Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
905 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
Vzpon Kitajske je temeljito spremenil razmerja moči v svetu. Naraščajoče kitajske ambicije so vir številnih napetosti, pandemija in njene posledice pa so nezaupanje sveta še precej povečale. A z recesijo se je zdaj zamajal tudi znaten del notranje trdnosti, ki jo je Kitajski zagotavljala intenzivna gospodarska rast zadnjih desetletij. V deželi vse bolj narašča domači nacionalizem, ki ga oblast ne more puščati povsem ob strani, saj ga je sama dolgo vzpodbujala. Toda nacionalistične zahteve se rade razbohotijo in vse daljša vrsta meddržavnih sporov tako s sosedami kot z Združenimi državami Amerike zbuja skrb, v kolikšni meri bo Kitajska v prihodnje lahko zagotavljala regionalno in globalno stabilnost, koliko pa bo v prvi plan postavila svoje lastne ambicije. Kje so torej danes nevralgične točke azijske velesile, smo preverili v Intelekti. Foto: Pixabay
Brutalen policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v širokem loku od Sydneyja do brazilskega Sao Paola, v več zahodnoevropskih mestih pa so protestniki na lastno pest odstranili nekaj sramotnih javnih spomenikov, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. A kakor se zdi, da se vse več ljudi zaveda, da je v sistematičnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kože, nekaj barbarskega, tako se tudi zdi, da vendarle ne manjka onih drugih, ki že zgolj v poizkusu simbolne revalorizaciji črnske izkušnje prepoznavajo nevaren napad na lastno identiteto pa tudi na svoj položaj v družbi. Tako smo (poleg že skorajda predvidljivih čivkov ameriškega predsednika) minuli konec tedna v Londonu lahko opazovali tudi protidemonstracije tistih, ki hočejo javno razpravo o rasizmu prekvalificirati v razpravo o vandalizmu črncev in boju za ohranitev belske kulture. Vse to dovolj jasno kaže, da se bomo morali kot globalizirana civilizacija, kot človeštvo o rasizmu še pogovarjati. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj še vedno uspešno nagovarja ljudi – pa čeprav vemo, da je prav rasistična ideologija v preteklosti botrovala nekaterim najtemnejšim poglavjem v zgodovini: suženjstvu, kolonializmu in holokavstu? Pri vsem tem so nam pomagali naši gostje pred mikrofonom: pesnica in pisateljica Katja Perat, antropologinja dr. Irena Šumi in sociolog kulture dr. Ičo Vidmar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Firentis (Pixabay)
V času epiemije covida 19 se je marsikaj moralo prilagoditi, tudi algoritmi za evidenco delovnega časa. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti namreč ne predvideva izjem. Kdo, kje, kdaj in koliko časa dela oziroma ne dela moramo beležiti ves čas, tudi v času izrednih delovnih razmer. Kdo ne more počakati - delo ali algoritmi? Zakaj podatki oblikujejo nov ekonomsko politični sistem, kako se pretakajo v kapital, ali odločevalci poznajo ključne mehanizme in kje je še prostor za odnos, proces, zaupanje in skupnost?
O novem koronavirusu vemo še zelo malo. Dr. Ana Gligić iz Beograda, ki je leta 1972 izolirala smrtonosni virus črnih koz, pravi: »Čeprav imam z virusi veliko izkušenj, sem bila presenečena. Novega koronavirusa ni poznal nihče na tem svetu. Nihče ni bil pripravljen na tak virus.« Človeštvo ima z virusi zelo različne izkušnje. Virus črnih koz smo pregnali in izkoreninili, izbruhe ošpic omejujemo s cepljenjem, proti virusu hiv smo odkrili učinkovito zdravilo, virus gripe pa nas vedno znova preseneti. Kako uspešni pa bomo v boju proti novemu koronavirusu? Od česa je odvisno, kako smrtonosen bo drugi val? V oddaji Intelekta sodelujejo: infektologinja prof. dr. Bojana Beović (Infekcijska klinika Ljubljana), mikrobiologinja dr. Ana Gligić iz Beograda, internist mag. Andrej Bručan, epidemiolog Mario Fafangel (NIJZ) in infektolog prof. dr. Andrej Trampuž (Klinika Charite Berlin). O covidu-19 se je z njimi pogovarjal Iztok Konc. Foto: Matryx/ Pixabay
Po dveh mesecih socialne izolacije in izrednih ukrepov zaradi pandemije koronavirusa, se življenje počasi vrača na ulice in v sfero javnosti. Prej prazen javni prostor ponovno zapolnjujejo vsakdanje poti, opravki in srečevanja ljudi. Vprašanje ali se bomo povsem vrnili na stare tire in v znano normalnost pa zaenkrat še vedno nakazuje precej dilem in vzbuja negotovo vzdušje, saj nad nami ves čas bdi realna možnost ponovne vzpostavitve izrednih razmer. V tokratni Intelekti smo spregovorili o tem kako sta se v obdobju epidemije spremenila vloga in pomen javnega prostora, kako se je dokončno zabrisala meja med zasebnim in javnim in o tem kako se je spremenil pogled na naše bivalno okolje. Pred mikrofon smo povabili Zalo Velkavrh iz neprofitnega urbanističnega studia prostoRož in arhitekta, publicista, člana uredništva revije Outsider in člana skupine Nonument, Miloša Kosca.
