Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Fenomen Vojne zvezd

26.01.2016


Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.

Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?

25. maj 1977

Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:

On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.

Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:

Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.

K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:

Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.

Preplet banalnosti in kompleksnosti

Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:

Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.

Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:

Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …

Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.

Sila nostalgije

Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:

Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.

Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:

Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.

Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.

Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.

V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.


Intelekta

910 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Fenomen Vojne zvezd

26.01.2016


Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.

Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?

25. maj 1977

Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:

On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.

Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:

Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.

K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:

Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.

Preplet banalnosti in kompleksnosti

Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:

Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.

Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:

Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …

Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.

Sila nostalgije

Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:

Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.

Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:

Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.

Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.

Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.

V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.


10.06.2024

Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti

Zdravilo Ozempic s pozitivnimi učinki preseneča na vedno novih in novih področjih


04.06.2024

Pred strašno odprtimi vrati Postave - Kafka in sodobni človek

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«


28.05.2024

Enigma centralnih bank: kaj počnejo in čemu služijo?

Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Evropska centralna banka, Wikipedija


20.05.2024

Arhitektura: besedo naj imajo uporabniki

V Ljubljani je pretekli teden potekal festival Big Arhitektura, ki je na enem mestu povezal arhitekte, notranje oblikovalce, inženirje, urbaniste, pa tudi odločevalce, investitorje in študente arhitekture. Edinstvena priložnost na enem mestu slišati različne poglede na grajeni prostor in oblikovanje, preveriti odnos politike do prostora ter se seznaniti z inovacijami: tehnološkimi, pa tudi tistimi v razmišljanju. V tokratni Intelekti govorimo o arhitekturnih zgodbah onkraj ustaljenih okvirov, s poudarkom na praksah, ki že v zgodnjih fazah načrtovanja vključujejo končne uporabnike arhitekture in prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž. Gostja in gostje Intelekte so: - arhitekta Blaž Budja in Rok Jereb, Jereb Budja arhitekti - Borbála Marosán, raziskovalka na Centru za inovacije MOME z Univerze za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy v Budimpešti - arhitekt Gregor Mljač, Zavod Big


13.05.2024

Kako je v naši domovini biti mlad?

Mladost je življenjsko obdobje, za katerega so značilne velike spremembe. Odraščanje prinaša nove družbene vloge in burno fizično in psihično dogajanje. Kakšno je danes poslavljanje od otroštva in kako poteka stopanje v odraslost? Koliko je negotovosti? Kaj radosti mlade in kaj jih skrbi? Kakšen je pogled na svet prek zaslonov in aplikacij? Kakšna so tvegana vedenja? Kaj pa duševno zdravje? So mladi v redu ali bi nas moralo skrbeti?


06.05.2024

Katere so največje ovire za ženske v znanosti?

Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tako je skoraj na vseh področjih, tudi v znanosti in v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, kakšne so neformalne ovire za napredovanje žensk, kakšno vlogo imajo družbeno pristranska pričakovanja in spolni stereotipi ter o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, bodo spregovorile tokratne gostje oddaje prof. dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Odseku za nanostrukturne materiale na Inštitutu Jožef Stefan, svetovalka za komuniciranje znanosti, redna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, prof. dr. Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, in dr. Majda Pavlin, raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo ter članica društva Mlada akademija.


30.04.2024

Od črnih lukenj do temne energije: kaj vemo o velikih neznankah vesolja

Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.


23.04.2024

Izpod pepela Vezuva se kot feniks dvigujejo izgubljene velike knjige grško-rimske antike

Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta


15.04.2024

Konoplja: Pasti in prednosti legalnega samozdravljenja in rekreativne rabe

Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...


09.04.2024

Zakaj zahodne sankcije niso uničile ruske ekonomije?

Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu


02.04.2024

Geoinženiring: nevarno igranje s podnebjem ali nujna preživetvena strategija

Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.


26.03.2024

Etični razvoj tehnologije

Evropski parlament je nedavno sprejel Akt o umetni inteligenci, s katerim želi zagotoviti zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Pa je podjetniško mislenost, ki vodi tehnološki razvoj v okviru podatkovne ekonomije, mogoče uokviriti z načeli pravične, strpne, okoljsko vzdržne in demokratične družbe? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.


