Tisti, ki trdijo, da so najstniki agresivni, leni, ves čas zaspani, odrezavi, pretirano užitkarski in predrzni, nagnjeni k dramatiziranju ali da so žrtve hormonskih neravnovesij, morda ne vedo, da so takšni zato ali pa v veliki meri tudi zato, ker se v njihovih možganih dogajajo burne spremembe, ki pa so povsem naravne. Mladostništvo, ki traja približno od 12. do 24. leta je, kot pravi ameriški nevropsihiater in pediater Daniel J. Siegel, zapleteno obdobje, a vendarle čudovito. Narava v tem času poskrbi, da se možgani otroka preoblikujejo tako, da je pripravljen na odhod iz domačega gnezda in na ustvarjalno spreminjanje sveta. Pri tem lahko najstnika razumemo in mu pomagamo ali pa ga zatiramo. Da bi jih razumeli in znali z njimi ustrezno ravnati v tem občutljivem obdobju njihovega življenja, se bomo v tokratni Intelekti s strokovnjaki nevroznanosti in razvojne psihologije posvetili možganom najstnikov.

Odrasli često mislimo, da prepoznamo začetek najstništva predvsem po številu konfliktov, ki se začnejo pojavljati v naših odnosih z otroki. Morda je dobro, če se pri teh ugotovitvah spomnimo, da konflikti vznikajo predvsem zato, ker odrasli bodisi nismo pripravljeni ali sposobni prepoznati in nagovoriti enkratne in neodvisne osebe, v kakršno se najstnik oblikuje. Odrasli smo v odnosu do najstnika postavljeni v novo vlogo. Visokoleteča podoba odraslega, ki “že-ve, kaj je najboljše zate”, pri najstniku ne deluje. Najstnik, ali če hočete njegovi možgani, namreč z zorenjem zahtevajo enakovrednega sogovornika – dejavnega “sparing” partnerja pravi dr. Tina Bregant, nevropediatrinja, specializantka fizikalne in rehabilitacijske medicine z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, ki je bila tudi ena od gostij tokratne Intelekte. Z najstništvom se začenja obdobje neodvisnosti. To je za najstnika izrazito težko, saj se uči o sebi, drugih, svetu. Njegove izkušnje se šele nabirajo. Tudi njegovi možgani delujejo drugače: na McLean Hospital v Belmontu so s poskusi z fMRI ugotovili, da najstniki izraza na obrazu niso prepoznali enako kot odrasli.

Skupini najstnikov in odraslih so pokazali fotografije prestrašenih ljudi in pri tem spremljali delovanje njihovih možganov. Izkazalo se je, da pri najstniških možganih center iz čelnega režnja ne more nadzorovati čustev, ki nastajajo v amigdali. Za razliko od odraslih so se najstniki na obraze na fotografijah odzvali sovražno. Za najstnike je značilno tudi, da jim prepoznavanje čustev drugih ljudi ne gre dobro od rok. Zaskrbljen obraz starša najstnik pogosto zmotno dojema kot jeznega, kar ga spravi v bes.

"Krožnik zdrave duševne hrane"

»Tako za mladostnike kot za odrasle velja, da se morajo naučiti zaznati silovita čustva in se nato z njimi spoprijeti: tako, da se nanje osredotočimo, jih opazujemo in poimenujemo"  pravi ameriški nevropsihiater, pediater in terapevt Daniel J. Siegel, čigar dve knjigi sta izšli tudi v slovenščini (Celostni razvoj otroških možganov in Vihar v glavi, moč najstniških možganov). "Poimenovanje po nekaterih raziskavah aktivira prefrontalni korteks in pomiri amigdalo. Predelovanje čustev vodi v integrirano delovanje leve »logične« in desne »čustvene« polovice ter spodnjih »bolj primitivnih« in zgornjih »bolj sofisticiranih« možganskih režnjev. Ko se ločeni pretoki možganskih informacij povežejo, kažejo raziskave, prihaja do samozavedanja, refleksije, načrtovanja, empatije, celo več moralnosti. Te procese olajša vsakodnevni »krožnik zdrave duševne hrane«. Siegel je nanj uvrstil sedem dejavnosti, ki znanstveno dokazano ohranjajo zdravo telo in močno psiho, obenem pa poskrbijo, da se možgani vse življenje spreminjajo tako, da so vse bolj integrirani. Vzeti si moramo čas za: spanje, šport, zbranost, zase, za počitek, igro in povezovanje z drugimi.