Ameriški predsednik Donald Trump naglo zaostruje svojo retoriko in odnose s Kitajsko. Vse glasneje se omenja novo hladno vojno med glavnima velesilama tega trenutka. Tudi bolj nevarni scenariji se ne zdijo povsem izključeni. Obenem je pandemija je jasno izpostavila številne nevarnosti prevelike odvisnosti od kitajskih proizvodnih moči. Vrstijo se pozivi h skrajševanju proizvodnih verig in vračanju proizvodnje na zahod. Smo prišli do konca globalizacije, ko smo jo poznali? V tokratni intelekti bomo preverili nekatere geopolitične in gospodarske silnice, ki jim je pandemija Covid19 prinesla močne pospeške in se vprašali, kje se v tej zgodbi nahaja Evropska unija. V njej so sodelovali dr. Ana Bojinović Fenko, predstojnica katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ekonomist dr. Matevž Rašković z Univerze Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji in sinologinja ter dolgoletna dopisnica časopisne hiše Delo s Kitajske Zorana Baković. Foto:Pixabay
Strokovnjaki so oblikovali pravila za varno spolnost v času pandemije Covid-19. Ob slabem počutju se ni težko odreči seksu. Ampak, pri novem koronavirusu imamo enak problem, kot s HIV-om – okužbo lahko prenesemo, še preden zbolimo. Če je HIV pred 30-imi leti po večini pomenil smrtno obsodbo, mlade ne skrbi toliko, da bi sami zboleli, temveč da bi virus prenesli na rizične skupine. Kako torej varno uživati v seksu? Če s svojim spolnim parnerjem tudi živite v skupnem gospodinjstvu, potem tu ni ovir, saj se v tem primeru bližnjim stikom tudi sicer ne da izogniti. Kaj pa, če s spolnim partnerjem ne živite, ali pa si ravno iščete novega? Kako zadovoljiti spolno željo? Odgovori v Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko se danes oziramo v majske dni leta 1945, ko s eje pred 75. leti končala druga svetovna vojna, se nam kaj lahko zazdi, da je bil to radosten čas. Vsi smo vendar videli fotografije mornarjev, kako ob zmagi poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, videli smo tudi nasmejane partizane, kako korakajo po s soncem obsijanih ulicah pravkar osvobojene Ljubljane. Toda te ikonične podobe nas ne smejo preslepiti. Ko so na stari celini puške naposled utihnile, je bilo opustošenje resnično pretresljivo: v vsega šestih letih je umrlo od 35 do 40 milijonov ljudi. Strašljiva je bila tudi škoda, ki je povsod po celini doletela stanovanjske objekte. Od z zemljo zravnanega britanskega Coventryja prek Dresdna in Varšave do Minska Evropejci na koncu povečini niso imeli kje bivati. Kot v knjigi Podivjana celina opozarja sodobni britanski zgodovinar Keith Lowe, so do konca vojne z delovanjem prenehale malodane vse institucije, ki jih običajno povezujemo z normalnim funkcioniranjem sodobne civilizacije, med njimi državne in krajevne oblasti, policija, potniški promet, pošta, prekinjena je bila celo oskrba z najosnovnejšimi živili. Brezzakonje, bolezen, lakota in smrt vsepovsod, torej. Kako se je Evropa znašla v takem položaju? Kako je mogoče, da je po pičlih 21 letih, ki so minila od konca prve svetovne, tako imenovane vélike vojne, za katero se je nekoč celo govorilo, da si v luči opustošenja, ki ga je pustila za seboj, nihče ne bo drznil začeti novega spopada, 1. septembra leta 1939 vendarle izbruhnila še druga svetovna vojna? Kateri zgodovinski dejavniki so pravzaprav vodili v ponovni ples smrti? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri zgodovinarje: dr. Kornelijo Ajlec, predavateljico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Bojana Godešo, znanstvenega svetnika pri Inštitutu za novejšo zgodovino, in dr. Egona Pelikana, znanstvenega svetnika pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mati domovina kliče, spomenik padlim branilcem Stalingrada, Volgograd, Rusija (Goran Dekleva)