19.03.2024

Zdravilne rastline v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj

Odnos zdravilnih rastlin in človeka je res starodaven. Rastline so že od samega nastanka človeka predstavljale prva zdravila. In hrano. Osrednjo vlogo med zdravili so rastline ohranile vse do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila pridobljena s kemijsko sintezo. Čeprav jih neposredno, za svoje zdravje in dobro počutje uporabljamo manj kot naši predniki, so čedalje bolj zastopane v številnih farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih, trg prehranskih dopolnil raste in prinaša enormne zaslužke. Pa tudi, raziskave kažejo, da je uporaba zdravilnih rastlin med ljudmi še vedno precej razširjena, v Sloveniji naj bi jih uporabljalo kar 72 % prebivalcev. A narava je, tako kot človek, polna protislovij. Lahko oživlja ali pa mori. In tudi zdravil rastlinskega izvora se držita vsaj dva stereotipa – da za resne težave z zdravjem so to prenedolžna zdravila, neučinkovita, »blažev žegen« in pa stereotip, da naravno je edino zdravilno in varno. Tokrat se bomo v Intelekti ukvarjali z zdravilnimi rastlinami v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj. V studio 1. programa Radia Slovenija je avtorica in voidteljica oddaje Liana Buršič zato povabila strokovnjake, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z rastlinami: mag. Kaja Kastner Yadav - medn. certif. svetovalka ajurvede, učiteljica joge, ustanoviteljica centra Ajurjoga, predavateljica izobraževanja iz uporabne ajurvede, pisateljica, prof. dr. Samo Kreft - mag. farmacije, redni profesor na Fakulteti za farmacijo, urednik spletnih platform "Lačna Bučka" in "Sodobna fitoterapija", publicist in dr. Tina Mele - doktorica veterinarske medicine, doktorica medicinskih znanosti, zeliščarka, ustanoviteljica spletne šole Zelena čarovnica.


12.03.2024

Položaj žensk v medijih

V slovenskih medijih en ženski glas še vedno preglasijo štirje moški. Po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli združenje ONA VE, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Univerza v Stirlingu, kar 73 odstotkov virov informacij v medijih predstavljajo moški, le 27 odstotkov pa ženske, kar kaže na to, da so v slovenskih medijih močno prisotni neenakost in škodljivi spolni stereotipi. O tem, zakaj nam v slovenskih medijih svet in družbo v njem še vedno razlagajo pretežno moški in zakaj je to narobe, bomo spregovorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. Marto Kos, Matejo Malnar Štembal iz združenja ONA VE in dr. Alenko Jelen z Univerze Stirling.


04.03.2024

Evropa med Putinovim kladivom in Trumpovim nakovalom

Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo


26.02.2024

Vsaka množična manifestacija je lahko dinamit - o psihologiji množic

Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici


20.02.2024

Čipi – strateška surovina v viharju geopolitike

Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.


13.02.2024

Argentinski anarho-kapitalizem ali kako iti z motorko nad državo

Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?


06.02.2024

Fojbe med političnim mitom in zgodovinsko resničnostjo

Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?


30.01.2024

Je zgodovina umetnosti zgodovina patriarhata?

V Ljubljani so na ogled kar tri razstave, ki na različne načine tematizirajo pojavljanje žensk na polju vizualnih umetnosti. Že bežen pogled na umetnostno zgodovino nam pokaže, da umetnice v javnem prostoru in v strokovnem diskurzu niso tako prisotne in prepoznavne kot njihovi moški kolegi. V knjigarnah lahko najdemo kopico monografij moških umetnikov, medtem ko je monografij, posvečenih ženskam, na voljo zgolj peščica. V današnji Intelekti se bomo posvetili vprašanju, ali je umetnostna zgodovina tudi zgodovina patriarhata.


Stran 2 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov