Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nina Delakorda živi blizu slovensko-avstrijske meje v Celovcu. Tam je nadzornica na gradbiščih, sodeluje tudi pri velikih gradbenih projektih, trenutno recimo nadzoruje gradnjo nove železniške proge med Gradcem in Celovcom.
"Hitra železnica med Gradcem in Celovcem bo končana v petih letih"
Nina Delakorda živi blizu slovensko-avstrijske meje v Celovcu. V Ljubljani je študirala gradbeništvo, službo pa dobila v Avstriji, kjer je nadzornica na gradbiščih. Sodeluje tudi pri velikih gradbenih projektih, zdaj denimo nadzoruje gradnjo hitre železniške proge med Gradcem in Celovcem: “Hitra železnica bo končana v petih letih.”
“Imam srečo, da Avstrijci malce drugače gledajo na inženirje. Ko grem k zdravniku, me vedno pokličejo tudi z nazivom.”
Za gradbeništvo jo je navdušil Discovery, ki je predvajal oddaje o gradbenih podvigih, v katerih pa sodeluje tudi sama.
Ninin urnik je naporen, dela približno dvanajst ur na dan: “Delo ob koncu tedna je odvisno od projektov. Če so ti veliki, se dela tudi 24 ur. Delamo od ‘jutra do sutra’.”
“Moja plača je dobra, inženirji na gradbišču poleg redne plače dobimo tudi vse dodatke za delo na gradbišču in za ločeno življenje.”
Nemškega jezika ob prihodu v Celovec ni obvladala, vendar se ga je hitro naučila. Poudarja pa, da je knjižna nemščina drugačna od tiste, ki jo sliši na gradbišču. Tam dela tudi veliko Balkancev, zato ji je slovenščina prišla zelo prav: “Vzamejo me bolj za svojo in mi zaupajo stvari, ki jih drugim nadzornim ne.”
Nina Delakorda živi blizu slovensko-avstrijske meje v Celovcu. Tam je nadzornica na gradbiščih, sodeluje tudi pri velikih gradbenih projektih, trenutno recimo nadzoruje gradnjo nove železniške proge med Gradcem in Celovcom.
"Hitra železnica med Gradcem in Celovcem bo končana v petih letih"
Nina Delakorda živi blizu slovensko-avstrijske meje v Celovcu. V Ljubljani je študirala gradbeništvo, službo pa dobila v Avstriji, kjer je nadzornica na gradbiščih. Sodeluje tudi pri velikih gradbenih projektih, zdaj denimo nadzoruje gradnjo hitre železniške proge med Gradcem in Celovcem: “Hitra železnica bo končana v petih letih.”
“Imam srečo, da Avstrijci malce drugače gledajo na inženirje. Ko grem k zdravniku, me vedno pokličejo tudi z nazivom.”
Za gradbeništvo jo je navdušil Discovery, ki je predvajal oddaje o gradbenih podvigih, v katerih pa sodeluje tudi sama.
Ninin urnik je naporen, dela približno dvanajst ur na dan: “Delo ob koncu tedna je odvisno od projektov. Če so ti veliki, se dela tudi 24 ur. Delamo od ‘jutra do sutra’.”
“Moja plača je dobra, inženirji na gradbišču poleg redne plače dobimo tudi vse dodatke za delo na gradbišču in za ločeno življenje.”
Nemškega jezika ob prihodu v Celovec ni obvladala, vendar se ga je hitro naučila. Poudarja pa, da je knjižna nemščina drugačna od tiste, ki jo sliši na gradbišču. Tam dela tudi veliko Balkancev, zato ji je slovenščina prišla zelo prav: “Vzamejo me bolj za svojo in mi zaupajo stvari, ki jih drugim nadzornim ne.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Neveljaven email naslov