Pred pandemijo je veljajo, da bo prav leto 2020 ključno za doseganje ciljev Pariškega sporazuma, številna so bila opozorila, da je zdaj skrajni čas, ko še lahko ujamemo zadnji vlak in se izognemo najhujšim podnebnim scenarijem. Zaradi koronakrize so se prioritete spremenile, svetovna gospodarstva so v krizi, vse bolj negotovi so tudi odnosi med državami. Resda so se tudi izpusti toplogrednih znižali, po trenutnih ocenah Svetovne meteorološke organizacije za 5 odstotkov na svetovni ravni, toda to je lahko dvorezen meč. Po zadnji gospodarski krizi so se izpusti hitro dvignili na nove rekordne ravni, kako bo tokrat, bo odločilno. Za doseganje podnebnih ciljev bodo potrebne temeljite spremembe, tako na ravni tehnologij in procesov, kot na področju naših navad. Pandemija je lahko tudi katalizator za potrebne spremembe. Konec koncev je poskrbela za nekaj radikalnih rezov, ki so se zdeli še včeraj nemogoči. Tudi Evropska unija stavi na zeleno okrevanje gospodarstev. Toda ambiciozne načrte bo potrebno tudi izpeljati v praksi in na tem področju so številne evropske države, tudi Slovenija, v preteklosti precej zaostajale. Bo tokrat drugače? Kakšna bo dolgoročna dediščina aktualne zdravstvene krize za usodo planeta in podnebja, smo preverjali v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali vodja sektorja za okolje in podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor mag. Tanja Bolte, strokovnjak za mednarodne odnose dr. Danijel Crnčec s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Matjaž Česen s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, okoljski ekonomist dr. Jonas Sonneschein iz organizacije Umanotera, klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in Taj Zavodnik iz društva za sonaravni razvoj Focus. Foto: geral/pixabay
Glasba je svoje mesto imela že v antiki, v srednjem veku je bila del sedmih svobodnih umetnosti. Te zajemajo to, kar danes pojmujemo kot znanost. Kasneje v devetnajstem stoletju postane glasba del lepih umetnosti, kjer ima v primerjavi s slikarstvom in kiparstvom prav posebno mesto, saj lahko brez besed nagovori človeka v tistih niansah, kamor druge umetnosti ne sežejo. Pevec skupine U2, Bono, je nekoč dejal: »Glasba lahko spremeni svet, ker lahko spremeni ljudi«. To pa je tudi iztočnica tokratne Intelekte, v kateri smo razmišljali o povezavah med glasbo in družbo; o glasbeni ekspresiji v duha časa, o učinkih glasbe na posameznika in družbo ter o vlogi in funkciji glasbe v izrednih razmerah, ki ga je zaznamovala epidemija Covida-19. Odgovore na ta vprašanja odgovarjajo etnomuzikolog dr. Svanibor Pettan, dr. Ičo Vidmar, kulturni sociolog in glasbeni novinar ter kulturni antropolog dr. Rajko Muršič.
Pred 125 leti je Ljubljano stresel potres, ki je uničil 10 odstotkov stavb v mestu. Čutili so ga od Dunaja, do Firenc in Splita. Na njegovih ruševinah so zrastle zgradbe, ki danes določajo podobo središča mesta in veliko več pozornosti se je namenjalo njihovi potresni varnosti. Danes ima Ljubljana desetkrat več prebivalcev in številne zgradbe, šole in bolnice iz prvih desetletij po 2. svetovni vojni, ki ponovitve takšnega potresa ne bodo preživele. Zakaj je temu tako, kakšne so rešitve in koliko je možnosti, da jih uresničimo pravočasno, preverjamo v tokratni Intelekti.
