Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
Bogdan Batič je diplomat, ki je služboval že v Belgiji, Indiji in Etiopiji, zdaj je v Sudanu. O "sončnem" Kartumu v Globalni vasi.
Peter Lah je predavatelj na Gregorijanski univerzi v Rimu, tam živi že 5 let. Ugotavlja, da res vse poti vodijo v Rim, vendar se tam ni prav prijetno voziti z avtomobilom.
Cveto Podlogar iz Gorij pri Bledu je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih tekih, po koncu aktivne kariere se je odpravil na popotovanje po svetu in se ustavil na Japonskem.
Dejan Rabič študira v enem najlepših francoskih mest, pravi pa, da imajo v Grenoblu ogromno birokaracije.
Neža Rangus je v Sloveniji študirala kemijsko tehnologijo, na Norveško se je odpravila študirati poslovne vede, posel pa našla v zagonskem podjetju, ki povezuje novinarje s časopisnimi hišami po vsem svetu. Na Norveškem jo moti predvsem vreme.
Krakov je po besedah Klemna Kvedra kulturno veliko bolj zanimiv kot Varšava, tudi cenejši. Je živahno mesto, veliko je festivalov in kulturnih dogodkov. Imajo pa velik problem s smogom, zrak je zelo onesnažen
Vsak četrtek zjutraj na Valu 202 govorimo s Slovenci, ki živijo po svetu. Tokrat smo poklicali v Armenijo.
Nekdanjo kapetanko slovenske odbojkarske reprezentance Jasmino Marijo Kara je ljubezen pripeljala v Turčijo, kjer zdaj dela v marketingu moževega gradbenega podjetja.
Vsak četrtek v Globalni vasi kličemo Slovence po svetu ... Tokrat kličemo Slovenko, ki živi v Ženevi.
Neveljaven email naslov