Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
Študentka kemije in razsikovalka Tina Škorjanc živi med New Yorkom in Abu Dhabijem
Tjaša Lorbek v Buenos Airesu uči slovenščino. Za znanje tega jezika se zanimajo predvsem potomci slovenskih izseljencev.
Matej Goršič živi v mestu Tartu v Estoniji. Najprej se je navdušil nad Finsko, kjer je živel nekaj let. V sosednjo Estonijo je odšel na izlet, tam spoznal ženo, zdaj živi in dela v drugem največjem estonskem mestu Tartu.
Vesna Sanders se je v ZDA preselila zaradi ljubezni, ki jo je spoznala v Maleziji.
Mark Boris Andrijanič opisuje, kako se je Bruselj spremenil v tednu po terorističnem napadu na letališče in podzemno železnico.
Ana Jeseničnik živi v predmestju Lozane, drugega največjega mesta ob Ženevskem jezeru. Dela v podjetju, ki se ukvarja s prodajo dronov za kartiranje.
Neveljaven email naslov