Nočne ptice in jutranji zombiji

Notranja ura najstnikov zaostaja za približno dve uri, zato se ob sedmih zjutraj, ko jih starši zbudijo, počutijo, kot, da jih zbujajo ob petih navaja Science Illustrated. Raziskave so pokazale, da imajo zaradi "vzdrževalnih del" na možganih najstniki bolj rahel spanec kot ljudje v drugih starostnih obdobjih.

Ugledna strokovnjakinja na področju raziskav možganov, Eva Telzer z Univerze Illinois, je preučevala povezavo med spremenljivimi vzorci spanja in delovanjem možganov. Leta 2015 je ugotovila, da ima vsak dan drugačna dolžina spanca negativen vpliv na razvoj živčnih povezav med različnimi možganskimi centri. Dolžina spanca pri tem ne igra tako odločilne vloge kot spremenljivost dolžine.

Kot Indiana Jones in Ivana Orleanska

Najstniki so zaradi delovanja svojih možganov velikokrat kot Indiana Jones in Ivana Orleanska pravi Bregantova, dr. med. Pogumni, neustrašni, sprejmejo tveganje, se družijo s sebi enakimi, kršijo pravila družbe in ne upoštevajo avtoritete, so telesno izredno zmogljivi, ne spijo veliko. Zato so lahko pravi navdih nam, odraslim.

Odrasli imamo priložnost spoznati najstnike. Od njih se lahko marsikaj naučimo. Z nekaj napora (gre predvsem za samovzgojo) lahko vzpostavimo čudovite odnose z razvijajočimi se odraslimi. Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da mora biti odnos z najstniki z naše strani dejaven, spoštljiv, vreden zaupanja, enakovreden (ni pa enakopraven!) in empatičen oziroma dobrohoten. Pri tem imamo odrasli nalogo voditi in možnost uzreti najstnika kot osebo – njega samega. Jasna pravila, pošteni dogovori in osebna avtoriteta so ključ do uspeha pri vzpostavitvi dobrih odnosov z najstniki.

»Adolescenca je ključ, s katerim narava mladostnikom omogoči, da odidejo od doma. Značilna je za vse kulture in vse sesalce. Ko antilopa doseže določena leta, v igri zdrvi v neposredno bližino leva in močno tvega; vse ne preživijo. A le tako se lahko pripravi na odraslo življenje in kot vrsta preživi. In prav nič drugače ni pri ljudeh« trdi dr. Siegel. Ključna snov, ki povzroča viharje v možganih adolescentov, je dopamin, snov ki »skrbi« za ugodje. Osnovna raven dopamina se v adolescenci zniža, najvišje ravni dopamina pa se dramatično povišajo. Za ohranjanje oziroma povečevanje ravni tega hormona najstniki potrebujejo vznemirjenje in novosti.

Mladostnik se tako, velikokrat  nerazumljen,  rad obrača k svojim vrstnikom in išče zglede pri njih. Kako zelo pomembni so odnosi z vrstniki je v tokratni Intelekti spregovorila tudi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek z  oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, medtem ko je doc. dr. Blaž Koritnik, nevrolog z nevrološke klinike ljubljanskega UKC razlagal o tem ali drži, da imajo najstniki nenehno potrebo po stimulaciji možganskega centra za nagrajevanje, ki je pri njih nadpovprečno dejaven. Vabljeni tudi k poslušanju tokratne Intelekte.

Nizozemska strokovnjakinja na področju razvojne psihologije, Eveline Crone, je skupino najstnikov in odraslih opazovala pri igri na srečo za denar. Med igro je vsak lahko preizkusil svojo srečo z uporabo dveh različnih strategij. Ena je prinašala več denarja, hkrati pa je lahko igralec z uporabo te strategije tudi več izgubil. Z uporabo druge strategije je v posamezni igri igralec dobil manjše zneske, a je bil na koncu dodatno nagrajen. Najstniki so se najpogosteje odločali za možnost trenutnega večjega dobitka in so nato izgubili veliko več denarja kot odrasli igralci. Vzrok za takšno odločitev najstnikov leži v hiperaktivnosti možganskega centra za nagrajevanje, ki se zato lažje vklaplja in vzdržuje stanje zadovoljstva.