Pandemija novega koronavirusa bo po vsem sodeč povzročila katastrofo tudi v svetovnem gospodarstvu. Vrednosti delnic na borzah so že strmoglavile, nezaposlenost pa raste v nebo in vse kaže, da bo samo še slabše. Bruto družbeni proizvod v najbolj razvitih državah naj bi se po nekaterih ocenah letos zmanjšal za okoli 10%. Tako slabih številk menda nismo videli vse od velike depresije leta 1929. Kaj vse to pomeni za globalno ekonomsko ter družbeno-politično življenje? Kaj za razmerja moči med državami? Kako bi se iz »koronarecesije« mogli izkopati čim hitreje in kaj nas utegne čakati na drugi strani krize? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Gorazda Kovačiča, ter ekonomiste: predavatelja na ljubljanski Ekonomski fakulteti, dr. Jožeta P. Damijana, strokovnega sodelavca iste visokošolske ustanove, Igorja Feketijo, in predavatelja na Victorijini univerzi v novozelandskem Wellingtonu, dr. Matevža Raškovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Prvo cepivo proti novemu koronavirusu pričakujemo že julija, nas z optimistično napovedjo opogumlja prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Hitro širjenje novega koronavirusa in naraščanje števila hudo bolnih zaposluje številne strokovnjake: farmacevte, zdravnike, virologe, raziskovalce. Z nekaterimi smo govorili za oddajo Intelekta. S tem, kako napreduje iskanje učinkovitega cepiva in zdravila, se ukvarja sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Kaj že vemo o virusu, bo pojasnila virologinja prof. dr. Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo. V oddaji bosta sodelovala tudi infektologa prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani in prof. dr. Andrej Trampuž s klinike Charite v Berlinu, ki oba zdravita najtežje bolnike okužene z novim koronavirusom. Kako nam bo v boju proti COVID-19 v pomoč farmacevtska stroka, pa bo povedal prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Ri_Ya/ Pixabay
Površina, na kateri se zdaj gibamo, se je omejila na skoraj nekaj 10 kvadratnih metrov, kolikor meri naše stanovanje, saj so se ljudje z vsega sveta, da bi se uprli koronavirusu, samoizolirali. S tem so se na glavo obrnile naše vsakdanje rutine in navade. Med te bi moralo biti vključeno tudi gibanje našega telesa; zdaj, v tem času, ko marsikoga prevevajo negotovost, tesnoba in strah, še toliko bolj. To, da smo obtičali doma, namreč nikakor ne pomeni, da ves dan obtičimo na kavču ali za pisalno mizo, saj lahko telesne vaje izvajamo tudi na majhni površini. O pomenu gibanja in o priljubljenosti spletne telovadbe z gosti. – direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana psihiater in psihoterapevt prof. dr. Borut Škodlar – vodja Ambulante za klinično prehrano na ljubljanskem Onkološkem inštitutu doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek –športni filozof in učitelj dihanja dr. Milan Hosta -fitnes trenerka, diplomantka fakultete za šport, ki ponuja spletni program telovadbe, Nuša Gnezda
Pandemije nalezljivih bolezni so grožnje, proti katerim se človeštvo bojuje že vso svojo zgodovino. Informacijska družba zaradi hitrega prenosa informacij te grožnje obvladuje bolje kot kadarkoli, veliko vlogo pri tem igra umetna inteligenca, ki jo uporabljamo pri spremljanju, preprečevanju in napovedovanju širjenja okužbe, pa tudi pri razvoju cepiv in zdravil. Uspešno? Bo tehnologija prestala preizkušnjo Covid-19? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer pravi, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo. Tudi raziskave kažejo, da je smrtonosnejša od kajenja, debelosti, alkoholizma in še številnih drugih bolezni, za katere vemo, da ogrožajo človekovo življenje. Osamljenost zamaje človekovo fizično in psihično zdravje. Prav zato smo v središče oddaje Intelekta postavili problematiko osamljenosti. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Menite, da si vsi ljudje zaslužimo enake pravice in enake možnosti? Nasprotujete nasilju v družbi? Ste za pravičnost? Zahtevate za enako delo, enako plačilo? Če je tako, potem ste feminist oziroma feministka. Ima beseda feminizem še vedno negativen prizvok in vam povzroča nelagodje? Ali pa feminizem doživljate kot nekaj povsem samoumevnega? O feminizmu, torej o dolgoletnih prizadevanjih za dosego enakosti in enakopravnosti, o vlogi aktivizma danes, pa o aktualnem lokalnem in globalnem dogajanju, smo govorili v tokratni Intelekti. Svoje poglede so predstavili pisateljica in publicistka Tea Hvala, raziskovalka z Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač in urednik ter publicist dr. Aljoša Harlamov.
