Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
Staša Mlekuž v Kolombu živi že tri leta, preživlja se z delom v turizmu, ukvarja pa se tudi z organizacijo porok. Pravi, da se za poroko na Šri Lanki največkrat odločajo mladi avanturistični pari, ki si želijo majhen intimen obred.
Urška Leban živi v Varšavi, Poljake skuša prepričati, da so tudi slovenska vina komercialno zanimiva. S poljskim zdravstvenim sistemom ima tudi slabe izkušnje, ob porodu so ji skoraj zamenjali otroka.
Matija Krajnc že tri leta živi in dela na Nizozemskem. Pred kratkim se je preselil v mesto Den Bosch ('s-Hertogenbosch).
Žiga Pirnat je glasbenik, ki je stalno na poti med Ljubljano in Los Angelesom.
Marino Ferfolja je v London odpeljala ljubezen do vina in delo v Wine Intelligence.
Marino Ferfolja je v London odpeljala ljubezen do vina in delo v Wine Intelligence.
Hana Stevič je najmlajša gostja Globalne vasi do zdaj. V ZDA opravlja srednjo šolo, za to možnost pa se je morala precej potruditi - celo šolsko leto je izpolnjevala papirje in obrazce.
Simona Gale že nekaj let prebiva v avstrijski prestolnici: "Živim Dunaj. Uživam v stvareh, ki jih turisti ne doživijo. Mesto je multi-kulti in ponuja cel kup zanimivih stvari."
Martina Jakob Emeršič že dve leti živi v Dohi, kjer se zdaj pripravljajo na začetek svetovnega rokometnega prvenstva.
Tadej Košmrlj je v studio povabil Dušana Repiča, ki že 16 let živi na Baliju v Indoneziji.
Neveljaven email naslov