Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
Robi Poredoš v New Yorku živi že 17 let, dela kot novinar. Na zahvalni četrtek je spregovoril o prometnih zamaških na letališčih in cestah, saj je to dan, ko se na pot odpravi največje število Američanov. Tudi na severovzhodu ZDA so glavna tema zadnjih dni odnosi med rasami, ki vsaj na prvi pogled po protestih v Fergusonu trenutno niso najboljši. Ko govoriš o New Yorku, pa se seveda ne moreš izogniti teku - najbolj priljubljenemu športu v mestu.
Jan Stele je pet let živel v Parizu, zdaj pa se je preselil v Moskvo. Pravi, da je Putin car tudi med mladimi. Kot nekakšen idol.
Katja Dernulovec je dve leti živela na Novi Zelandiji, ker pa se ji je iztekla delovna viza, je morala nazaj domov.
Avstralija morda že dolgo ni več obljubljena dežela, se pa tudi tam dobi slovenske napolitanke in kranjsko klobaso. Sintija Dobrotinšek se je za Globalno vas javila iz Sydneya.
Iva živi na Tajvanu že sedem let. Kot večina gostov v Globalni vasi, je prišla zaradi študija, ostala pa zaradi službe.
V Globalni vasi smo gostili Marjeto Kuralt, ki trenutno živi in dela v Berlinu, kamor se je, zaradi onesnaženosti preselila iz Šanghaja.
Urša Cehner živi v prestolnici Azerbajdžana. Država in njena prestolnica odpirata svoja vrata in kot je povedala Urša, v Bakuju živi kar nekaj Slovencev. Kakšno je njeno življenje v starem mestnem jedru, ki je del svetovne dediščine UNESCA, lahko slišite v Globalni vasi.
Je prostovoljka, aktivistka, novinarka. 10 let po olimpijskih igrah v Atenah so ostali bridki spomini.
Aljoša Petrič že 2,5 leti živi na Kanarskih otokih. Preživlja se z modno in poročno fotografijo in surfa.
Neveljaven email naslov