucije vesolja. Drugo polovico nagrade pa si bosta na decembrski podelitvi razdelila švicarska fizika Michel Mayor in Didier Queloz za odkritje prvega eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde. Po njihovi zaslugi je marsikatero vprašanje, ki je bilo še ne tako dolgo nazaj stvar spekulacije in precej burnih razprav med znanstveniki, dobilo trdne znanstvene temelje. Tem odkritjem, njihovemu pomenu in tudi kontekstu, v katerem so nastajala, se bomo posvetili skupaj z astrofizikom prof. dr. Tomažem Zwittrom s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto:Pixabay/012
Pred 72 leti, novembra 1947, je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo 181, s katero je predlagala vzpostavitev dveh novih držav – arabske Palestine in judovskega Izraela, ki naj bi si razdelila ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, ozemlja torej, ki so ga že vse od konca prve svetovne vojne upravljali Britanci. Kot vemo, so Judje predlog sprejeli, Arabci zavrnili, kar je sledilo pa zdaj že skoraj tri četrt stoletja kroji svetovno politiko. Toda v tokratnih Glasovih svetov ne nismo pregledovali žalostnega kataloga nenehnega prelivanja krvi, ki je sledilo resoluciji 181, ampak smo raje pogledali nekoliko dlje v preteklost. Zanimalo nas je namreč, kako in zakaj je politična ideja, da bi v Sveti deželi Judje mogli ustanoviti svojo nacionalno državo, sploh vzniknila, se potem – ne brez zatikanj – širila najprej med Judi samimi, nato pridobivala veljavo v širši mednarodni skupnosti in navsezadnje, v senci katastrofe holokavsta, prepričala še Generalno skupščino OZN. To pa pomeni, da smo se posvetili programu političnega sionizma, kakor se je zlagoma oblikoval med evropskimi Judi od sredine 19. stoletja naprej in dosegel svoj polni izraz leta 1897 v švicarskem Baslu s prvim svetovnim sionističnim kongresom, ki ga je organiziral Theodor Herzl, mož, čigar portret je pozneje visel nad govorniškim mestom, s katerega je David Ben Gurion spomladi 1948 naposled uradno razglasil ustanovitev Izraela. Zanimalo nas je tudi, katere povsem praktične poteze so morali sionisti od 80. let 19. do 40. let 20. stoletja povleči v Sveti deželi, da so idejo svojega političnega programa lahko udejanjili v resničnosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč Miha Marek, filozof in prevajalec, ki je za Založbo ZRC nedavno pripravil zbornik Judovska država, v katerem je zbral, prevedel in bogato komentiral ključna besedila utemeljiteljev sionizma: Mosesa Hessa, Leona Pinskerja, Isaaka Rülfa, Nathana Birnbauma in, kajpada, Theodorja Herzla. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Theodor Herzl, eden utemeljiteljev sodobnega političnega sionizma (Wikipedia, javna last)
Kaj je retradicionalizacija? Kakšni so vzroki zanjo? Ali je zaskrbljujoča? Ta vprašanja so si zastavili kulturologi ob 25-letnici obstoja katedre na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Na okrogli mizi z naslovom »Retradicionalizacija vrednot ali reinvencija tradicije«, so sodelovali sociologinja prof. dr. Milica Antič Gaber, socialna antropologinja izr. prof. dr. Karmen Šterk ter kulturologa prof. dr. Mitja Velikonja in prof. dr. Peter Stanković. Izvedeli smo, kaj se pravzaprav dogaja v Sloveniji leta 2019 na področju kulture. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Hamlet in Faust, don Kihot in don Juan, Aljoša Karamazov in Gregor Samsa … Če je mogoče zahodno civilizacijo misliti skozi prizmo njenih največjih literarnih junakov in zgodb, ki si jih o njih pripovedujemo, tedaj moramo zgornjemu nizu skoraj zagotovo pridodati vsaj še eno ime. Ime moža, ki mu je bilo prerokovano, da bo ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo; moža, ki je – potem ko sta njegova starša hotela orakelj zvijačno pretentati – prerokbo leta pozneje nevede vendarle izpolnil; moža, ki se je, ko je še pozneje naposled izvedel strašno resnico, oslepil. Tu je govora, kajpada, o Ojdipu. Njegova zgodba nam je danes znana predvsem zahvaljujoč Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, ki pač sodi v najbolj železni del železnega kanona svetovne književnosti. Pri tem pa vsi skupaj nekako pozabljamo, da je Sofoklej napisal – čas pa, za čuda, ohranil – še eno igro o nesrečnem Ojdipu: Ojdipa v Kolonu. Ta tragedija govori o okoliščinah, v katerih Ojdip, takrat že dolgo slepec in pregnanec, naposled umre. Ojdipa v Kolonu, kot rečeno, praviloma postavljamo v oklepaj, povečini ga beremo kot nekakšno malo pomembno opombo pod črto, a med bralkami in bralci vendarle ne manjka takih, ki menijo, da smo se s potiskanjem Ojdipa v Kolonu v slepo pego naše pozornosti pravzaprav prikrajšali. Ker te drame ne poznamo zares, pravijo, Ojdipove zgodbe pravzaprav sploh ne moremo adekvatno interpretirati, njene sporočilnosti ne moremo v polnosti doseči. Med takimi bralci sta tudi gosta tokratnih Glasov svetov, filozofa dr. Alenka Zupančič in dr. Mladen Dolar. O pomembnosti mesta, ki ga v dolgi in zapleteni zgodbi o Ojdipu zavzema Sofoklejeva drama o junakovem koncu, sta oba napisala poglobljeni razpravi za zbornik o Ojdipu v Kolonu, ki je letos spomladi izšel pri Društvu za teoretsko psihoanalizo, zdaj pa sta dr. Zupančič in dr. Dolar še poslušalkam in poslušalcem Glasov svetov pojasnila, zakaj zgodbe o grškem junaku kratko malo ni brez Ojdipu v Kolonu. foto: Jean-Antoine-Théodore Giroust: Ojdip v Kolonu; olje na platnu, 1788 (Wikipedia, javna last)
Neveljaven email naslov