Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala. A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja. Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem. O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Foto: Pixabay/Geralt
V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij.
S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay
Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.
Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay
Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman.
Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?
Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija
V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
Neveljaven email naslov