Številke o stranski škodi industrije mode in tekstila so zastrašujoče in le še naraščajo. Danes na svetovni ravni zavržemo 92 milijonov ton oblačil letno, po ocenah pa se utegne proizvodnja oblačil v prihodnjem desetletju podvojiti. Če ob tem upoštevamo, da za izdelavo ene majice porabimo toliko vode, kot je človek popije v dveh letih in pol, potem ni presenetljivo niti, da je tekstilna industrija odgovorna za 20 odstotkov vse onesnažene vode na svetu. Prispeva tudi 10 odstotkov toplogrednih izpustov in še bi lahko naštevali. Obenem je danes že vsakomur jasno, da je kvaliteta velikega dela oblačil izredno slaba, da bodo zagotovo v manj kot letu za stran. Toda recikliramo le 1 odstotek tekstila. Do nedavno se temu preprosto nihče ni posvečal. Toda slovensko znanje utegne to spremeniti. V Mariboru so uspešno postavili sploh prvo demonstracijsko linijo za kemijsko recikliranje na svetu, kjer lahko učinkovito reciklirajo štiri najpogostejše sestavine oblačil. Za to znanje se zdaj zanimajo tudi velikani tekstilne industrije. O ceni tekstilne industrije in možnih rešitvah z gostjami prof. dr. Aleksandro Lobnik z mariborske Strojne fakultete in Inštituta za okoljevarstvo in senzorje, Živo Lopatič, vodjo Zavoda za pravično trgovino Tri muhe in dr. Katjo Simončič, raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay
Že dobra tri leta, vse od razvpitega referenduma junija 2016, se malodane vsak dan sprašujemo, kaj bo z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske po brexitu. Neprimerno manj pozornosti pa smo, tako se vsaj zdi, doslej namenjali vprašanju, kakšna prihodnost pravzaprav čaka Unijo samo. Se bo, zdaj ko je ne bo več oviral tradicionalni britanski integracijski skepticizem, uspela institucionalno trdneje in globlje povezati? Se bo – še posebej če so bodo potrdile napovedi, da se Združeno kraljestvo utegne po brexitu spremeniti v nemočnega kmeta na svetovni geopolitični šahovnici – tudi med navadnimi državljankami in državljani sedemindvajseterice okrepilo zavedanje, da na nemajhne izzive 21. stoletja lahko ustrezno odgovorimo samo skupaj in povezani? Ali pa se bodo, nasprotno, notranja razmerja moči med članicami povsem porušila in bo Unija začela malodane izključno služiti nemškim interesom, nemški hegemoniji? Bo gospodarstvo Unije brez britanskega prispevka globalno sploh še konkurenčno v tekmi z Američani, Kitajci, Japonci in drugimi? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje: ekonomist, predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač ter politologa, predavatelja na Fakulteti za družbene vede iste univerze dr. Danica Fink Hafner in dr. Jure Požgan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Danes obeležujemo dan varne rabe interneta, ki ga vsak drugi torek v februarju obeleži več kot 140 držav. Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si želi letos na pretirano rabo mobilnih telefonov opozoriti starše. Medtem ko svojim otrokom omejujejo in prepovedujejo uporabo, sami mobilne telefone uporabljajo med kosilom, večerjo, zvečer v postelji, med igro in pogovorom z otroki, celo med vožnjo in med mnogimi drugimi dejavnostmi. O varni rabi interneta v današnji Intelekti, goste je v studio na pogovor o tem povabila Urška Henigman.
Neveljaven email naslov