Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji rokometni reprezentant v mladinskih selekcijah, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je namreč pilot pri družbi Emirates.
Igranje rokometa za Aleša Smiljaniča ni bila ovira na poti do pilotske kariere. Bolj stopnička in sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati nekaj denarja. Tako si je plačeval ure letenja in izobraževanje, da je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
V mladinskih selekcijah rokometni reprezentant, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je pilot pri družbi Emirates
Aleša Smiljaniča igranje rokometa ni oviralo na poti do pilotske kariere, bolj je pomenilo stopničko in obenem sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati dovolj denarja za plačevanje ur letenja in izobraževanje, s čimer je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
Med rokometno kariero se je naučil marsičesa, kar mu koristi tudi kot pilotu. “Imeti živce pod nadzorom in da znaš delovati v kolektivu. V pilotski kabini je to izjemno pomembno. Če se pilota ne razumeta dobro, to ni dobro ne za letalo ne za potnike.” Za delovno mesto pri družbi Emirates je izvedel na njihovi spletni strani.
“Lani so iskali 500-600 novih pilotov. Ker sem izpolnjeval pogoje, sem se prijavil. Povabili so me na selekcijo v Dubaj, kjer so preverili tehnično znanje, kako letiš, motorične sposobnosti, predvsem pa psihološki profil, ali ustrezaš podjetju. Tukaj je namreč 4.000 pilotov in 20.000 stevardes, vsak ima svojo kulturo, svoje navade, ko pa si v letalu, moraš delovati kot ekipa.”
Ker ima družino, mu je delodajalec ob selitvi v Dubaj zagotovil hišo s plačanimi stroški. Položnic mu tako ni treba plačevati. Kot pojasnjuje, mu znesek v višini desetih odstotkov osnovne plače nakažejo v poseben pokojninski sklad, ki je pravzaprav njegov račun, subvencionirajo pa tudi otrokovo šolnino na zasebni šoli. Priznava, da je dobra tudi plača, ki je neobdavčena.
Pravi, da lahko primerjamo urejenost okolja vrhunskega rokometnega kluba ter svetovno uveljavljene in urejene letalske družbe. “V obeh primerih ti omogočajo veliko stvari, tvoja dolžnost pa je, da se osredotočiš in delaš tisto, kar od tebe pričakujejo.”
Nekdanji rokometni reprezentant v mladinskih selekcijah, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je namreč pilot pri družbi Emirates.
Igranje rokometa za Aleša Smiljaniča ni bila ovira na poti do pilotske kariere. Bolj stopnička in sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati nekaj denarja. Tako si je plačeval ure letenja in izobraževanje, da je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
V mladinskih selekcijah rokometni reprezentant, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je pilot pri družbi Emirates
Aleša Smiljaniča igranje rokometa ni oviralo na poti do pilotske kariere, bolj je pomenilo stopničko in obenem sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati dovolj denarja za plačevanje ur letenja in izobraževanje, s čimer je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
Med rokometno kariero se je naučil marsičesa, kar mu koristi tudi kot pilotu. “Imeti živce pod nadzorom in da znaš delovati v kolektivu. V pilotski kabini je to izjemno pomembno. Če se pilota ne razumeta dobro, to ni dobro ne za letalo ne za potnike.” Za delovno mesto pri družbi Emirates je izvedel na njihovi spletni strani.
“Lani so iskali 500-600 novih pilotov. Ker sem izpolnjeval pogoje, sem se prijavil. Povabili so me na selekcijo v Dubaj, kjer so preverili tehnično znanje, kako letiš, motorične sposobnosti, predvsem pa psihološki profil, ali ustrezaš podjetju. Tukaj je namreč 4.000 pilotov in 20.000 stevardes, vsak ima svojo kulturo, svoje navade, ko pa si v letalu, moraš delovati kot ekipa.”
Ker ima družino, mu je delodajalec ob selitvi v Dubaj zagotovil hišo s plačanimi stroški. Položnic mu tako ni treba plačevati. Kot pojasnjuje, mu znesek v višini desetih odstotkov osnovne plače nakažejo v poseben pokojninski sklad, ki je pravzaprav njegov račun, subvencionirajo pa tudi otrokovo šolnino na zasebni šoli. Priznava, da je dobra tudi plača, ki je neobdavčena.
Pravi, da lahko primerjamo urejenost okolja vrhunskega rokometnega kluba ter svetovno uveljavljene in urejene letalske družbe. “V obeh primerih ti omogočajo veliko stvari, tvoja dolžnost pa je, da se osredotočiš in delaš tisto, kar od tebe pričakujejo.”
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Slavica Tucakov je pred dvema letoma Slovenijo zamenjala za Cardiff. Pustila je redno službo in se v Wales odpravila na avdicijo za glasbeno skupino. Avdicijo za mesto basistke je sicer prestala, a je nato sodelovanje padlo v vodo. A vendar: slab začetek, dober konec! Trenutno dela v Chapter Arts Centru, ki daje dom številnim umetnikom in ki so ga ob ustanovitvi – pred skoraj 50 leti – s koncertom podprli člani skupine Pink Floyd. Tudi z glasbo se ukvarja, med drugim je nastopala z zasedbo Kosheen.
Neveljaven email naslov